Papež cerkveni skupnosti San Marina: Pričujmo o enosti v naših skupnostih

Leon XIV.

Govor cerkveni skupnosti San Marino 
v baziliki Svetega Marina 
22. avgust 2026

Dragi bratje in sestre, dober dan! 
Vesel sem, da vas lahko srečam v tej baziliki – tudi z vami, ki ste zunaj – v tej baziliki, posvečeni svetemu diakonu Marinu, vašemu zavetniku. Pozdravljam njegovo ekscelenco vašega škofa, ki se mu zahvaljujem za prijazne besede, duhovnike, posvečene može in žene, predstavnike cerkvenega življenja škofije in vse prisotne. Želim si, da bi ta trenutek skupaj doživeli kot postanek na naši skupni poti po Kristusovih stopinjah.

Škofija San Marino-Montefeltro je dedič bogate zgodovine vere in poguma. Zgodovine svetnikov Marina in Leona, ki sta pred osemnajstimi stoletji s krščanskim sporočilom »v kontekst te realnosti [...] vnesla nove perspektive in vrednote, ki so določile rojstvo kulture in civilizacije, osredotočene na človeško osebo, ki je Božja podoba« (Benedikt XVI., Homilija, San Marino, 19. junij 2011). Laiki in kamnoseki – ki so bili šele kasneje v različni meri poklicani v posvečeno službo – so znali evangeljsko sporočilo prevesti v nov skupnostni in politični model, ki ga močno zaznamujejo krščanska načela svobode, medsebojnega spoštovanja in občestva, model, ki ostaja živ do danes. In čudovito je videti, kako si vaše škofijske in civilne skupnosti prizadevajo nadaljevati delo ustanoviteljev z enakim navdušenjem in zvestobo. Zato bi se rad ustavil in z vami razmislil o nekaterih vidikih vaše poti kot Cerkve, ki se mi zdijo pomembni.

Najprej se obračam na mlade, začenši s tem, kar jim je papež Benedikt XVI. rekel, ko jih je obiskal pred petnajstimi leti: »Ne ustavljajte se pri delnih, takojšnjih odgovorih [...] lažjih in udobnejših v tistem trenutku, ki morda nudijo nekaj trenutkov sreče, navdušenja in vzhičenosti, a ne vodijo do resničnega veselja življenja« (Srečanje z mladimi, 19. junij 2011). Nato je dodal: »Vaše srce je okno, odprto v neskončnost!« Zato, dragi mladi: imejte to okno odprto! S pogledom svoje duše sledite potem, ki jih v vas začrtajo velike želje po lepoti, dobroti in življenju, ki jih nosite v svojem srcu. Če boste pozorno opazovali njihove poti in poslušali njihov glas, vas bodo ponesle navzgor, do srečanja z Bogom, kjer vas išče in čaka. In z Njegovo pomočjo bodo vaše sanje imele moč vplivati ​​na zgodovino in jo izboljšati.

Sedaj pa moje drugo povabilo vam: z navdušenjem sprejmite svoje poslanstvo v svetu! To storite predvsem tako, da si prizadevate razumeti svoj klic, ki je edinstven za vsakega od vas, in ceniti njegovo veličino (prim. Ef 1,18). Nato se mu posvetite in neomajno vložite vse bogastvo darov, ki vam jih je dal Bog. Ne bojte se sprejemati zahtevnih odločitev, kot so poroka, posvečeno življenje, službeno duhovništvo, poklicno življenje, družbeno in politično prizadevanje. Na najboljši način se pripravite na odgovornosti, ki vas čakajo. Vključite se v pobude in projekte karitativnosti in pravičnosti. Tako boste tudi vi prispevali k »pričevanju miru, ki govori svetu«, kot pravi geslo mojega obiska.

V zvezi s tem bi se rad iskreno zahvalil tudi duhovnikom, katehetom in vsem vzgojiteljem, ki z različnimi programi in pobudami delajo za človeško in krščansko rast mladih. Vaše, dragi prijatelji, je skrito, a zelo pomembno delo. Gre za ponižno in dragoceno služenje, ker pomaga staršem, ki so v prvi vrsti odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Družina je namreč prvi kraj vzgoje vere, naravna maternica, kjer se evangelij učimo že od otroštva in ga dnevno vdihavamo. Zato bo modra pastoralna oskrba spodbujala močno vzgojno sinergijo med družinami in cerkvenimi skupnostmi, vzgojno zavezništvo, da se bodo starši počutili vključene, na nov način odkrili svojo vero in imeli veselje, da bodo svojim otrokom posredovali krščanske vrednote, ki jih cenijo.

Vsebinsko gledano bi morale poti rasti, zlasti krščanskega uvajanja, sporočati predvsem lepoto in veselje krstnega in zakramentalnega življenja, da bi se v skupnostih rojevale in krepile poti svetosti ter da bi v vseh dozorevala zavest o njihovem preroškem, duhovniškem in kraljevskem dostojanstvu. V duhu Drugega vatikanskega koncila je treba bogoslužje skrbno gojiti in vernike vzgajati, da ga doživljajo kot enotno telo, kot skupno delovanje enega samega živega telesa (prim. Konstitucija Sacrosanctum Concilium, 26), v katerem vsak član črpa moč z Gospodove mize, da bi prinesel Njegovo luč na poti sveta.

Verjamemo, da je evangelij pot svobode za moške in ženske vseh časov in da v Jezusu Kristusu in njegovi Besedi najgloblje radosti, rane in vprašanja človeštva najdejo smisel in dokončen odgovor. Zato smo prepričani, da je največji dar, ki ga lahko damo bratom in sestram, ki jih Gospod postavlja na našo pot, ta, da jim pomagamo srečati Njega, Boga, ki je postal človek, ki je za nas umrl in vstal od mrtvih, in da v Njem najdejo zveličanje. V tej luči izvajamo dejavno ljubezen v vseh njenih oblikah, neomajno, a vedno z mislijo na končno in celovito dobro ljudi, ki jim nudimo svojo podporo.

Živimo v svetu, ki so ga ranili številni konflikti, kjer nas skrbi porast nasilja, osamljenosti in strahu pred drugimi. Soočeni s temi zaskrbljujočimi trendi se lahko odzovemo le tako, da z še večjim prepričanjem hodimo po poti evangelija. Njegov navdih je temelj družbe, »zgrajene na spoštovanju lastne svobode in svobode drugih ter predvsem na spoštovanju svete Božje volje« (Sv. Janez Pavel II., Homilija, San Marino, 29. avgust 1982), ki uči in opozarja na najšibkejše, na odpuščanje, občestvo in solidarnost.

V zvezi s tem bi rad poudaril pomen in preroško vrednost nekaterih izkušenj medsebojne podpore in bližine, s katerimi se majhne skupnosti v najbolj oddaljenih predelih te regije spopadajo s problemi odseljevanja in pomanjkanja storitev, pri čemer ohranjajo živ občutek družine in občestva. Te na videz majhne in marginalizirane skupnosti so kot plameni, iz katerih lahko zajemamo, da bi v vseh znova in znova prižgali ogenj trdnih, starodavnih in vedno prisotnih vrednot. Te izkušnje pričajo o toplini tiste magnifica humanitas (veličastne človečnosti), za katero si moramo prizadevati, da bi premagali individualizem neke metropolitanske in potrošniške kulture, pa tudi druge oblike nezaupljivega in razdiralnega lokalpatriotizma, ter da bi vdihnili novo življenje našim upanjem za bratstvo in mir.

Dragi bratje in sestre, zadnja beseda je tista, ki mi je najbolj pri srcu: občestvo. Pričujmo o enosti v naših skupnostih: med župnijami in znotraj njih med pastirji in verniki ter med različnimi karizmami in službami. Tudi to je del zapuščine živega evangelija, ki sta nam ga zapustila svetnika Marino in Leone, in našega poslanstva, da z vztrajnostjo in predanostjo nadaljujemo z gradnjo tega, kar sta začela. Naj vas Gospod po njuni priprošnji blagoslovi in ​​vas vedno podpira na vaši poti.

Iz srca se vam zahvaljujem za vaš sprejem! V svojih molitvah vas bom nosil s sabo in prepričan sem, da boste tudi vi še naprej molili za papeža. Hvala!