10 let po umoru duhovnika Hamela: Njegova smrt je seme odpuščanja
Jean-Charles Putzolu – Vatikan
Kardinal Jean-Marc Aveline, predsednik Francoske škofovske konference, bo v nedeljo, 26. julija 2026, daroval sveto mašo, ki jo bodo prenašale javne televizijske postaje. Za mlade generacije je danes pomembno ohranjanje spomina, vendar pa je treba prav tako poudariti, da so se v zadnjih desetih letih odnosi med kristjani in muslimani v Franciji razvili, čeprav jih čaka še dolga pot.
Umor ter dialog med kristjani in muslimani
Na vprašanje, kako je smrt duhovnika Hamela prispevala k napredku dialoga med islamom in krščanstvom, je p. Bour odgovoril, da se v Franciji dialog med kristjani in muslimani ne more omejiti zgolj na vljudnostne odnose, niti pred letom 2016. »Odnos se je vzpostavil v 50. letih prejšnejga stoletja. Cerkev v Franciji je že leta 1973 ustanovila službo, posvečeno odnosom z muslimani. Na ta način je kristjanom, zlasti katoličanom, želela omogočiti poglobljeno poznavanje islama in bolje razumeti kompleksnost muslimanske zgodovine ter podrobnosti muslimanske vere. Resnični preobrat pa se je zgodil okoli leta 2001, po napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku. Od tistega trenutka dalje se je skušalo razumeti, zakaj obstajajo tokovi, ki se odločajo za teroristično nasilje, in se je začela obsežno razmišljanje.«
Preobrat pri muslimanih
V nadaljevanju je direktor nacionalne službe za odnose z muslimani spregovoril o spremembah in novem pristopu po preobratu leta 2001 in po terorističnih napadih v Franciji v letu 2010. Po njegovih besedah je med muslimani »prišlo do nekakšnega električnega šoka, mnogi so trpeli, saj od prejšnjih generacij niso prejeli nauka o islamu, ki bi spodbujal nasilje ali kaos. Nenadoma so spoznali, da obstajajo džihadistična oz. teroristična gibanja. Po umoru duhovnika Hamela so v Pariz prišle delegacije predstavnikov na najvišji ravni, da bi se pogovorile s škofi, ter se odpravile v Saint-Étienne-du-Rouvray, da bi izrazile sožalje in obsodile napad. Med njimi je bil tudi generalni tajnik Svetovne islamske lige, ki se je skupaj s tamkajšnjim škofom udeležil molitvenega bdenja. Ti dostojanstveniki in mnogi drugi muslimani so razumeli, da je bilo treba začeti novo fazo v procesu, ki je že potekal in v okviru katerega so bili kristjani na splošno precej proaktivni; da je potrebno razviti drugačno sporočilo. Večkrat tudi preprosti ljudje rečejo, da se v tem nasilju ne prepoznajo in jih ne predstavlja.« P. Bour je dejal, da je bil zelo ganjen, ko je musliman naslikal in podaril sliko, na kateri je upodobljen duhovnik Jacques Hamel med pridigo v svoji cerkvi. Prav tako so nekateri muslimani na njegov grob položili cvetje.
Pomembno ohranjati spomin. Dialog in sprava
Zatem je dominikanec pojasnil, zakaj je pomembno ohranjati spomin na umorjenega duhovnika, saj se po desetih letih mnogim mladim njegov umor morda zdi kot abstrakten in oddaljen dogodek. Dejal je, da gre za kompleksen vidik. »Kot so muslimani dobro razumeli, da ne gre samo za tragedijo ob smrti človeka, ampak je pomembno tudi dejstvo, da je bil umorjen med molitvijo. Mnogi muslimani so izrazili svoje ogorčenje nad tem nasiljem. Pri mnogih mladih kristjanih v današnji Franciji je opazna določena zmedenost. Tako v krščanskem svetu kot tudi med nekristjani vlada nekakšna tesnoba, ki se je razširila do te mere, da vpliva na politično ozračje v državi. Zato je vzgojni izziv zelo pomemben. Sporočilo o dialogu, odpuščanju in spravi, ki ga Cerkev v Franciji spodbuja od Hamelovega umora dalje, je tudi presenetilo in močno pomirilo francoske oblasti. O islamu in islamsko-krščanskem dialogu v Franciji se razmišlja že desetletja, ne šele od leta 2016. Cerkev v Franciji pa prav tako opozarja, da niso vsi muslimani odgovorni za smrt duhovnika Hamela, niti za vsa teroristična dejanja, ki so jih storili tisti, ki so zapadli v to pogubno ideologijo.«
Ovire na poti dialoga
Ob koncu intervjuja pa je direktor nacionalne službe za odnose z muslimani odgovoril na vprašanje glede ovir na poti medverskega dialoga deset let po tragediji umora. Oviro vidi predvsem v »miselnosti, da v času, v katerem se soočamo s številnimi izzivi, ki ne zadevajo več le medverskega dialoga, obstajajo druge stvari, ki jih je potrebno storiti. Včasih pride do skušnjave, da bi se zatekli k nekakšni obliki upora in bi svoje krščansko življenje ali evangelizacijo spremenili v trdnjavo proti muslimanom,« je dejal p. Bour in vse spodbudil, »da bi danes zavihali rokave in verjeli, da se lahko pogovarjamo in razumemo«. Po njegovem mnenju je potrebno v ta proces vložiti več prizadevanja in predanosti.
