Pogreb kard. Angela Amata. Kardinal Re: Človek vere, odprt za dialog

Vatican News

Kardinal Re se je na začetku homilije navezal na besede iz prebranega evangelija: »To je volja mojega Očeta, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,40).
Ob njih je spomnil, da nas ob koncu našega zemeljskega romanja »čaka usmiljeno obličje Boga. Kdor veruje v Kristusa, bo imel večno življenje v neizmernosti Božje ljubezni. Jezus ne odpravi smrti, ampak jo je s svojim vstajenjem premagal. In z Njim so jo premagali tudi tisti, ki verujejo vanj in iz njegove polnosti zajemajo "milost za milostjo" (prim. Jn 1,16). To zavedanje razsvetljuje in usmerja obstoj vseh vernikov. Ta gotovost, da je z vstalim Kristusom, je razsvetljevala zemeljsko pot kardinala Amata,« je poudaril kardinal Re in v nadaljevanju predstavil njegov življenjepis.

»Rodil se je leta 1938 v Molfetti v ladjedelniški družini. Po tretjem letniku študija na Pomorskem inštitutu v Bariju se je kljub uspešni karieri, ki se mu je obetala, odločil, da bo ta poklic opustil ter vstopil k salezijancem. Navduševal ga je don Boskov lik. Prve redovne zaobljube je izpovedal leta 1956, večne pa leta 1962. Leto kasneje je bil posvečen v duhovnika.

Po študiju dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana je Angelo Amato stopil v stik s Papeškim svetom za enost kristjanov, ki mu je pomagal pridobiti štipendijo carigrajskega patriarhata, da je lahko odšel v Solun. Živel je v samostanu pravoslavnih menihov, na Univerzi v Solunu pa poslušal predavanja o zgodovini dogem. Hkrati je opravil tudi raziskavo s področja zakramenta sprave v grški pravoslavni teologiji od 16. do 20. stoletja.

Po vrnitvi v Rim je poučeval kristologijo na teološki fakulteti Papeške salezijanske univerze, dolga leta je bil tudi njen dekan. Pri svojem poučevanju je pogosto kristologijo povezoval z mariologijo in poudarjal, da nam je Kristusa podarila Theotokos (Mati Božja, bogorodica). Zelo je častil Marijo in je rad govoril o njej.
Leta 1997 je postal tudi prorektor iste univerze, hkrati pa je še naprej poučeval.

Ko je papež Janez Pavel II. 28. januarja 1999 z apostolskim pismom Inter Munera Academiarum ponovno vzpostavil Papeško teološko akademijo, je bil duhovnik Angelo Amato imenovan za njenega tajnika. Z modrostjo in dinamičnostjo je udejanjal papeževe smernice, tako da je Akademija postala pravo "središče" za spodbujanje teološkega študija ter dialoga med teološkimi in filozofskimi disciplinami.

Decembra leta 2002 je bil imenovan za tajnika Kongregacije za nauk vere, 6. januarja 2003 pa ga je papež Janez Pavel II. v baziliki svetega Petra posvetil v škofa. Za škofovsko geslo si je izbral besede Sufficit gratia mea (Dovolj je moja milost), ki mu je skušal biti zvest pri svojem delu in zlasti v zadnjem obdobju svoje zemeljske poti, zaznamovane s trpljenjem, pri tem pa se je popolnoma prepustil Božji previdnosti.
Julija leta 2008 ga je papež Benedikt XVI., ki ga je zelo cenil kot svojega sodelavca, imenoval za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov ter ga med konzistorijem leta 2010 umestil za kardinala.

Kardinala Amata, ki je bil po značaju odprt za dialog, gostoljuben in je imel pozitiven pogled na situacije, sta odlikovali odlična teološka pripravljenost ter trdnost nauka, o čemer pričajo tudi njegove številne publikacije. Bil je bogat z vero in človečnostjo ter je velikodušno sprejemal povabila, da bi predaval, vodil kulturna srečanja in pridigal pri različnih bogoslužjih.
Njegova osebnost, zaznamovana s pristno duhovnostjo, katere se je naučil v don Boskovi šoli, in uglajenostjo, je vzbujala spoštovanje in simpatijo, zato so ga vsi zelo cenili. Vendar pa je bila njegova glavna vrlina ta, da je bil človek vere.«

Kardinal Re se je zatem navezal na besede iz prvega berila, vzetega iz Knjige modrosti, ki pomagajo usmeriti pogled onkraj meja smrti. »Duša dragega kardinala Amata je sedaj "v Božjih rokah" in "v miru"; njegovo upanje je "polno nesmrtnosti". Za vernika je smrt prehod iz življenja, zaznamovanega z bolečinami in preizkušnjami, v polno in trajno življenje Božje sreče.
V tej perspektivi vere, v kateri kristjanovo življenje in smrt dobita smisel ter dokončno perspektivo v usmiljenem načrtu Boga, ki je neskončna Ljubezen, je lahko prostor samo za upanje.

Sveti Pavel nas svari, naj se ne obnašamo kot tisti, ki nimajo upanja. Sveti Avguštin pa nam pravi, da "utemeljeni na resnični obljubi upamo, da bomo iz tega življenja, iz katerega se bomo morali izseliti in v katerem pošiljamo pred seboj nekatere svoje sopotnike na našem romanju, ne da bi jih izgubili, prišli v tisto življenje, kjer nam bodo toliko bolj dragi, kolikor bolje jih bomo poznali in jih bomo lahko ljubili brez strahu, da nas bodo zapustili" (Pismo 92,1 PL33,318)«.

Dekan kardinalskega zbora pa je svojo homilijo sklenil z naslednjimi besedami: »Gospodu se zahvalimo za dobro, ki ga je sejal kardinal Amato. Pospremimo ga z bratsko naklonjenostjo in ga izročimo očetovski dobroti Boga. Naj naša molitev služi temu, da bo njegova duša očiščena vseh ostankov človeške slabotnosti in bo vredna neskončne nebeške sreče.
Naj ga Gospod v svojem usmiljenju sprejme in mu podeli nagrado, ki si jo je zaslužil z dolgim življenjem, živetem v poučevanju teologije, služenju Cerkvi in zavzemanju za dobro duš.«