Sveti oče udeležencem 47. srečanja v Riminiju dvakrat ponovil: Vedno ljubite Cerkev!

Leon XIV.

Govor svetega očeta 
udeležencem 47. »Srečanja za prijateljstvo med narodi« 
Sejmišče v Riminiju

Dragi bratje in sestre! 
Vesel sem, da vas lahko srečam v Riminiju, v prostorih, ki so vam dragi zaradi zavzetosti, ustvarjalnosti in dialoga, ki jih vaše srečanje ob koncu avgusta že vrsto let zmore prebuditi. Zahvaljujem se predsedniku Scholzu in doktorju Prosperiju za njun pozdrav.

V tem zgodovinskem trenutku globlje razumemo prerokbo, ki je bila pred skoraj pol stoletja vpisana v ime, dano tem dnevom: Srečanje za prijateljstvo med narodi. Kakor vam je dejal sveti Janez Pavel II.: »Že samo izgovoriti te besede razveseli srce: ›Srečanje‹! ›Srečanje prijateljstva‹! ›Prijateljstvo med narodi‹! Besede, ki dobivajo poseben pomen v teh pogosto dramatičnih urah svetovne zgodovine« (Govor na III. srečanju za prijateljstvo med narodi, Rimini, 29. avgusta 1982).

Tudi danes mir varujejo in širijo ljudje, ki se radi srečujejo in se ne bojijo soočenja. Papež Frančišek nas je z okrožnico Fratelli tutti naučil gojiti družbeno prijateljstvo, ki je javno, živo in oprijemljivo obličje bratstva. Ko namreč drug v drugem prepoznamo dostojanstvo Božjih otrok, se dotaknemo tistega, kar ljudi izvorno združuje, onkraj vsake različnosti, ločenosti ali spora. Lahko se vživimo drug v drugega, se poslušamo in postanemo prijatelji – med osebami in torej tudi med narodi. Pred mejami, opredelitvami in ustanovami so vedno osebe. To zavedanje je v srcu krščanstva. Vi to veste, ker ste bili vzgojeni, da berete evangelij kot razodetje Boga, ki postane srečanje, dogodek, pogled, izkušnja in v vsakem prebuja hrepenenje, da bi bil ljubljen in da bi ljubil. Tako iz »Meetinga« niste naredili nekakšne enklave: nasprotno, postal je križišče za Cerkev in za družbo, srečanje, ki množi srečanja in navdihuje nove poti.

Zahvalimo se Gospodu za to živo dediščino, ki vam nalaga veliko zgodovinsko odgovornost, v širšem občestvu Cerkve, v službi človeštva, ki je lačno in žejno pravičnosti. Kakor nas je namreč učil drugi vatikanski koncil: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1). Da, dragi prijatelji, prišel je čas odgovornosti, zlasti za tiste, ki so veliko prejeli od tisočletnega izročila vere, ki postaja kultura. Različne izvedbe »Meetinga« so namreč znale iz velike dediščine preteklosti zajemati razloge, ki vas danes zavezujejo k soočenju z umetnostjo, glasbo, književnostjo, znanostjo, ekonomijo in z vsakim izrazom človeškega duha. Tudi naslov, izbran za to izvedbo in vzet iz zadnjega verza Božanske komedije, nas usmerja v zgodovino, katere Gospod je Bog. »Ljubezen, ki premika sonce in druge zvezde« ni izginila, ni izgubila ne moči ne silovitosti, čeprav je to ljubezen, ki rada ostaja tiha, drugače od hrupnih sil, ki pretresajo zemljo, nebo in vsa bitja.

Da, ljubezen premika! »Daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Tako Jezus opisuje Božjo popolnost in razodeva razkorak med velikodušnostjo Njegovega delovanja in ozkostjo človeških misli. Stvarnost se duši v naših računicah in zadiha v Božji zastonjskosti. Ni naključje, da so vsi moji predhodniki – sveti Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek – pokazali na Božje usmiljenje kot stično točko med evangelijem in »novimi stvarmi« te dramatične in čudovite dobe. Hoditi za Jezusom Kristusom po tragedijah in novih začetkih 20. stoletja namreč terja jasno zavest: zla se ne premaguje z zlom. Kakor v nebesih tako na zemlji je ljubezen zakon življenja, način odrešenja, način križanega Mesija. Lažnemu realizmu, ki znova oborožuje misli, besede in narode, mora katoliška kultura danes postaviti nasproti realizem usmiljenja, po katerem sovražniki ne morejo obstajati in so vsi, tudi nasprotniki, bratje in sestre, ki jim je treba pogledati v oči in jih srečati v resnici. Greh obstaja, seveda, a močnejša je Kristusova odrešujoča ljubezen, ki nas zavezuje, da očistimo misli, koristi, navade, druženja, načrte, naložbe – vsak vidik življenja – vsega, kar je onesnažila kultura moči.

Med vami ne manjka usposobljenosti, odgovornosti in sredstev, ki jih je mogoče dati v službo pristnega spreobrnjenja ljudstva. »Obsedenost z ohranjanjem lastne slave, lastnega ›dostojanstva‹, lastnega vpliva ne sme biti del naših čustev. Iskati moramo Božjo slavo in ta ne sovpada z našo. Božja slava, ki žari v ponižnosti betlehemske votline ali v sramoti Kristusovega križa, nas vedno preseneti« (Frančišek, Govor na V. nacionalnem zborovanju italijanske Cerkve, Firence, 10. novembra 2015). Osvobodimo torej sožitje sumničenja, kulturo nasilnosti, vzgojo ideologije, delo malikovanja dobička, tehnologijo in finance poslov s smrtjo. Začenši pri organizacijah, ki smo jih ustvarili in v katerih delujemo, razkrinkajmo krivična razmerja moči, ki so korenina revščine in neenakosti, vojne in okoljskih nesreč. Razorožimo tehnološki razvoj, kadar postaja vseprisoten in uničevalen. Potrebni so pogumni pionirji, ki bodo z lastno spremembo smeri storili, da bo spreobrnjenje, ki se zahteva od vseh, prepričljivo in verodostojno.

Naj ne bo samo tistih, ki pihajo na ogenj utrujenosti in obupa; naj bodo tudi tisti, ki znova prižigajo sanje in videnja! Obe poti sta nezdružljivi, kajti ena izkorišča razdeljenost, odtujenost in obup, druga pa služi Božjemu kraljestvu in njegovi pravičnosti. »V svetu, ki ga prepredajo številni manevri, usmerjeni v osvajanje trgov in vplivnih območij ter pogosto zaviti v pomirjujočo retoriko in zapeljive ideološke tvorbe, naše srce čuti potrebo, da odkrije drugačen, moder in dobrohoten načrt, podoben tistemu, ki ga Marija zre v Magnifikatu, ko oznanja, da se iz roda v rod Božje usmiljenje razteza nad tiste, ki se ga bojijo. Ta načrt usmiljenja tudi danes prehaja skozi zgodovino, sredi najhitrejših in najbolj nemirnih prehodov, ki jih zaznamujejo algoritmi in svetovna omrežja, in postaja kompas za evangeljsko bivanje v digitalni dobi. V središču je skrivnost učlovečenja« (Okrožnica Magnifica humanitas, 230–231).

Dragi prijatelji, razorožena lepota te Skrivnosti terja, da sprejmemo »vzgojno tveganje«, o katerem vam je govoril don Giussani. Zaslutil je, da »metoda, ki je vzgojno najbolj zmožna dobrega, ni tista, ki živi od bega pred stvarnostjo, da bi ločeno uveljavljala dobro, temveč tista, ki živi od uveljavljanja dobrega v svetu«.[1] In je vztrajal: »›V svetu‹ pomeni v soočenju s celotno stvarnostjo – tvegano soočenje, če ga hočemo tako imenovati; bolje pa bi bilo reči zavezujoče«.[2] Bratje in sestre, prevzemimo zdaj to odgovornost, ki je zavezanost Kristusu in zavezanost našemu svetu!

Dragi mladi, veliko vas je tukaj, mnogi med vami kot prostovoljci. Znamenje ste, da je prihodnost obljuba, ne grožnja! Mnogi tega ne verjamejo več, tako med odraslimi kakor med mladimi. Tiho pa »ljubezen, ki premika sonce in druge zvezde« še vedno priganja k upanju. Močno sem to začutil med vašimi vrstniki v Libanonu, v Afriki in v Španiji. Ljubezen premika, priganja, prebuja iz otopelosti, vzbuja nove poklice in kliče k tveganju. Stopite v igro! Odprite se resnični katoliškosti in razširite svoje vezi onkraj vsake preozke pripadnosti. Gibanje, skupine, občestva naj vam bodo odskočna deska, s katere se boste potopili v celotno stvarnost. Uprite se vsemu, kar bi vas hotelo oddaljiti od bratov in sester drugačnih kultur, občutljivosti in porekla, zlasti od najrevnejših. Nasprotno, pojdite naproti vsem!

Na vseh koncih sveta, zlasti na obrobjih in med tistimi, ki trpijo, boste našli tiste, ki so že pripravljeni graditi civilizacijo ljubezni. Nikomur ne dovolite, da bi omalovaževal to besedo, ki je samo Božje ime: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16). V ljubezni ni nikoli prisile, ni vcepljanja naukov; nikoli zapeljevanja, prevare, novačenja. Ljubezen je le v svobodi, v živem soočenju, v velikodušni podaritvi sebe.

Dragi mladi, danes se zdi, da se svet čudi vaši pripadnosti Kristusu, privlačnosti, ki jo čutite do Njega in do Njegove Besede, vaši pripadnosti Cerkvi. Da ste kristjani, je danes za mnoge presenečenje! In vendar, brez hrupa, »od vas je Gospodova beseda odjeknila« (1 Tes 1,8). Tako je pisal sveti Pavel čisto mladi skupnosti v Tesalonikih. In je nadaljeval: »Vaša vera v Boga se je razširila po vseh krajih, tako da nam ni treba nič govoriti« (prav tam). Ne gre za vprašanje številk, čeprav ganejo tisoči vaših vrstnikov, ki prosijo za krst v družbah, ki veljajo za najbolj sekularizirane na svetu. Gre za vprašanje svobode: resnico srečamo samo v svobodi.

To razumevamo vedno bolje, sredi zgodovinskih okoliščin, ki znova prebujajo najbolj človeška vprašanja in neskončno hrepenenje po smislu, pravičnosti in miru. Tako nam je morala neka izguba vpliva – ki smo se je odrasli morda bali in se proti njej borili – razodeti, da lahko bolj cenimo moč evangelija, vezi, ki jih poraja, logike, ki jo vžiga, življenja, ki ga obuja. Kakor so večkrat ponovili moji predhodniki: »Cerkev ne dela prozelitizma. Raste namreč po privlačnosti«.[3] Gre za privlačnost nekega načina bivanja v svetu, o katerem je don Giussani izzivalno spraševal: »Ali se da tako živeti?«[4]

Sicer pa je že v 2. stoletju neznani pisec Pisma Diognetu priznaval, da kristjani »kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja« (V, 4). Seveda moramo priznati, da nosimo ta zaklad »v glinastih posodah« (prim. 2 Kor 4,7) in da je verodostojnost našega osebnega in skupnostnega pričevanja pogosto zaznamovana z omejenostjo in grehom. A Gospod je tisti, ki nas vedno znova dviga, kot posameznike in kot občestvo!

Dragi prijatelji, vedno ljubite Cerkev! (Buren aplavz). Vredno je še enkrat izgovoriti: Vedno ljubite Cerkev! Dragi prijatelji, vzljubite in varujte enost »druščine«, po kateri vas je Kristus dosegel in vas priteguje k sebi. Kakor vam je ob stoletnici rojstva vašega ustanovitelja dejal papež Frančišek: »Tudi težki trenutki so lahko trenutki milosti in trenutki ponovnega rojstva. Comunione e Liberazione se je rodilo prav v času krize, kakršno je prineslo leto ’68. Pozneje se don Giussani ni ustrašil trenutkov prehoda in rasti Bratovščine, ampak se je z njimi soočil z evangeljskim pogumom, z izročenostjo Kristusu in v občestvu z materjo Cerkvijo« (Frančišek, Govor članom Comunione e Liberazione, 15. oktobra 2022).

Torej, najdražji, prav v porodnih mukah spremembe dobe, v tem svetu, ki ga razdirajo mnogotere krize, lahko znova odkrijemo »›duhovni okus‹ biti Božje ljudstvo, zbrano iz vseh plemen, jezikov, ljudstev in narodov, ki živijo v različnih okoljih in kulturah […] ki še vedno roma v času in je že v občestvu z nebeško Cerkvijo« (XVI. splošno redno zasedanje škofovske sinode, Sklepni dokument, št. 17). »V zadnjih letih smo znova odkrili sinodalno in misijonsko razsežnost tega, da smo Cerkev, ki nas kliče predvsem k temu, da se naučimo poslušati drug drugega. Dar poslušanja je nekaj, kar, mislim, vsi priznavamo, a se je v nekaterih delih Cerkve pogosto izgubilo. Še naprej moramo odkrivati, kako dragocen je – začenši s poslušanjem Božje Besede, z medsebojnim poslušanjem, s poslušanjem modrosti, ki jo najdemo pri moških in ženskah, pri članih Cerkve in pri tistih, ki iščejo resnico, a še niso in morda nikoli ne bodo člani Cerkve« (Govor udeležencem jubileja sinodalnih ekip in organizmov soudeležbe, 24. oktobra 2025).

To je pot, ki terja tudi prenovo vsake oblike združevanja in vsakega cerkvenega gibanja. Vabim vas – tako znotraj Gibanja Comunione e Liberazione kakor v krajevnih Cerkvah, ki jim vsak izmed vas pripada –, da živite to izkušnjo skupne hoje. Vsak naj posluša, se pusti preoblikovati veri drugega, in skupaj, pod vodstvom pastirjev, naj dozorevajo nova spoznanja, nadaljnji koraki, pogumna dejanja pokorščine Svetemu Duhu. Sinodalnost ni ime nekega procesa, temveč narava ljudstva, ki v prijateljstvu in v srečanju z drugim čuti, da pripada samo Bogu. Tedaj se oblast spreobrne v služenje, ki spoštuje različnosti in omogoča njihovo skladnost. Ta slog je v tej razburkani dobi pravo znamenje časov. Pričujmo, da je vsaka karizma v korist vseh, da se vsako bogastvo pomnoži, če ga podelimo, da je vsak strah mogoče premagati: to moramo narediti otipljivo, verodostojno, zaželeno. Znali boste to storiti, dragi prijatelji, po sledi svojega ustanovitelja, tako da boste gojili edinost med seboj, s tistimi, ki so poklicani voditi Gibanje, z Apostolskim sedežem, ki vas je priznal, in s Petrovim naslednikom. Sveti Duh naj nas vzgaja za udejanjanje občestva. Naj nam podari okus zanj, spoštovanje do njega in upanje vanj. Naj nas, dragi bratje in sestre, še naprej vodi tista Ljubezen, »ki premika sonce in druge zvezde«. Hvala!  

Molitev Očenaš

Hvala, hvala! Torej hvala. Temeljni element vsake krščanske skupnosti je molitev. Sedaj vabim vse moliti skupaj molitev, ki nas jo je naučil Jezus: Oče naš …

Blagoslov

Gospod z vami. 
In s tvojim duhom. 
Hvaljeno bodi ime Gospodovo. 
Zdaj in na veke. 
Naša pomoč je v imenu Gospodovem. 
Ki je ustvaril nebo in zemljo. 
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. 
Amen. 
Hvala in srečno pot!

[1] L. Giussani, Il rischio educativo, Milano 2014, 106. 
[2] Prav tam. 
[3] Benedikt XVI., Homilija pri maši ob začetku V. generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida (13. maja 2007). Frančišek, Kateheza (11. januarja 2023). 
[4] Prim. L. Giussani, Si può vivere così?, Milano 2007.