Papeževa poslanica za 11. svetovni dan molitve za skrb stvarstvo

Leon XIV.

Poslanica svetega očeta Leona XIV. 
za 11. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo, 
1. september 2026 
»Prekovali bodo svoje meče v lemeže 
in svoje sulice v srpe« (Iz 2,4).

Dragi bratje in sestre, naš Gospod Jezus Kristus je prišel na svet, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10,10). Ta dar je v samem središču našega poslanstva učencev in naše skupne poklicanosti k gradnji civilizacije ljubezni. Ko obhajamo Svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo, smo znova povabljeni, da premišljujemo o daru življenja in da nam je pri srcu zemlja, ki ga ohranja, ter da tako konkretno izkazujemo hvalo našemu Stvarniku.

Danes smo priče različnim krizam in tolikšnemu človeškemu trpljenju. Hkrati se zdi, da se pospešuje uničevanje skladnega ravnovesja stvarstva. Ti pojavi niso nepovezani: predstavljajo en sam krik po ozdravljenju in miru, ki se dviga iz ranjenega sveta.

Bog življenja, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu, ponuja mir, ki ga svet ne more dati: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam« (Jn 14,27). Ta mir ni ne površen in ne kratkotrajen. Izvira iz trajne Kristusove ljubezni in iz njegove skrbi za vsakega človeka.

Vendar pa je ta obljuba miru v očitnem nasprotju z resničnostjo, ki jo vidimo na različnih koncih sveta. Prerok Izaija je govoril o času, ko bodo narodi »prekovali svoje meče in iz njih naredili pluge« (Iz 2,4), in tako tisto, kar uničuje življenje, spremenili v nekaj, kar ga podpira. Vendar danes preveč pogosto vidimo, da se dogaja ravno nasprotno, ko so napori še naprej usmerjeni v nasilje in vojno.

Vojna povzroča rane, ki segajo daleč onkraj bojišča. Žanje žrtve, razbija družine in milijone ljudi prisili, da zapustijo svoje domove, pri čemer podpihuje strah, krivice in razdeljenost (prim. 2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 77-82). Za seboj pušča družbeno in ekološko razdejanje, ki traja več generacij. Poleg tega medsebojni vpliv oboroženih spopadov in uničevanja okolja pogosto ustvari začaran krog, ki uničuje okoljske sisteme, onesnažuje življenjsko pomembne vire kot sta zrak in voda ter ogroža prehransko varnost. To pa poganja lakoto, neenakost in nove družbene napetosti, ki lahko prispevajo k izbruhu nadaljnjih spopadov.

Poleg tega vojna povzroča rane, ki poškodujejo celotno življenjsko tkivo, ker ne prizadenejo samo posameznih oseb in skupnosti, ampak tudi najširšo mrežo odnosov s celotno človeško družino in njihovo sožitje s stvarstvom. Razkriva globok neuspeh v življenju po Božji podobi in podobnosti, v spoštovanju življenja in v skrbi za zemljo, ki nam je zaupana. Ne gre samo za politični neuspeh, ampak tudi za moralnega in duhovnega. Vojna, ki korenini v izkrivljenih željah in v zgrešeni uporabi človekove svobode in moči, predstavlja nasprotno pričevanje evangelija miru.

Omenjene krize poleg odgovornosti terjajo tudi spreobrnjenje srca, ki obrodi sadove v globoki zvestobi Bogu, v medsebojni ljubezni in v spoštovanju za dar stvarstva. Neskladja, ki smo jim priča v svetu, kot so nasilje, krivica in propadanje okolja dejansko niso samo posledica nepopolnih sistemov ali struktur;  »povezujejo se z globljim neravnovesjem, ki ima korenine v človekovem srcu« (prav tam, 10). V resnici je človekovo srce prostor, v katerem potekajo najgloblji boji in v katerem se odkriva naše padlo stanje. Ni samo sedež čustev, ampak je središče osebe, v katerem se stekajo razum, želje, volja in vest. Tam se bojujemo z nasprotujočimi si voljami, ki so v nas: ljubezen in brezbrižnost, resnica in utvara, pravičnost in krivičnost (prim. Jak 1,14-15). Zato so rane vojne in uničevanje zemlje globoko povezane s stanjem človekovega srca. Spopadi, ki mučijo človeštvo, so v marsičem zunanji izraz notranjih nasprotij in delitev. Ko srce zaide na kriva pota, zaradi tega trpijo odnosi, strukture pa, ki jih gradimo, začnejo odražati ta nered.

Papež Benedikt XVI. nas je spomnil, da »se v svetu množijo zunanje puščave, ker so notranje puščave postale tako prostrane« (Homilija ob začetku petrinske službe, 24. aprila 2005). To nas vabi k spoznanju, da je to, kar je razdrobljeno okoli nas, na nek način razdrobljeno tudi v nas. Zato za graditev miroljubne družbe ni dovolj samo preoblikovanje struktur, ampak tudi prenova naših src. Najgloblji vzroki za spore in izkoriščanje stvarstva so posledice etične in kulturne krize, ki vključuje tudi izgubo občutka za meje, željo po gospodovanju, iskanje takojšnjega dobička in nesposobnost prepoznavanja dostojanstva, ki ga je Bog podaril vsakemu človeku.

Preroški klic, naj »prekujejo meče v lemeže« (prim. Iz 2,4) torej ni samo sen narodov, ampak poziv, namenjen vsakemu človeku. Vabi nas, naj zlo preobrazimo v življenje. Kljub temu pa te preobrazbe ne moremo doseči samo z zunanjimi spremembami. V sodelovanju z Božjo milostjo zahteva globlje spreobrnjenje, tako osebno kot skupnostno: vrnitev h Gospodu, ki bo vrnil red v naše želje, ozdravil naše rane in nam pomagal rasti v kreposti.

Brez te notranje preobrazbe mir ostaja krhek in kratkotrajen. Kjer pa se srca prenovijo, se začnejo odpirati nove možnosti. Kar je bilo uporabljeno za uničevanje, se lahko preusmeri v življenje, za skrb za uboge, za hrano za lačne in za varovanje stvarstva. To je pot pristnega ekološkega spreobrnjenja, v katerem se učinki srečanja z Jezusom Kristusom očitno kažejo v odnosu s svetom, ki nas obdaja (prim. Frančišek, okrožnica Laudato si’, 217). Mir se torej začenja v srcu in se na zunaj kaže v naših odnosih, v skupnostih in širše v svetu.

Čeprav so izzivi, ki nas čakajo, ogromni, nas Gospod ne bo pustil brez sredstev za ozdravitev in preobrazbo. Namesto vojnega orožja nam Bog miru daje moč za ozdravitev, spravo in graditev civilizacije ljubezni. Na ta način smo poklicani, da zaščitimo številne ekosisteme, ki so nam bili zaupani: stvarstvo, človeški odnosi in samo srce človeka.

Predstavljajmo si svet, v katerem bi bile energije, ki se trenutno uporabljajo za vojno, namenjene celostnemu človeškemu razvoju, odpravljanju revščine, obrambi človekovega dostojanstva in spravi med razdeljenimi ljudstvi. Takšen pogled odseva vero v prihod Božjega kraljestva.

Resnična sredstva za graditev miru ni orožje za uničevanje, ampak resnica, dialog, potrpežljivost, dobrota, pravičnost, usmiljenje, razumevanje, skrb in ljubezen. Ta izvirajo iz src, ki jih oblikuje evangelij in jih podpira Božja milost. Samo te vrline imajo moč, da preobrazijo posameznike, prenovijo skupnosti in zacelijo rane našega sveta.

Dragi bratje in sestre, pot, ki jo imamo pred seboj, je jasna, čeprav ni lahka. Poklicani smo, da dovolimo prenovo svojih src, da bi tako lahko iskali mir in skrbeli za stvarstvo. Sveto pismo nam priporoča, naj varujemo svoja srca, saj iz njih izvira vse, kar delamo (prim. Prg 4,23).

Če bomo to nalogo sprejeli ponižno in z vero, bomo postali sodelavci pri Božjem delu prenove. Počasi a zanesljivo bomo iz puščave prešli v vrt, iz razdeljenosti v občestvo in iz nasilja v mir.

Gospod naj nam da pogum, da bomo prehodili to pot, da bodo v tem našem času »meči« v resnici »prekovani v lemeže«, da se bo evangeljska obljuba globlje zakoreninila v naš svet in da bo Kristusov mir vladal nad vsem stvarstvom.

Vatikan, 15. avgusta 2026, Vnebovzetje Preblažene Device Marije.
LEON PP. XIV.