Duhovnik v dobi UI mora biti posrednik, ki vodi v srečanje z Bogom

Lorenzo De Cesaris

»Duhovnik ni kontrolor milosti, temveč posrednik srečanja z Bogom, še posebej v dobi umetne inteligence,« povzema poslanstvo spovednika p. Marco Staffolani, namestnik direktorja Urada za družbeno komunikacijo Rimskega vikariata. Spregovoril je o odnosu med digitalno kulturo in potencialno možnostjo »digitalnih grehov«, začel pa je s temami, ki so bile v ospredju na konferenci »Mladi in sprava«. Potekala je od 30. junija do 2. julija v svetišču San Gabriele dell'Addolorata v provinci Teramo in bila namenjena spovednikom iz različnih italijanskih škofij.

Srečanje je sledilo smernicam, ki jih je začrtala okrožnica Magnifica Humanitas, v kateri papež Leon XIV. piše: »V času umetne inteligence, ko človeško dostojanstvo tvega, da ga bodo zasenčile nove oblike razčlovečenja, imamo nujno dolžnost, da ostanemo globoko človeški in ljubeče ohranjamo tisto veličastno človečnost, ki nam je bila dana in nam je bila v vsej svoji polnosti razkrita v Kristusu in je noben stroj ne bo mogel nikoli nadomestiti v vsem njenem sijaju« (Magnifica Humanitas, 15).

Verski DIY

V tem epohalnem času, ki ga zaznamujejo globoke preobrazbe, ki predstavljajo izziv tudi za  cerkveni nauk, p. Staffolani spregovori o krizi v zvezi z zakramentom sprave. Pojasnjuje, da se mladi zatečejo k Bogu kot zadnji možnosti ali po nekakšnem »verskem naredi sam«, kjer se prepletajo verske resnice in subjektivne potrebe, kar povzroča nastanek duhovne napetosti. Glede na to razširjeno nezanimanje za osebnega in usmiljenega Boga, ki ga predlaga Cerkev, postaja nujno potrebno ponovno premisliti o vlogi spovednika.

Ali je smiselno govoriti o »digitalnih grehih«

V virtualni realnosti občutenje postaja vedno manj »utelešeno« in vedno bolj posredovano s kodami in algoritmi. V ekosistemu, ki ga naseljujejo spletni profili, avatarji in metatelesa, je teološka refleksija – nekakšna teologija metaverzuma – poklicana, da odgovori na še nikoli zastavljena vprašanja.

Med strokovnjaki za tehnološki humanizem je Natalie Zangari, raziskovalka na Akademiji za likovno umetnost Santa Giulia v Brescii, zapisala, da je bil »skozi zgodovino koncept greha tesno povezan s telesom, mesom in človekovim padcem iz božje milosti«. Virtualizacija pa medtem sproža nova ontološka vprašanja, kot sta »ponovna opredelitev krščanske antropologije« in potreba po novi tehnološki etiki. V dobi dematerializacije telesne izkušnje se je zato vredno vprašati, kje naj bi bila locirana človeška krivda, napake in prestopki. In ali je smiselno govoriti o »digitalnih grehih« ali »grehih brez mesa«.

Porast tehno-duhovnosti

Laični in umetniški svet pa po drugi strani ponuja vedno bolj provokativne vpoglede v razmislek o nastajajočih oblikah »tehno-duhovnosti«, vendar pa te nimajo nobene zveze z naravo samega zakramenta.

V Švici je na primer projekt Deus in Machina na Univerzi v Luzernu predlagal hologram Jezusa, opremljenega z umetno inteligenco in usposobljenega s pomočjo teoloških besedil, da bi raziskal odnos med versko izkušnjo in tehnologijo. Na AI Week 2026, največjem evropskem dogodku, posvečenem umetni inteligenci, je umetnik Matteo Mandelli predstavil Algorithm Creed - The Confessional, instalacijo z glasovnim agentom, ki je sposoben celo dati psevdo-odvezo in pokoro, ter pojasnil svojo željo, da bi vidno prikazal spremembo, ki se že dogaja. Dejansko se vse več mladih odpoveduje človeški interakciji in zaupa svoje najintimnejše skrivnosti klepetalnim robotom, včasih z dramatičnimi izidi. To je primer Adama Raineja, šestnajstletnika, ki naj bi ga ChatGPT poleti 2025 spodbudil k samomoru.

Vpliv digitalne kulture na dojemanje krivde in moralne odgovornosti

Medtem ko umetnost lansira sugestije, se Cerkev posveča ponovnemu premisleku nekaterih kategorij. Spovedniki, služabniki sprave – pojasni p. Marco Staffolani – morajo preseči zgolj legalistični pogled na zakrament, pri tem pa ohraniti človečnost in edinstvenost zaupnega pogovora. Digitalna kultura namreč lahko vpliva ne le na odnos z vero, temveč tudi na dojemanje krivde in moralne odgovornosti. Poleg tega nova fenomenologija greha zahteva razmislek o domnevni nevtralnosti tehnologije: digitalne kraje, kršitve zasebnosti, dezinformacije, manipulacija resničnosti in nove oblike odvisnosti, med katerimi je tudi spletna pornografija. V zvezi s tem se pojavlja paradoksalno dejstvo: z naraščajočo potrošnjo se povečujejo težave mladih v čustvenih odnosih.

Po Staffolanjevih besedah je »uporaba pornografskih vsebin ena od t. i. zasvojljivih realnosti, ki je, podobno kot zavajajoče oglaševanje, zasnovana tako, da ustvari odvisnost in ujame uporabnika v past«. Moralni premislek mora po njegovem mnenju upoštevati tudi antropološke posledice tega pojava, saj »ta vrsta vsebine otežuje soočanje z realnostjo v njeni vsakdanji preprostosti«. Pornografija pravzaprav ponuja nerealistične modele in spodbuja pričakovanja, ki otežujejo resnične odnose. »Ko posameznik poskuša v družbi razviti prijateljstva ali romantične odnose,« pojasnjuje, »se znajde pred drugačnimi parametri in se lahko počuti neustrezen ali nezadovoljen z realnostjo, ki se ne ujema s standardi, ki jih je ponotranjil na spletu.«

V spovednikih ponovno odkriti verodostojno duhovno očetovstvo

Ob takšnih izzivih je konferenca »Mladi in sprava« nakazala nekaj pastoralnih smernic. Zlasti je treba preseči razumevanje cerkvenih okoljih kot izključno rekreativnih krajev ter iz njih narediti prostore, kjer se obnavlja krščanska formacija, se krepi vrednost skupnosti in se vzgaja v temeljnjih krepostih, ki so kot orodja za pristopanje k spletu, ne da bi nas ta obvladoval. Izziv torej ni ohranjanje »starih« struktur, ampak ponovno začeti z osebnim srečanjem s Kristusom, pri tem pa v spovednikih ponovno odkriti verodostojno duhovno očetovstvo ter potrpežljiv in usmiljen človeški glas, ki je sposoben človeka pripeljati nazaj k sebi in k Bogu.