Po sledeh svetega Frančiška Asiškega v Rimu
Maria Milvia Morciano – Vatikan
Frančiškanski viri nam ne približajo samo enega t.i. »Frančiškovega Rima«, ampak nudijo vpogled v različne stvarnosti: Rim romanja in revnih v letih spreobrnjenja; Rim Laterana, kjer je Frančišek med letoma 1209 in 1210 papeža Inocenca III. prosil, naj prizna njegov način življenja; sledi še Rim poznejših obiskov, odnosov s kardinali, z Jakobo de’Settesoli in spominov na Trastevere.
Romar, ki je prispel v Rim
Njegovo prvo potovanje, ki je potekalo še pred ustanovitvijo frančiškanskega reda, opisuje Legenda treh tovarišev: Frančišek odide v Rim per peregrinationis, na romanje. Vir ne navaja datuma, vendar ga raziskave umeščajo v prva leta spreobrnjenja, verjetno okoli leta 1206; bil je mladenič v procesu preobrazbe, privlačilo ga je uboštvo, ki ga je želel spoznati tudi fizično, na telesu, ne le v mislih.
Iz Umbrije je prišel po poti, ki so jo skozi stoletja utirali romarji: iz pokrajine, kjer sta kamen in nebo po meri človeka, je prispel v Rim, ki ima drugačne značilnosti in razsežnosti.
Mesto, prežeto z zgodovino
Mesto, s katerim se sreča, je nepovezano. Preteklost je še vedno fizično prisotna v sedanjosti: prelomljeni antični stebri stojijo ob hišah iz opeke in lesa. Slavoloki postanejo prehodi v soseski. Ostanki Forumov, Palatina in Circusa Maximusa niso ruševine v sodobnem pomenu besede, kraji, ki so ločeni in namenjeni ogledu: so živa materija mesta, kamnolomi; predstavljajo zatočišča, meje, referenčne točke.
Reka Tibera je v tistem času poskrbela za gibanje. Da bi prišli do bazilike svetega Petra, je bilo potrebno prečkati most pri Angelskem gradu, ki vodi do Hadrijanovega mavzoleja, ki je bil že preurejen v trdnjavo. Južneje je otok na Tiberi omogočal še en prehod proti področju Trastevere in pristanišču Ripa Grande. Reka ni bila pomembna samo zaradi obrežja, ampak za delo, prevoz, prihode številnih ljudi. Na bregovih je človek srečal čolnarje, romarje, tovorne živali in reveže.
Sveti Peter in reveži
Najstarejši in najbolj ganljiv prizor se je odvil v baziliki svetega Petra. Legenda treh tovarišev pripoveduje, da je Frančišek vstopil vanjo, si ogledal darove, ki so jih tam pustili romarji in ocenil, da so bili preveč skromni. Nato je na oltar vrgel dar, ki je bil bolj opazen. Vendar pa je takoj zatem storil nekaj še bolj radikalnega: na skrivaj je svoja oblačila zamenjal z oblačili enega izmed revežev in se pomešal med berače pred atrijem bazilike.
Tomaž Čelanski v delu Življenje svetega Frančiška ta dogodek opiše v krajši obliki: ko je Frančišek nekoč prišel na romanje v Rim, je slekel dragocena oblačila in sedel med revne. To ni spodbuden dogodek, ki bi bil uvod v spreobrnjenje, temveč dokaz. Frančišek ne opazuje revnih od daleč, ampak se za trenutek vživi v njihov položaj, izkusi mraz stopnic, čakanje na miloščino, odvisnost od pogledov drugih.
Področje Vatikana v začetku 13. stoletja je bilo daleč od belega in urejenega trga, ki je nastal šele stoletja kasneje. Okoli bazilike so bila gostišča, stojnice, prenočišča, dvorišča, odprti prostori. Tok ljudi je bil neprekinjen: romarji iz Italije in Evrope, trgovci, redovniki, bolniki, berači. Revščina in pobožnost sta bili otipljivi, nista potrebovali razlage.
Frančišek in Lateran
Med letoma 1209 in 1210 se je Frančišek vrnil v Rim s prvimi tovariši. Tokrat odločilni kraj ni bil atrij revežev pred baziliko svetega Petra, ampak Lateran v času Inocenca III.: tam je živel papež, tam je bil sedež kurije, potekale so avdience in se sprejemale odločitve, ki so zadevale celotno Cerkev. Na območju Laterana so bile razstavljene podobe antičnega Rima: bronast kip Marka Avrelija, za katerega so v srednjem veku menili, da predstavlja Konstantina, in kapitolska volkulja, povezana z nastankom mesta Rim. Tla bazilike so bila iz starodavnega, gladko obdelanega marmorja in so odsevala svetlobo. Frančišek je po njih hodil bos, njegova stopala so bila umazana zaradi hoje po cestah.
Tomaž Čelanski to potovanje opiše z malo besedami: Frančišek gre v Rim s tovariši, da bi ponižno prosil za priznanje njegovega načina življenja, ki ga je tudi zapisal.
Poznejši viri razširijo prizor okoli tega jedra. Legenda treh tovarišev nameni več prostora posredovanju škofa Guida in kardinala Giovannija di San Paola; Bonaventura govori o sanjah papeža Inocenca III., v katerih je videl lateransko baziliko, ki se podira, in zelo revnega moža, ki jo podpira s svojimi pleči. Frančišek je dobil ustno odobritev, ki je bratom omogočila, da so nadaljevali s svojim načinom življenja in pridigali pokoro.
Leta 1218 je papeška bula Honorija III. z naslovom Cum dilecti govorila o načinu življenja, ki ga je rimska Cerkev že odobrila; leta 1223 pa je z bulo Solet annuere isti papež potrdil Vodilo ter spomnil na odobritev Inocenca III.
Tudi kasneje je Frančišek ohranjal stik z Rimom. Viri spominjajo na srečanja in bivanja pri kardinalih, ki so bili blizu bratom, med njimi je imel posebno mesto zlasti kardinal Hugolin.
Trastevere in Ripa
S svetim Frančiškom pa nista povezani samo področji Laterana in bazilike svetega Petra, ampak tudi pristaniška in delavska četrt Ripa Grande v predelu Trastevere. V 13. stoletju je bilo to prehodno in gostoljubno območje, izpostavljeno poplavam reke, v bližini pristanišča, bolnišnic, prenočišč za popotnike in majhnih samostanov. Mesto je tukaj kazalo svojo manj veličastno podobo: blatna obrežja, delo v pristanišču, romarji na poti, revni, bolniki, popotniki, ki se odpravljajo proti bazilikam.
Frančiškansko izročilo povezuje bivanja svetega Frančiška v Rimu z bolnišnico sv. Blaža, ki je stala na kraju, kjer se danes nahaja cerkev sv. Frančiška v Ripi. To dejstvo je v začetku 16. stoletja omenil Mariano iz Firenc, kasneje pa so ga prevzeli tudi frančiškanski letopisci. V papeški buli Gregorja IX. iz leta 1229 je razvidno, da je bila frančiškanska navzočnost na tem območju že globoko zakoreninjena.
S področjem Trastevere je povezana tudi Jakoba de’Settesoli (»brat Jakoba«, kot jo je imenoval Frančišek), rimska plemkinja iz družine Frangipane. Izročila ne podajajo natančnih datumov ali zanesljivih naslovov, temveč pričajo o konkretnih spominih, gostoljubnosti, odnosih in hišah, odprtih za Frančiškove brate.
V cerkvi svetega Frančiška v Ripi je še danes na ogled celica, kjer je svetnik bival v Rimu, ter kamen, na katerem naj bi tedaj spal. Gre za skromno znamenje, ki otipljivo priča o navzočnosti svetnika na tem kraju.
