Papež kardinalu Simoniju: Noben zapor ne more ločiti človeka od Božje ljubezni

Fabrizio Peloni - Vatikan

»Nobena veriga ni dovolj močna, da bi zaprla vest, razsvetljeno z evangelijem, nobena noč ni dovolj dolga, da bi preprečila zoro, ki jo Gospod pripravlja za svoje otroke, in noben zapor ni dovolj globok, da bi ločil človeka od Božje ljubezni.« Leon XIV. je tako v sporočilu, ki ga je poslal albanskemu kardinalu Ernestu Simoniju in vsem, ki so se udeležili evharističnega slavja, ki ga je kardinal vodil v petek, 31. julija, dopoldne v nekdanjem zaporniškem taborišču Spaç, v spomin na tiste, ki so tam trpeli ali izgubili življenje, spomnil na apostola Pavla iz njegovega pisma Rimljanom (prim. 8,35–39).

V Spaçu so mnogi nosili križ krivice

»Ta kraj, vtisnjen v spomin ljudstva« Albanije, »ostaja ena najbolj bolečih strani v njeni zgodovini. Spaç je bil kraj, kjer so mnogi nosili težak križ krivice,« je papež zapisal kardinalu v besedilu, prebranem na koncu maše. Papež je nato spomnil, kako je »kri tistih, ki so trpeli in umrli v teh gorah«, »namakala to deželo in jo spremenila v tiho pričevanje zvestobe, poguma in upanja«.

Preganjanje komunističnega režima

Simoni, star sedemindevetdeset let, se je vrnil v taborišče, kjer je preživel večino svojih 18 let zapora, »da bi obhajal Kristusovo žrtev, ki je križ iz znamenja smrti spremenil v obljubo življenja,« je zapisal papež. Albanski kardinal je resnično doživel preganjanje komunističnega režima, ki ga je obsodil na smrt kot sovražnika ljudstva, kazen pa je bila kasneje spremenjena v zapor v različnih koncentracijskih taboriščih in v prisilno delo.

»Vsakič, ko sem daroval mašo, sem tvegal svoje življenje«

»Med svojim zaporom sem vsakič tvegal svoje življenje in mašo daroval v latinščini po spominu, tako kot sem na skrivaj spovedoval in delil obhajilo«, je dejal kardinal, ki je testo iz moke pekel na improviziranih pečeh in uporabljal stisnjeno grozdje. »Če bi me našli, bi me takoj obesili«, je dodal. Med tokratno sveto mašo je prisotnim pokazal čelado, ki jo je nosil kot mlad duhovnik, ko se je spuščal v rudnike.

Papeževa molitev za mrtve, pokopane na neoznačenih mestih

In kdo ve, je Leon XIV. komentiral v svojem sporočilu, ko se je skliceval na dogodke tistega časa, »koliko molitev se je dvignilo v nebesa s tega kraja! Koliko prošenj je šepetalo v srcu! Koliko obrazov, zaznamovanih s trudom in pomanjkanjem, je zaupalo svoje zadnje upanje Gospodu!« Za vsakega od teh obrazov, pogosto pokopanih na neoznačenih mestih, kjer jih nihče ni mogel objokovati ali jim položiti rože, se je papež pridružil molitvi, da bi »njihov spomin ostal živ in bil za nove generacije stalen opomin na nedotakljivo dostojanstvo človeške osebe, vrednost svobode in prizadevanja za mir«.