V pripravi na apostolsko potovanje: Sagrada Familia in Antoni Gaudi
Vatican News
Začetki »spokorniškega svetišča Svete družine«
Bazilika Sagrada Familia, katere gradnja se je začela leta 1882, je eden od najbolj prepoznavnih simbolov Barcelone, vsako leto jo obišče več milijonov ljudi. Del, ki ga je zgradil Antoni Gaudí, je bil leta 2005 uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine. Idejo o gradnji »spokorniškega svetišča Svete družine«, kakor se bazilika uradno imenuje, je imel knjigarnar Josep Maria Bocabella, ki ga je navdihnil duhovnik Josep Manyanet i Vives (16. maja 2004 je bil razglašen za svetnika), ustanovitelj kongregacij Sinov in Misijonark hčera Svete družine. Bocabella je ustanovil Združenje častilcev svetega Jožefa, ki je leta 1881 s pomočjo donacij kupilo zemljišče v velikosti 12.800 kvadratnih metrov za gradnjo svetišča. 19. marca 1882, na god sv. Jožefa, je bil položen temeljni kamen. Projekt je bil sprva zaupan arhitektu Franciscu de Pauli Villaru, konec leta 1883 pa ga je prevzel Gaudi. Novi projekt je bil precej bolj ambiciozen od prejšnjega: predvideval je izgradnjo treh pročelij, posvečenih Jezusovemu rojstvu, križanju in vstajenju, sedem ladij in osemnajst stolpov. To je bil nedvomno najbolj kompleksen in edinstven izmed projektov v Gaudijevi karieri, kateremu je posvetil kar 43 let svojega življenja.
Krščanski nauk in opazovanje narave
Vizija najpomembnejšega predstavnika katalonskega modernizma temelji na dveh ključnih načelih: krščanski nauk in opazovanje narave. Za Gaudija je narava jasno povezana z vero, saj je Božje delo. Zato imajo mnogi prostori organske oblike ali jih navdihujejo elementi iz narave, kot je v primeru osrednje ladje in stebrov, ki predstavljajo bujen gozd. Tudi svetloba predstavlja enega bistvenih elementov v baziliki, saj ne služi samo osvetljevanju, ampak tudi ustvarjanju prostorov, bogatih s pomenom, ki v polnosti izražajo umetnikov genij. Eden najboljših primerov je osvetlitev različnih portalov: na portal, na katerem je upodobljeno Jezusovo rojstvo, sončna svetloba prihaja ob zori, kar ponazarja rojstvo, medtem ko sonce zahaja na portalu trpljenja in simbolizira smrt. Na pročelje slave pa sonce sije ves dan in razsvetljuje ladjo ter simbolizira vstajenje.
Osemnajst stolpov
Osemnajst stolpov bazilike predstavlja enega najznačilnejših elementov Gaudijeve mojstrovine in so postali simbol Barcelone. Razvrščeni so v štiri skupine: stolpi apostolov (visoki med 89 in 112 metri) in stolpi evangelistov (v višino merijo 135 metrov, na njih so upodobljeni simboli posameznih evangelistov: vol, lev, angel in orel). Sledi stolp Device Marije, visok 138 metrov, ki ga krona dvanajstkraka zvezda, ki vsako noč zasije z intenzivno belo svetlobi in je vidna tudi na kilometre daleč. Najvišji pa je stolp Jezusa Kristusa, ki meri 172,5 metra – tako je bazilika postala najvišja stavba v Barceloni in najvišja cerkev na svetu. Gaudi se je odločil za to višino, da bi bil stolp pol metra nižji od hriba Montjuïc, saj je menil, da človeško delo ne sme presegati Božjega dela. Na vrhu Jezusovega stolpa je 17-metrski bel križ iz keramike in stekla.
Kripta in Gaudijev grob
Ob prihodu v baziliko bo papež Leon XIV. odšel v kripto, kjer je pokopan Antoni Gaudi. Kripta predstavlja najgloblje srce bazilike: stavba je zasnovana v obliki latinskega križa, kripta pa se nahaja prav pod glavnim oltarjem. Ta podzemna cerkev ima sedem kapel. Posvečene so sv. Jožefu, Jezusovemu Srcu, Marijinemu Brezmadežnemu spočetju, sv. Joahimu, sv. Ani, sv. Janezu Krstniku, sv. Elizabeti in sv. Zahariju. Sedem kapel je razporejenih v polkrožni obliki, pred njimi pa je v ravni vrsti še pet kapel: osrednja je posvečena Sveti družini in v njej stoji oltar, nad katerim je relief Svete družine. Gaudi je pokopan v kapeli, posvečeni Karmelski Materi Božji. Kripta je obdana z rimskim mozaikom, na katerem sta upodobljena trta in žito, simbola evharistije. Kropilnik je izdelan iz velikih školjk s Filipinov, na kupoli nad njo pa je upodobljeno Marijino oznanjenje. Nekatere izmed lestencev, ki jo krasijo, je ročno izdelal sam Gaudi.
Po tragični smrti Antonija Gaudija 10. junija 1926, tri dni po tem, ko ga je povozil tramvaj, je gradnjo prevzel njegov učenec Domènec Sugrañes, in jo vodil do leta 1938. Med špansko državljansko vojno je v kripti izbruhnil požar, ki je prizadel tudi začasne šole in delavnico, kjer so bili shranjeni vsi projekti in modeli, ki jih je zapustil Gaudí, da bi lahko drugi dokončali njegovo delo. Pri izvedbi dela so sodelovali Isidre Puig Boada, Lluís Bonet i Garí, Francisco de Paula Cardoner Blanch, Jordi Bonet Armengol in Jordi Faulí Oller, ki to vlogo opravlja od leta 2012. Papež Benedikt XVI. je 7. novembra 2010 ob koncu svete maše, med katero je posvetil cerkev in oltar, svetišče Svete družine povzdignil v manjšo baziliko.
Antoni Gaudi
Rodil se je 25. junija 1852 v majhnem španskem kraju v bližini mesta Reus, kjer je njegova družina preživljala poletne počitnice. Prihajal je iz družine kovačev, kar je mlademu Antoniju Gaudiju omogočilo, da je pridobil posebno spretnost pri obravnavanju prostora in prostornine, medtem ko je pomagal očetu in staremu očetu v družinski delavnici. Antoni je bil otrok šibkega zdravja, zato je moral veliko počivati. Ure in ure preživljal v opazovanju narave, ki jo je štel za svojo veliko učiteljico in prenašalko najvišjega znanja, glede na to, da je najvišje Stvarnikovo delo. Leta 1870 se je preselil v Barcelono, da bi študiral arhitekturo. Bil je nereden študent, vendar je že kazal znamenja genialnosti, ki so mu odprla vrata za sodelovanje z nekaterimi od njegovih profesorjev. Ko je leta 1878 zaključil študij arhitekture, je direktor Elies Rogent dejal: »Ne vem, če smo diplomo podelili norcu ali geniju, čas bo pokazal.« Zatem se je Gaudi samostojno naselil v svojem ateljeju v Barceloni, kjer je z veliko predanostjo začel ustvarjati svojo neponovljivo arhitekturno zapuščino, katere večji del danes sodi v svetovno dediščino človeštva. Leta 1878 je umetnik spoznal Eusebija Güella, promotorja nacionalne industrije z izrazito gorečnostjo do umetnosti; njuni poti sta se križali, kar je privedlo do enega najbolj plodnih prijateljskih in mecenskih odnosov v zgodovini.
Leta 1883, eno leto po položitvi temeljnega kamna, je Gaudi v starosti 31 let sprejel vodenje gradnje svetišča Svete Družine. Od tedaj dalje je temu posvetil vse svoje življenje, pri tem pa je izražal svoj umetniški genij, svojo vero in globoko duhovnost. Ohranjeni so nekateri njegovi arhitekturni zapisi, znani kot Rokopis iz Reusa«, v katerih je predstavil svoje predloge glede okrasja in sakralnih zgradb. Ti jasno kažejo njegovo poznavanje in sprejemanje skrivnosti krščanske vere. Za mladega Gaudija je Sagrada Familia predstavljala poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog. S tem zavedanjem je prvotni neogotski načrt spremenil v nekaj drugačnega in originalnega. Navdih je dobil v oblikah v naravi, uporabil je bogato simboliko, ki izraža njegovo globoko vero in duhovnost, v kateri so vidni benediktinski in frančiškanski vplivi.
Arhitekt, ki je gojil veliko pobožnost do svetega Filipa Nerija, se je med vodenjem gradnje pogumno in z zaupanjem v Boga soočal z ovirami in težavami, med katerimi sta bila tudi zavist in ljubosumje. Od leta 1887 do 1893 je projektiral in vodil tudi gradnjo nekaterih drugih del. V postnem času leta 1894 ga je prizadela huda bolezen, ki jo je povzročil strogi post: čeprav je ogrozila njegovo življenje, pa je v tem času doživel tudi globoko duhovno izkušnjo v iskanju Boga. Potem, ko si je opomogel, je nadaljeval z različnimi projekti, ko pa je postopoma izgubil vse sorodnike, je začel pravo duhovno askezo. Ni sprejemal novih naročil in se je posvetil izključno baziliki Svete družine, tako da si je leta 1925 ob cerkvi uredil majhno sobo, v kateri je stanoval. Bil je prepričan in praktičen kristjan, redno je prejemal zakramente ter je iz svoje umetnosti naredil hvalnico Gospodu: njemu je daroval sadove svojega dela, poslanstva, s katerim je želel, da bi ljudje spoznali Boga in se mu približali. 7. junija 1926 ga je povozil tramvaj. Ker ga niso prepoznali, so ga odpeljali v bolnišnico za revne v mestu. Po prejemu zakramentov je umrl tri dni kasneje, 10. junija. Njegovega pogreba se je udeležilo okoli 30.000 ljudi. Papež Leon XIV. je aprila letos odobril dekret, s katerim so mu bile priznane junaške kreposti.
