Odprta sveta vrata v papeški baziliki Marije Velike

Vatican News

Na začetku je kardinal spomnil na starodavni zvon, ki je spremljal tudi prve romarske korake med tokratnim odprtjem svetih vrat najstarejše Marijine bazilike na Zahodu. »Z vrha griča Eskvilin, najvišje točke v središču Rima, od prvega jubileja v Cerkvi pa do danes zvon širi svoj glas po večnem mestu in je tolažba vsem romarjem. Zvok tega zvona ne določa samo ure in čas molitve, ampak prav tako spreminja v zvok podobo, ki jo pripisujejo Mariji: to je podoba vodnice in kažipota, Morske Zvezde, ki osvetljuje pot v temi noči«.

Čas dobi svojo polnost, ko je združen z večnostjo

Kardinal Makrickas je zatem dejal, da premišljevanja ob slovesnem prazniku Marije Božje Matere in odprtju svetih vrat ne razsvetljuje samo glas zvona, ampak tudi besede apostola Pavla v drugem berilu: »Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Zaustavil se je predvsem ob izrazu »polnost časa«. »Bog postane človek v telesu žene, Marije. Ona je pot, ki jo je izbral Bog; ona je končna točka mnogih ljudi in generacij, ki so pripravljale Gospodov prihod na svet. Čas dobi svojo polnost, ko je združen z večnostjo, to je z neskončnim časom Boga. Čas je velika Božja stvaritev. Človek si je pogosto in na različne načine prizadeval povečati ali izpopolniti čas z novimi tehnologijami, vendar se vsak njegov poskus vedno konča z njegovo izgubo ali s tem, kar bi lahko imenovali "utrujenost časa". Če samo pomislimo na računalnike ali mobilne telefone: zasnovani so bili zato, da bi prihranili in obogatili čas, vendar pa pogosto postanejo njegovi največji sovražniki. Kadar pa preživljamo čas z Bogom, se nikoli ne moremo čutiti zmedeni, izgubljeni ali utrujeni. Devica Mati je v središču tega časa: Bogu je bilo všeč, da je spremenil zgodovino in naš čas po njej, Brezmadežni ženi izvoljenega ljudstva«.

Ikona Salus Populi Romani

V nadaljevanju se je kardinal zaustavil ob podobi Marije Rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani) in spomnil na besede, ki jih je papež Frančišek izrekel pred sedmimi leti med sveto mašo, ki jo je obhajal v isti baziliki: »Mati ohranja vero, varuje odnose, rešuje v nadlogah in brani pred hudim. Kjer je Marija doma, hudič ne vstopi; kjer je Mati, nemir ne prevlada, strah ne zmaga. Kdo izmed nas ne potrebuje tega, kdo izmed nas ni včasih vznemirjen ali zaskrbljen? Kolikokrat je srce morje v viharju, kjer se valovi težav kopičijo in vetrovi zaskrbljenosti ne prenehajo pihati! Marija je varna barka sredi nevihte. Ne bodo ideje ali tehnologija tiste, ki nam bodo dale tolažbo in upanje, ampak obličje Božje Matere« (Homilija, 28. januar 2018). Marijine roke božajo naše življenje, njen plašč nas varuje, tako kot je v svojih rokah v jaslih varovala Dete Jezusa.«
Kardinal je ob tem izrazil svoje prepričanje, da bo vsak romar, ki bo v jubilejnem letu prestopil prag svetih vrat tega Marijinega svetišča ter molil pred ikono Salus Populi Romani in pred relikvijami jaslic, občutil gotovost, da ga spremljajo Marijina materinska milost, varstvo, skrb in nežnost.

Marija kot Mati spremlja Cerekv in vsakega vernika

»Tako kot je spremljala svojega Sina Jezusa – od rojstva do smrti, v veselih trenutkih in v temnih urah žalosti –, kot Mati spremlja vso Cerkev in vsakega vernika svojemu Sinu naproti. Tako kot je bila Marija, Božja in naša Mati, bistvenega pomena v polnosti časa, tako je odločilna tudi za življenje vsakega kristjana. Kajti nihče ne pozna časov in potreb svojih otrok bolje kot Mati,« je poudaril litovski kardinal in v nadaljevanju spregovoril še o relikvijah jasli, zaradi katerih baziliko Marije Velike imenujejo tudi »Betlehem Zahoda«.

Relikvije jasli; tiha priča rojstva Božjega Sina

»Sveta zibelka« je bila po kardinalovih besedah prvo skromno in revno Jezusovo bivališče, vendar je naš čas opredeljen prav izhajajoč iz te »tihe priče rojstva Božjega Sina«. Človeštvo je tedaj začelo šteti leta krščanske dobe.
»Prvi romarji krščanstva ob Jezusovih jaslih pa so bili pastirji. S poljan so se odpravili proti skromnemu hlevu v Betlehemu in so v tisti sveti noči izrazili bistvo krščanstva: odpraviti se na pot, da bi srečali Gospoda, sledili Njegovi zvezdi,« je poudaril nadduhovnik Marijinega svetišča ter dodal, da se le-to nahaja v središču cestne strukture v obliki zvezde, ki spominja na betlehemsko zvezdo: »V njej je dobro zajeto poslanstvo bazilike Marije Velike: biti svetla zvezda, v službi Prave Luči, ki kaže na Zveličarja, pravega Boga in pravega človeka, rojenega iz Device Marije. Že tisoč šeststo let si ta papeška bazilika prizadeva biti kot betlehemska zvezda, ki širi angelsko oznanilo, namenjeno pastirjem: "Ne bojte se, ampak se odpravite na pot Gospodu naproti"«.

Milost jubileja

Ob koncu homilije je kardinal Makrickas povabil, naj prosimo za milost, »da bi nas to jubilejno leto premaknilo in spodbudilo, da bi hodili Gospodu naproti, v pristni in iskreni skrbi za naše drage, za uboge, za bolne, za tiste, ki so izgubili pot resnice, veselja in miru«. Po njegovih besedah smo vsi, brez razlike, poklicani k temu istemu upanju. »Vsi lahko hodimo po tej poti veselega upanja. Vsi! In Marija je poleg vseh ljudi, nihče ni izključen. Kakor mama ljubi vse svoje otroke in vedno skrbi zanje«.

Na tem mestu je kardinal navedel še besede papeža Frančiška v buli o napovedi svetega leta Upanje ne osramoti: »Romarje, ki bodo prišli v Rim, vabim, naj se v molitvi ustavijo v marijanskih svetiščih mesta, da bodo počastili Devico Marijo in prosili za njeno varstvo. Zaupam, da bodo vsi, posebno pa tisti, ki trpijo in so v stiski, lahko izkusili bližino najbolj ljubeče mame, ki nikoli ne zapusti svojih otrok; nje, ki je za sveto Božje ljudstvo "znamenje trdnega upanja in tolažbe" (št. 24)«.

Izročimo življenje Mariji, da bi nas privedla k Jezusu

»Danes, ob začetku jubilejnega leta – ponovno – izročimo Božji Materi svoje življenje, svoj čas, da bi nas privedla k Jezusu: polnosti časa, vsakega časa, časa vsakega izmed nas,« je sklenil homilijo med evharistijo ob odprtju svetih vrat v baziliki Marije Velike kardinal Makrickas.