Francoski škofje zaskrbljeni zaradi zakona o asistiranem samomoru

Jean-Charles Putzolu – Vatikan

Spodnji dom francoskega parlamenta je v sredo, 15. julija 2026, po štirih letih razprav podprl zakon, ki zagotavlja pravico do asistiranega samomora. Škofovska konferenca je še isti dan objavila izjavo, ki so jo podpisali predsednik in dva podpredsednika, ter v njej izrazili obžalovanje in zaskrbljenost, saj se s tem prekinja dolga tradicija oskrbe bolnikov in njihovih družin ter spremljanja oseb vse do naravnega konca življenja, čemur se Cerkev posveča že stoletja. Zakon bo posledično spremenil odnos do človeške ranljivosti, starosti, invalidnosti in bolezni, opozarjajo škofje, ki pa ohranjajo upanje, saj še vedno ostajajo odprte nekatere pravne poti. Za vatikanske medije je spregovoril škof Mathieu Rougé, tiskovni predstavnik Francoske škofovske konference.

Klavzula o ugovoru vesti in institucionalna klavzula

Klavzula o ugovoru vesti, ki jo vključuje novi zakon, se nanaša na zdravnike, ne vključuje pa farmacevte, ki »bodo v primerih asistiranega samomora na domu prisiljeni delovati kot skrbniki smrtonosne snovi«, je dejal škof Rougé. »Po drugi strani pa je poleg preprostega dejstva, da je asistirani samomor dovoljen, najbolj zaskrbljujoč vidik ta, da bodo ustanove – katerih etični statut ali verska zgodovina obsoja prakso evtanazije – dolžne evtanazijo zagotoviti. Tu ne gre za klavzulo o ugovoru vesti, saj se vest nanaša na osebo in je  osebna zadeva. Gre za institucionalno zahtevo.«

Škof Rougé  je dodal, da je v zvezi s tem vlada dala francoskim škofom nekaj zagotovil, ki pa še niso bila izpolnjena: »Med verskimi ustanovami in ustanovami verskega izvora obstaja precejšnja zaskrbljenost. Mislim predvsem na male sestre revnih, pa tudi na sestre svetega Tomaža Villanovskega, zavetnika katoliških porodnišnic. Obstajajo tudi ustanove, kot je Jeanne Garnier v Parizu. Upamo, da bodo v prihodnjih tednih različna pravna sredstva privedla do institucionalne klavzule, tako da bodo lahko institucije, katerih zgodovina, trenutno stanje ali etična listina obsojajo asistirani samomor, vztrajale pri svojem poslanstvu in etiki.«

Rougé je pojasnil, da »ta vrsta zakona ne obravnava vseh posledic v smislu bratstva, družbenega življenja in postopnega širjenja meril«. »Zato je potrebna velika budnost. Zdaj je treba iti naprej, še posebej pa bdeti nad dejansko svobodo institucij, zagotavljanjem skladnosti z njihovim etičnim kodeksom ter spodbujanjem in skrbnim spremljanjem vseh pravnih pritožb.«

Naš odgovor ni le moralne narave, ampak je v osnovi bratska zavezanost

Po škofovih besedah je odziv kristjanov na potrditev takšnega zakona moralno neodobravanje, pa tudi potreba po nadaljnjem prizadevanju. Zato so francoski škofje že pred glasovanjem o zakonu, zatem pa v izjavi, objavljeni v sredo zvečer, kristjane spodbudili »naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi se vse bolj zavzeli za ljudi, ki se nahajajo v stanju človeške krhkosti, osamljenosti in negotovosti.

»Predvsem z aktivnim bratstvom se bomo odzvali na željo po končanju lastnega življenja, ki včasih napolni srca ljudi v hudih težavah in globoki osami. Naš odgovor ni le moralne narave, ampak je v osnovi bratska zavezanost. In prav to želimo povedati: da si naj kristjani v Franciji – ne glede na zakon, ki ni nikoli nič drugega kot zakon – vse bolj prizadevajo na poti bratstva. To nam bo omogočilo preprečiti, da bi povzročena smrt v naši državi prevzela nesorazmerno veliko vlogo,« je zatrdil.

Veliko pričakovanje papeževega obiska Francije

Papež Leon XIV. bo septembra obiskal Francijo. Škof Rougé je prepričan, da bo sveti oče tudi o tej temi povedal pomembne stvari. Že v Rimu in v Španiji je bil odločen. V okrožnici Magnifica Humanitas, ki jo Rougé pogosto navaja, papež zatrjuje, da »je prva pravica, ki pogojuje vse ostale, pravica do življenja; in ko je evtanazija legalizirana, je ta pravica do življenja znatno spodkopana«. Izpostavil je tudi dokument Kongregacije za nauk vere Samaritanus Bonus iz leta 2020, ki je zelo pomembno besedilo o tej temi.

»Prepričan sem, da bo papež povedal pomembne stvari tako kristjanom, da bi jim pomagal pri prizadevanju za ranljive osebe, kot tudi naši družbi kot celoti. Seveda bi ga z veseljem sprejeli v ugodnejšem zakonodajnem kontekstu, vendar bodo njegove besede, tako o tej kot o mnogih drugih točkah, za nas neprecenljive in pričakujemo jih z veliko nestrpnostjo.«