Papeži in Odiseja: Potovanje kot iskanje smisla
Amedeo Lomonaco – Vatikan
Branje Odiseje skozi razmišljanja papežev ponuja pogled na svet in na smisel obstoja. Najprej je treba omeniti besedo εὐαγγέλιον (evangelion), ki ima dolgo zgodovino. Papež Benedikt XVI. je leta 2012 na rednem generalnem zasedanju škofovske sinode poudaril, da se ta izraz »pojavi pri Homerju«, v Odiseji: »Je oznanilo zmage in s tem oznanilo dobrega, veselja in sreče. Pojavi se tudi v Drugem Izaiju (prim. Iz 40,9) kot glas, ki oznanja veselje od Boga; kot glas, ki daje vedeti, da Bog ni pozabil svojega ljudstva«.
Odiseja in temeljna vprašanja
Odisejevo potovanje poteka predvsem med temeljnimi vprašanji, ki zaznamujejo pot človeškega obstoja: Kdo sem? Od kod prihajam in kam grem? V Homerjevih pesnitvah, beremo v okrožnici Vera in razum (Fides et Ratio) papeža Janeza Pavla II., so to vprašanja, ki imajo »skupni vir: iskanje smisla, ki že od nekdaj vznemirja človekovo srce, kajti od odgovora na ta vprašanja je odvisna usmeritev, ki naj bi jo dali bivanju«.
Iskanje smisla
Povabilo, ki preveva Odisejo že od prvih strani, je to, da se ne gre ustaviti na Itaki. Podati se na pot postane vir spoznanja, da bi mogli prek doživetij in izkušenj razumevati različne faze življenja. Tudi iskanje resnice ne sme biti pasivno čakanje. Papež Pavel VI. je ta zdravi nemir izrazil med splošno avdienco 7. decembra 1966 z naslednjim vprašanjem: »Ali ni Odisej, ki si prizadeva postati poznavalec sveta, človeških pregreh in vrlin (Dante, Pekel 26), večji od mirne Penelope?
Vrednost potovanja
Človekova usoda se ne gradi s čakanjem, da dogodki dobijo obliko in vsebino. Papež Frančišek je med apostolskim potovanjem v Grčijo leta 2021 pojasnil, da je »potovanje po razburkanem morju, kot nas uči velika Homerjeva pripoved«, pogosto »edina pot«. Med obiskom grškega parlamenta 6. decembra 2021 je dejal, da se ob ključnih razpotjih in življenjskih nevšečnostih ne smemo ustaviti. Na srečanju z mladimi pa je spomnil, da v Homerjevi Odiseji prvi junak, ki se pojavi, ni Odisej, ampak Telemah, njegov sin: »Očeta ni poznal in je v stiski, obupan, ker ne ve, kje je in ali sploh obstaja.«
Na razpotju
Papež Frančišek je ob nadaljnjem opisovanju Telemaha pojasnil, da »obstajajo različni glasovi, med njimi tudi glas božanstva, ki ga spodbuja, naj zbere pogum in se odpravi na pot. In to tudi stori: vstane, skrivaj popravi ladjo in se ob sončnem vzhodu odpravi na pustolovščino«. Telemahova izbira ne zadeva le zapletov epske pesnitve, temveč tudi korake novih generacij, ki sredi naporov in negotovosti skušajo graditi prihodnost. Odločitev edinega sina Odiseja in Penelope je tudi odločitev mnogih migrantov, ki v našem času, razdeljenem zaradi napetosti in konfliktov, svoje sanje usmerjajo onkraj strahov in tesnobe.
Rešitev je na odprtem morju
Homerjeva pripoved je torej metafora za potovanja številnih Telemahov in Odisejev, ki so prečkali morja zgodovine in še naprej plujejo sredi izzivov, ki jih postavlja sodobni svet. Papež Frančišek, ki je Odisejo povezal z vsakdanjostjo, je poudaril, da »smisel življenja ni ostati na plaži in čakati, da veter prinese nekaj novega«. Človekovo življenje je usmerjeno proti obzorju. »Rešitev je na odprtem morju, v zagonu, v iskanju, v uresničevanju sanj, tistih resničnih; tistih z odprtimi očmi, ki vključujejo napor, boj, nasprotne vetrove, nenadne nevihte.«
Med dvema morjema
V življenju so trenutki, ko se preteklost in prihodnost skoraj prekrivata in zavzemata isto prizorišče. Papež Frančišek je o Homerjevi pesnitvi spregovoril tudi leta 2023 med srečanjem z bogoslovci iz škofij v Kalabriji. »Homer pripoveduje, da je Odisej proti koncu svojega potovanja pristal na koščku zemlje, od koder je lahko občudoval lepoto dveh morij.« V tej lepoti plujejo spomini in sanje človeka: korenine, ki jih je treba ohraniti, in sadovi, ki jih je treba pobrati.
Vse naše življenje je potovanje
V izkušnji potovanja, zlasti v njegovi eksistencialni dinamiki, lahko razumemo najgloblji smisel človeške razsežnosti: »Vse naše življenje,« je dejal papež Leon XIV. na splošni avdienci 31. decembra 2025, je »potovanje, katerega poslednji cilj presega prostor in čas, da bi se izpolnilo v srečanju z Bogom ter v polnem in večnem občestvu z Njim«. »Vsi smo migranti«, romarji »na poti proti nebeški domovini«, in smisel potovanja, je poudaril papež Leon XIV. med apostolskim obiskom v Španiji, je v tem, da pot postane »bolj človeška za vse«. Človek je, tako kot Odisej, poklican, da se poda na pot in se sooča z življenjskimi preizkušnjami.
