Sveti oče v San Marinu: Braniti svobodo vesti, primarni cilj je skrb za ljudi
Libertas, Svoboda
Sveti oče je v govoru predstavnikom oblasti in civilne družbe države San Marino najprej dejal, da njegov obisk sledi stopinjam svetega Janeza Pavla II. leta 1982 in Benedikta XIV. leta 2011 ter želi »potrditi globoko vez, ki povezuje San Marino z Apostolskim sedežem«. Ta vez je starodavna zaradi njunega »dolgega zgodovinskega sobivanja«, a hkrati nedavna, saj »so bili diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Republiko San Marino formalizirani šele pred stoletjem, aprila 1926«.
Spomnil je na besede svetega Marina, ustanovitelja San Marina, ki so kot njegova duhovna oporoka: Relinquo vos liberos ab utroque homine. [Zapuščam vas svobodne od obeh mož.] Povzema jih tudi geslo države Libertas, torej Svoboda. »Samo ena beseda, a kakšna globina! V kontekstu zgodovine naroda in države vsekakor izraža težnjo po samoodločanju, neodvisnosti od druge politične oblasti. Toda hkrati Libertas pomeni veliko več,« in prav na to se je papež osredotočil v nadaljevanju svojega govora.
Osebna svoboda in svoboda vesti
»Najprej želim poudariti, da ni resnične državljanske svobode brez osebne svobode, torej brez spoštovanja in spodbujanja dostojanstva človeške osebe, katere bistvena sestavina je svoboda. To svobodo navsezadnje daje in zagotavlja Bog, čigar glas odmeva v vesti vsakega človeka,« je izpostavil Leon XIV.
»Spodbujanje svobode pomeni braniti prostor vesti,« je nadaljeval ter spomnil na »številne moške in ženske, ki so v vseh časih in krajih mučenci svobode, ker pričajo prav o primatu vesti«. »Trdno oblikovani z iskanjem resnice so popolnoma odgovorni za svoje odločitve in zato svobodni od vsake vezi, razen tiste, ki je lastna ustvarjenemu bitju in ki ga veže z Bogom.« V tem je zgled sveti Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov. »Tudi danes v mnogih delih sveta ne manjka ljudi, ki ostajajo zvesti svoji vesti tudi v velikih stiskah, pričevalcev resnične svobode, svobode, ki izhaja iz tega, da smo Božji sinovi in hčere. Z občudovanjem izražamo solidarnost s tistimi, ki v tem trenutku osebno plačujejo za to, da niso izdali svoje vesti« so se glasile papeževe besede.
Potrebujemo teološko opredelitev svobode
»Poleg tega se svoboda uresničuje v dajanju, v občestvu, v srečanju in v dialogu. Je kot rastlina, ki raste in poganja veje in liste, da bi vsem ponudila kisik, senco, vonj, sad in nova semena. In kako bi lahko bilo drugače, saj izvira iz vira, ki je Troedina Ljubezen?« Kot je dodal papež, se ta teološka opredelitev morda zdi pretirana, vendar »verjamem – je zatrdil –, da je danes potrebna, saj se soočamo z idolatrijo, ki v koreninah spodkopava tiste politične in ekonomske projekte, ki se predstavljajo v imenu svobode, v resnici pa so sužnji malikov in oblasti«.
Svoboda in občestvo stojita skupaj ali padeta skupaj
V okviru krščanskega pogleda »svoboda in občestvo stojita ali padeta skupaj«. Mnogi svetniki in svetnice so bili »začetniki življenja v skupnosti, v kateri osebe izražajo svojo svobodo s poslušnostjo pravilu, ki temelji na evangeliju«. V primeru San Marina pa je še posebej zanimivo, da so na začetku njegove skupnosti možje, kot sta sveti Marino in sveti Leon, ki ju je papež opredelil kot »graditelja svobodnih in mirnih mest«. Njuno delo lahko razlagamo v skladu s svetopisemsko podobo obnove Jeruzalema, ki jo podpira prerok Nehemija.
Kot je pripomnil papež, prav ta »pozitivna podoba, ki je v nasprotju s podobo Babilonskega stolpa, vodi razmislek okrožnice Magnifica Humanitas (prim. št. 8)«. »Nehemijevo delo je navdihnjeno z molitvijo, vključuje družine in vse ljudi, gradi vezi, še preden so položeni kamni; slog je občestvo, ne uniformnost, “harmonija, ki nastane, ko vsak prevzame svoj del in vsi ljudje prepoznajo, da njihova moč prihaja od Gospoda” (ibid.). Takó si rad predstavljam delo vaših ustanoviteljev, ki se dobro odraža v marljivosti in iznajdljivosti tega ljudstva in te dežele,« je dejal.
Aktivno in pozitivno prizadevanje za mir
»Libertas za vas pomeni tudi nenehno prizadevanje za aktivno in pozitivno sodelovanje pri gradnji miru«, za kar je izrazil globoko hvaležnost ter pripomnil, da gre za posebno skladnost z držo Svetega sedeža. »Zaradi tega nam je skupno spoštovanje do diplomacije in multilateralizma kot privilegiranih načinov za gojenje mednarodnih odnosov in spodbujanje razumevanja med narodi. “V nasprotju z impulzivnim komuniciranjem, agresivno retoriko in logiko moči, ki so značilne za naš čas, je poklicanost diplomacije spodbujati dialog z vsemi, vključno s tistimi, ki veljajo za bolj 'neprimerne' ali ki se ne bi imeli za upravičene do pogajanj. Diplomacija mora pokazati svojo največjo ponižnost in potrpežljivost, da med sprtimi stranmi preplete tudi najmanjša znamenja dobre volje in tako začne proces vzpostavljanja miru” (Magnifica Humanitas, 224).«
San Marino, “laboratorij” dobre politike
Podobno kot med obiskom Monaka je sveti oče želel tudi v San Marinu poudariti »edinstveno vrednost majhne države, ki je po meri človeka«, in kjer je mogoče izkusiti »politiko, ki je blizu potrebam državljanov«, in s tem »učinkovitejšo demokracijo, še posebej, če jo navdihuje tudi krščanski navdih«.
»Zato je Republika San Marino lahko “laboratorij” dobre politike, kjer se lahko, ne da bi pri tem ogrozili laičnost države, opiramo na načela katoliškega družbenega nauka: prizadevanje za skupno dobro, univerzalna namembnost dobrin, harmonija subsidiarnosti in solidarnosti ter socialna pravičnost (prim. ibid., 59–81). To zavzemanje se zdi še bolj dragoceno danes, ko se pripravlja na začetek veljavnosti pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo in se bo vaša republika znašla v stabilnem, čeprav edinstvenem odnosu s kompleksno realnostjo, ki ji lahko vaš prispevek močno koristi.«
Skrb za ljudi kot primarni cilj
Primarni cilj, h kateremu si je treba prizadevati v tem »laboratoriju«, pa je »skrb za ljudi«. »Skupnost, kot je vaša, ki je pravzaprav hkrati bogata s tradicionalnimi vrednotami in tehnološko v koraku s časom, lahko ta cilj učinkovito uresničuje s skrbjo, ki se odraža v zaščiti vsakega življenja, na vsaki stopnji, od spočetja do naravne smrti. “Kakovost civilizacije se ne meri z močjo njenih sredstev, temveč z oskrbo, ki jo ponuja, s sposobnostjo prepoznavanja drugega kot obraza in ne kot funkcije. Sposobnost skrbi drug za drugega je pomembna razsežnost naše človečnosti. [...] Tehnologija lahko podpira tudi medsebojno skrb med ljudmi, na primer s ponujanjem orodij, ki nam pomagajo predvideti in organizirati, ne da bi nas pri tem prikrajšala za svobodo in presojo človeka, ki je subjekt odnosov in odgovoren za odločitve” (prim. ibid., 114).«
Papež je dejal, da je ta skrb za drugega zaznamovala zgodovino San Marina že od samega začetka. To se je pokazalo v »tradiciji gostoljubnosti, ki skozi stoletja ni nikoli manjkala do tistih, ki trpijo in so v stiski«. Nedavno se je to pokazalo v »podpori in gostoljubnosti, ki je bila izkazana ukrajinskemu ljudstvu, zlasti na začetku konflikta«, pa tudi v »zavzemanju za mednarodno humanitarno pravo v času, ko se zdi, da je vsakodnevno prezrto, če ne celo teptano«.
Sad krščanskega izročila
»Ta občutljivost je tudi sad krščanskega izročila te države ter nenehnega in pozitivnega sodelovanja med političnimi oblastmi in škofom pri prizadevanju za skupno dobro. Zato sem še posebej hvaležen za vašo predanost in pričevanje ter vas vse – državnike, državljane in cerkveno skupnost – spodbujam, da nadaljujete s svojim pogumnim in daljnovidnim zavzemanjem za dostojanstvo vsakega človeka in za skupno dobro. Vsakemu od vas ponovno izražam veselje ob tem obisku Republike San Marino in na vse kličem Gospodov blagoslov,« je sklenil papež Leon XIV.
