Ukrajina, umetnost sredi vojne: prostor svetlobe za otroke
Svitlana Dukhovych – Vatikan
»Prvi dan vojne smo bili vsi v čustvenem šoku. Spominjam se, da so mi otrpnile mišice na obrazu: bilo je grozno, kot nočna mora. Spoznala sem, da moram nekaj storiti, ker se je isto dogajalo tudi staršem mojih učencev in otrokom, ki so bili vsi prestrašeni.« Olha Skuratovska, muzikologinja in učiteljica glasbe iz Dnipra na vzhodu Ukrajine, je za vatikanske medije opisala ta dramatična leta vojne z vidika svojega dela. »Že drugi dan smo nadaljevali s poukom prek spleta: bilo je jasno, da se moramo odzvati.« Olha že več kot 25 let poučuje tudi integrirani ustvarjalni razvoj. »Navdušuje me svet otrok,« pravi, »pedagogika in umetnost v vseh njenih oblikah. S tem se ukvarjam že 36 let in vojna tega ni spremenila.«
Risbe kot prostor doma in miru
Na začetku vojne, pripoveduje učiteljica, so otroci risali predvsem motive, povezane z Ukrajino: svoje domove, ptice, naravo, ki je napovedovala pomlad, in željo po miru. To je bil način izražanja čustev, prava umetnostna terapija. Takoj, ko je bilo mogoče, so se otroci vrnili k pouku v šoli. Danes nekateri še vedno sodelujejo v dejavnostih na daljavo, prek spleta.
Olha je skupaj s svojim možem, skladateljem in muzikologom Volodymyrjem Skuratovskim, ki je umrl pred devetimi leti, začela poučevati integrirano ustvarjalno razvojno pedagogiko. Danes jo nadaljuje skupaj s hčerko pianistko. »Vojna,« pravi, »je še bolj poudarila pomen ustvarjalnega dela z otroki. Najprej sem glasbenica: igranje, poučevanje glasbe in pogovori o skladateljih so osrednji del našega ustvarjalnega potovanja. Ponujamo pa tudi številne druge dejavnosti: risanje, delo z glino, pisanje zgodb, animacijo. Poleg tega uprizarjamo gledališke predstave in organiziramo pravljične koncerte s klasično glasbo.«
Od občutka krivde do dejanj
V vojni je za odrasle najtežje videti trpljenje otrok: njihove izraze med letalskimi alarmi, strah pred eksplozijami, bolečino zaradi zapustitve doma, šole, prijateljev, izgube bližnjih. »Kot mnogi iz moje generacije,« priznava Olha, »nosim v sebi občutek krivde: nismo uspeli pripraviti našim otrokom boljšega sveta in bojim se, da bodo podedovali veliko problemov.« Vendar ve, da jim lahko pomaga najti moč za soočanje s prihodnostjo in predvsem da se bodo počutili srečne. »Zato,« pojasnjuje, »je bistveno, da imajo mirno otroštvo, trdno osnovo. Tudi v vojni vsak otrok potrebuje razumevajoče odrasle, okolje, bogato s spodbudami, kraj, kjer lahko komunicira, sklepa prijateljstva, ustvarja svetove in doživlja srečne dogodivščine. Mi jim poskušamo ponuditi prav to.«
Če se vse okoli nas podira, gradimo nekaj izjemnega
»Zelo ganljivo je videti,« nadaljuje Olha Skuratovska, »da starši po noči bombardiranja kljub vsemu pripeljejo otroke na ure umetnosti. Čeprav so utrujeni, otroci in odrasli poskušajo vztrajati in se odpreti za nekaj svetlega.« Za Olho je to postalo življenjsko načelo: »Če se vse okoli nas ruši, moramo zgraditi nekaj izjemnega. Moramo zgraditi več.« Meni, da je bistveno ustvarjati skupaj: »Skupaj ustvariti idejo, jo kreativno interpretirati in uresničiti. Otroci so neizčrpen vir idej, energije in vsega tistega, kar si mi odrasli nikoli ne bi mogli predstavljati.«
Med domom in negotovostjo: zakaj ukrajinske družine ostajajo
Ko se v tujini govori o ukrajinskih mestih v bližini fronte, se mnogi sprašujejo, zakaj družine z otroki ne odidejo. Olha opozarja, da so »razmere zelo različne. Mnogi so odšli, nekateri so se vrnili. Tisti, ki odidejo, se zavedajo, kaj lahko izgubijo: družino, še posebej če se ločijo od moža, saj je ohranjanje odnosa na daljavo zelo težko. Potem so tu še starejši: za njih je odhod kot izruvanje drevesa«. Mnoge družine se znajdejo na razpotju: oditi v negotovost in tvegati družinsko povezanost ali ostati in se soočati z vsakodnevno nevarnostjo, zavedajoč se, da je lahko vsaka eksplozija zadnja. »Poleg tega,« dodaja učiteljica, »je naše mesto ogromno, ne moremo vsi oditi. Nekdo mora ostati. In če nekdo ostane, zakaj ne jaz? Tudi sama sem si zastavila to vprašanje: imela sem prijatelje, ki so me vabili v Evropo, vendar sem se spraševala, kaj bi tam počela, ali bi lahko delala enako učinkovito. Spoznala sem, da sem verjetno bolj koristna tukaj.«
Razmišljanja o umetnosti v času vojne
Vojna velikih razsežnosti je Ukrajince prisilila, da so se poglobljeno zamislili nad mnogimi stvarmi. »Če sem bila prej prepričana, da bo umetnost rešila svet,« pravi Olha, »zdaj vedno bolj dvomim v to idejo. Videla sem ljudi, ki so odraščali v pristni umetniški kulturi in razumejo njene moralne vrednote, a danes ne ravnajo vedno po svojih notranjih kulturnih merilih. Včasih se človek odloči za tisto, kar mu reši življenje ali ga naredi znosnejšega, in to ni vedno najbolj moralna izbira. Zato sem danes previdnejša in manj kategorična v svojih sodbah.«
Sanje otrok in mladostnikov na papirju: od Dnipra do Rima
Olho Skuratovsko smo spoznali prek njene mlade učenke, ki je lansko poletje obiskala ukrajinsko uredništvo vatikanskih medijev. Povedala nam je o svojih študijah v Dnipru, svojih sanjah in o tem, kako ji ta ustvarjalna pobuda pomaga izražati sebe. Iz te zgodbe se je rodila ideja, da otrokom predlagamo, naj naredijo risbe na temo Moje sanje. Učiteljica je povabilo sprejela z navdušenjem in uredništvo je pred kratkim prejelo dela otrok iz Dnipra. Vsaka risba je majhen žarek svetlobe, pa tudi zgodba v slikah. »Da bi otrok izrazil svoje iskreno mnenje in da bi risba pripovedovala zgodbo, veliko govorimo o temi. To počnemo na različne načine, odvisno od starosti.« Najmlajšim je Olha pripovedovala pravljico o čarobni piščalki, ki izpolni želje tistih, ki jo igrajo. Nato jih je vprašala, katero sanje bi radi uresničili: nekateri si želijo kužka, nov dom ali izlet v gore s starši. Z najstniki je pogovor globlji: pripovedujejo, kaj se dogaja v njihovem življenju, kaj imajo radi, k čemu stremijo, drugi pa o nasprotju med sanjami in resničnostjo.
Trenutki svetlobe v temi
V mestu, kjer zaradi bombardiranj pogosto primanjkuje električna energija, ni preprosto ustvariti svetle prostore za otroke – v fizičnem in metaforičnem smislu. Olha pravi, da so prav oni tisti, ki jo navdihujejo: »To je nekakšna vzajemna umetnostna terapija: mi črpamo energijo iz otrok, oni pa iz nas. Če nam uspe premagati okoliščine, četudi le s petjem, je to že vir navdiha.« Izpadi elektrike so stalni: svetloba je na voljo le 4–6 ur na dan, urniki pa se spreminjajo brez predhodnega obvestila. »To izčrpava,« priznava, »vendar vedno iščemo nekaj, kar nam omogoča ne le preživetje, ampak resnično življenje.« Ne gre le za to, da si priskrbijo baterije ali generatorje za dolge temne večere. Nedavno so organizirali »praznik luči«: pripovedovali so pravljico ob spremljavi glasbe, izdelali svetilke in prižgali majhne elektronske svečke. Ko so stopili na ulico, je bila okoli njih popolna tema. Otroci so hodili s svojimi svetilkami in videli, da ulice ne osvetljujejo ulične svetilke, ampak lučke, ki so jjih oni nosili v rokah. »Ti trenutki so zanje čarobni,« zaključi Olha. »Takrat čutijo svojo moč. Želim si, da bi jim ta občutek ostal v spominu.«
