Papež med sveto mašo spodbudil prebivalce Riminija, naj si prizadevajo ostati gostoljubni

Leon XIV.

Pridiga svetega očeta 
pri sveti maši 
pristanišče Rimini 
22. avgust 2026

Dragi bratje in sestre, z velikim veseljem predsedujem tej evharistiji z vami in za vas, Cerkev v Riminiju. To počnem na vrhuncu intenzivnega dne, ko sem obiskal Republiko San Marino in »Srečanje za prijateljstvo med narodi ». Zdaj, ko vstopamo v Gospodov dan, je čas, da obhajamo skrivnost, ki daje smisel vsemu in je vrhunec in vir vsega našega pastoralnega delovanja.

V evangeliju, ki smo ga pravkar slišali (prim. Mt 16,13–20), Jezus sprašuje svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 15). Peter odgovori v imenu vseh: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (v. 16). Tudi mi smo po dveh tisočletjih poklicani, da obnovimo isto izpoved vere: tukaj smo, ker verujemo, da je Jezus Mesija, večni Sin Očeta, posvečen in poslan na svet, »da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).

Da, dragi prijatelji, po Petrovih besedah ​​prepoznamo resnico, ki nas napolnjuje z veseljem in upanjem, in najdemo pot, ki vodi v življenje: pot Boga, ki se postavi v službo človeštva (prim. Flp 2,5–8); Učitelja, ki se skloni, da bi umil noge svojim učencem (prim. Jn 13,12–15); Pastirja, ki se žrtvuje za svojo čredo (prim. Jn 10,11). In v tej luči gledamo na Jezusovo gesto, ko je Petru izročil ključe (prim. Mt 16,19–20), kajti v Cerkvi je na vsaki ravni oblast služenje.

Papež, škofje, duhovniki in diakoni so prvi, ki so poklicani, da to živijo na ta način, in vse Božje ljudstvo se mora z njimi združiti, vsak po svojem specifičnem poklicu. Božji služabnik don Oreste Benzi je to med vami zelo dobro pričal, ko je rekel: »Naš poklic je [...] v tem, da se pustimo upodobiti ubogemu Kristusu, Kristusu služabniku, Kristusu, ki odkupuje grehe sveta, Kristusu, učlovečenemu Bogu-človeku, ki živi med nami v obliki neposredne podelitve, začenši z najmanjšimi« (Con questa tonaca lisa, uredil Valerio Lessi, Bologna 1991, str. 42).

V Cerkvi poslanstvo »zavezovanja« in »razvezovanja«, ki se po eni strani nanaša na vlogo tistih, ki so v Gospodovem imenu poklicani izvrševati oblast, po drugi strani opisuje slog in nalogo, ki vključuje vsakega krščenega: zaobjeti, ponovno združiti, sprejeti, osvoboditi, odpustiti in osamosvojiti vsakogar, ki je ujetnik greha in njegovih posledic, ter nas narediti pravične in modre oskrbnike dobrin, ki nam jih je zaupal Bog, da bi vsi skupaj delovali v dejavni ljubezni za dobro vseh.

V prvem berilu (prim. Iz 22,19–23) prerok Izaija govori o Šebnáju, upravitelju dvora, ki mu je kralj Ezekija zaupal velik projekt verske, moralne in družbene prenove Jeruzalema in Judovega kraljestva. Vendar je ta mogočni mož zaradi ambicioznosti in pohlepa začel zlorabljati oblast, ki mu je bila podeljena, kopičiti bogastvo zase in za svoj krog prijateljev in sorodnikov ter gospodovati nad drugimi. Pozabil je, da najpomembnejša stvar pri pustolovščini, v katero ga je vpletel njegov Gospod, niso bila ekonomska sredstva in moč, temveč možnost, da z njimi uveljavi načrt ponovnega preporoda v dobro celotne skupnosti. Zaradi tega je bil odpuščen in njegovo poslanstvo je bilo zaupano Eljakímu, poštenemu človeku, osvobojenemu pogojevanja, trdnemu v svoji pravičnosti kot klin, zabit v zid, po besedah ​​preroka (prim v. 23). Sporočilo je jasno: vse, kar smo in imamo, je dar Boga, ki nam je zaupan, da bi bili v njegovih rokah drug za drugega orodja zveličanja v pravičnosti, začenši s kraji in ljudmi, s katerimi vsak dan živimo in delamo, da bi se lahko z velikim in odprtim srcem obrnili na ves svet.

Sveti Pavel nam v drugem berilu govori o načrtih Boga in pravi, da so nedoumljivi: ne zaradi kompleksnosti njegovega razmišljanja, temveč zaradi razorožujoče neizmernosti njegove ljubezni, ki presega vse naše zmožnosti in pričakovanja, »kajti iz njega,« pravi apostol, »in po njem in zanj je vse« (Rim 11,36). Bog je preprost, ker je čista ljubezen, in nas kliče tudi, da ljubimo s srcem, kakršno je njegovo, da svoje poti prilagajamo njegovim potem in svoje misli njegovim mislim (prim. v. 33).

Te vrednote poštenosti, zastonjskosti in dobrohotnosti so ljudem v Romanji, ki so iskreni in veseli, delavni in solidarni, zelo drage. To dokazujejo številni svetniki in blaženi, ki so se tukaj rodili, saj so udejanjali dejavno ljubezen in živeli evangelij, včasih vse do mučeništva. To potrjuje tudi še vedno goreče prizadevanje znotraj različnih cerkvenih skupin, župnij, družin, Katoliške akcije, različnih gibanj in združenj ter krščanskih dobrodelnih in formativnih projektov. Zagotovo tudi zaradi tega bogastva, pa tudi zaradi naravne in umetniške lepote jadranske obale in njenega zaledja, vsako leto prihaja sem na počitnice ogromno ljudi z vse Italije in sveta.

In v zvezi s tem bi vas rad spodbudil, da si še naprej prizadevate, da bi bila ta regija gostoljubna, ne le zaradi osvežitve in zabave, ampak tudi zaradi svoje duhovnosti. Sveti Janez Pavel II. je, ko je pred mnogimi leti obiskal to območje in govoril o tej poklicanosti, poudaril, da »počivati ​​ne pomeni ločevanja od samega sebe. Namesto tega,« je dejal, »počivati ​​pomeni srečati se s samim seboj in se spraviti s svojim najglobljim bitjem« (Pridiga pri sveti maši v Riminiju, 29. avgusta 1982).

Svet, v katerem živimo, ponuja številne oblike razvedrila, od katerih nekatere vodijo v razpršenost in propad, ne pa v resnično »vrnitev k sebi«, in puščajo praznino v srcu. Nekateri jih imenujejo »beg«, kot da bi bilo običajno življenje zapor, iz katerega bi lahko pobegnili. Vendar vemo, da najresničnejši kraj za iskanje počitka, za srečanje z Bogom in za resnično srečanje drug z drugim, ni zunaj, v kaosu, temveč v nas samih, v globinah naše duše. Kot krščanska skupnost smo zato na poseben način poklicani, da to izkušnjo gojimo in jo posredujemo v odprtosti in gostoljubnosti posameznikov in ustanov, v skrbi in zbranosti cerkva, v naši pripravljenosti pomagati in nuditi dejavno ljubezen. In to velja tako za tiste, ki iščejo zaslužen oddih po letu dela, kot za tiste, ranjene na telesu in duhu, ki iščejo zatočišče, hrano in pomoč daleč od svoje domovine.

Vaš škof je v svojem pismu škofiji zapisal: »Molitev, enost, poslušanje, pogum, preprostost, hvaležnost, lepota [...] bi rade nakazale drže, ki so vedno prisotne v vseh vidikih življenja« (Msgr. NICOLÒ ANSELMI, Pastoralno pismo. Ljubi, srečen boš in užival boš vse dobro, zdaj in za vedno, 14. oktober 2024). Dragi bratje in sestre, ko vam vsem ponovno izrekam to pomembno povabilo za vaše razmišljanje in prizadevanje, se vam še enkrat zahvaljujem za vašo dobrodošlico in za vašo udeležbo, polno vere in veselja, ter vas zaupam priprošnji Presvete Marije, svetega Gavdencija in vaših zavetnikov.