Štiri leta uničenja v Ukrajini: Prenehajmo upravljati vojno
Massimiliano Menichetti*
Izpraznjena mesta, razbite družine, na tisoče mrtvih in beguncev, lakota, mraz, strah, odpor in ponos. To je že štiri leta vsakdanjik v Ukrajini, odkar jo je 24. februarja 2022 napadla Ruska federacija. Na vojno se ni mogoče navaditi, na nobeno vojno, in vendar čas teče in potrjuje neizogibnost tistih, ki sejejo zgolj uničenje in kradejo sanje, upanja, rast.
Podobe mest s porušenimi zgradbami, s podzemnimi zaklonišči in z jarki so postale nekaj običajnega, del globalnega toka novic, posledica tega pa je, da se nesprejemljivo spremeni v nekaj običajnega. Konvencionalna vojna v srcu evropske celine se je zdela nemogoča, vendar pa smo priča protiofenzivam, mobilizacijam, zavezništvom, energetskim krizam, ubojem.
Trpljenje in bolečina zaenkrat ostajata talca strategij osvajanja in maščevanja; poskusi mediacije in mirovne konference so dosegli le malo: še naprej prevladuje orožje.
Preteklo nedeljo je papež Leon ponovno odločno pozval k takojšnjemu prenehanju sovražnosti ob pogledu na stvarnost: »Koliko žrtev, koliko razbitih življenj in družin! Koliko uničenja! Koliko neizrekljivega trpljenja!«
Ta vojna, ki je priklicala tudi strah pred jedrskim orožjem in s tem pred uničenjem celotnega sveta, nas postavlja pred krhkosti ekonomske Evrope, daleč od političnih, solidarnostnih, humanističnih in združevalnih ciljev, ki so si jih zamislili njeni ustanovitelji: Robert Schuman, Alcide De Gasperi in Konrad Adenauer.
Vojne se ne more in ne sme sprejeti: potrebno jo je ustaviti, orožje mora utihniti. Oboroževanje, ki ga nekateri tako želijo, ni edina možna pot, ampak je celo zelo nevarna. Miru se ne doseže s silo: mir se gradi, se ščiti. Mir se varuje z dialogom, z odnosom, s spoštovanjem, z diplomacijo, multilateralizmom.
Politika v svoji polni in pravični obliki gradi sobivanje, v središču ima človeka, spodbuja skupno dobro; je torej v službi skupnosti in nikoli ne podpira moči same v sebi. Vendar pa se zdi, da je tudi politika postala krhka, tako na stari celini kot drugod.
Takoj je potrebno utišati orožje in delati za izgradnjo »neoboroženega in razorožujočega miru«, kot je večkrat poudaril Leon XIV: najprej je potrebno izkoreniniti notranje orožje, odpraviti sovraštvo in nezaupanje do drugih.
Ta četrta obletnica nas poziva, naj se ne obračamo stran, naj ne ignoriramo, da celotna generacija ukrajinskih otrok odrašča samo ob zvoku siren, bomb, nasilja in pomanjkanja. To so brazgotine, ki se ne bodo zacelile v kratkem času in ne bodo izginile. Po konfliktu bodo potrebna desetletja, da se bodo vse grozote in sovraštvo preoblikovale ter zbledele v srcih.
Potreben bo pogled, ki ne bo poniževal sovražnika, ampak ga bo spremenil v sogovornika; pot, ki bo mogla spremeniti srca. Tudi v tej fazi nihče ne sme biti prepuščen samemu sebi: Evropa bo morala ponovno dvigniti obraz bratstva, sprejemanja, subsidiarnosti in tudi tiste katoliške korenine, ki jo s tako veliko težavo priznava.
V tem času bolečine še vedno živi upanje, ki spodbuja delovanje tisočih ljudi, ki pomagajo, rešujejo, delajo na vseh področjih, da bi prevladale logike enotnosti in medsebojne pomoči. Mir ni nenaden dogodek, ampak proces, ki je včasih zgrajen na nepopolnih pogajanjih, ki jih spodbuja politični pogum.
Upamo, da bo ta četrta obletnica zaznamovala leto, v katerem bo mednarodna skupnost prenehala upravljati vojno in ponovno začela graditi mir, spodbujati zaupanje, sobivanje in skupni spomin.
*Massimiliano Menichetti je od leta 2024 namestnik uredniškega direktorja Dikasterija za komunikacijo in odgovoren za Radio Vatikan – Vatican News
