Sveti oče: Pravičen prehod v družbo, kjer ima skupno dobro prednost, je mogoč

Ekološko vprašanje ima moralno razsežnost

»Trajnostnost, celostna ekologija in skrb za stvarstvo so že več desetletij v središču pozornosti. Cerkev se je vedno zavedala, da ima ekološko vprašanje moralno razsežnost. Okoljska kriza namreč “ni osamljen problem, temveč ekološki vidik sodobne družbeno-ekonomske krize” (Magnifica Humanitas, 43),« je dejal sveti oče udeležencem letošnje desete izvedbe podnebnega vrha Austrian World Summit, ki poteka pod geslom Neustavljivi smo.

Pri prizadevanjih, da bi našli odgovor na sedanjo krizo, jih je papež želel spodbuditi, da bi upoštevali ta široki kontekst, pri tem pa jim je predlagal »tri teme, ki temeljijo na krščanskih krepostih vere, upanja in ljubezni«, in za katere verjame, da so jim lahko v pomoč pri njihovem delu.

Stvarstvo je Božji dar

Začel je z vero: »Čeprav se nekaterim zdi, da vera le malo prispeva k vprašanjem podnebnih sprememb in varstva okolja, je verska razsežnost pravzaprav bistvena za ustrezno reševanje teh vprašanj. Tisti, ki verjamejo, da je naš svet ustvaril Bog in da je sam po sebi dober, so primorani prevzeti še večjo odgovornost za skrb za stvarstvo, saj je to zahteva njihove vere. “Živeti našo poklicanost, da smo varuhi Božjega dela, je bistveno za življenje kreposti. To ni neobvezen ali drugoten vidik naše krščanske izkušnje” (papež Frančišek, Laudato Si', 217). Poleg tega verniki mnogih verskih tradicij razumejo “stvarstvo” kot božji dar. Podobno različne religije trdijo, da je življenje sveto in ga je zato treba spoštovati. Lahko torej rečemo, da vera krepi splošno željo po varovanju življenja in skrbi za naravo.«

Podnebna kriza je odraz širše družbeno-ekonomske krize

Ta pogled poudarja »globoke etične temelje«, na katere je Leon XIV. opozoril v svoji nedavno objavljeni okrožnici Magnifica Humanitas; gre za »enako dostojanstvo vseh ljudi in vrednost temeljnih človekovih pravic, ki ju je mogoče ustrezno zagotoviti s pravilnim izvajanjem načel skupnega dobrega, univerzalnega namena dobrin, subsidiarnosti, solidarnosti in socialne pravičnosti« (prim. Magnifica Humanitas, 51–81).

»Obravnavati jih je treba “skupaj, da bi tako postalo jasno, kako se medsebojno povezujejo in dopolnjujejo” (ibid., 46). Ta bistvena osebna in družbena vprašanja so tesno povezana s podnebno krizo, ki je, kot sem rekel, ena od izraznih pojavov – in to ključnih – širše družbeno-ekonomske krize. Dejansko brez njihove obravnave nobena tehnična rešitev za varstvo okolja ne bo imela možnosti doseči želenega cilja. S tega vidika moramo posebno pozornost nameniti najrevnejšim in tistim, ki so najbolj ranljivi za degradacijo okolja. Rad bi vas spodbudil, da jih imate v ospredju pri ocenjevanju, načrtovanju in izvajanju morebitnih projektov.«

Strahove premagati z upanjem

Tako je sveti oče prišel do drugega poudarka svojega razmišljanja, in sicer upanja. »Zaradi globalne narave izzivov, s katerimi se soočamo, je jasno, da je veliko ljudi zaskrbljenih. Dejansko narašča zavedanje, da je mir ogrožen zaradi pomanjkanja spoštovanja stvarstva, plenjenja naravnih virov in postopnega upadanja kakovosti življenja zaradi podnebnih sprememb. Ti izzivi zahtevajo mednarodno sodelovanje, skupaj s kohezivnim in naprednim multilateralizmom, da bi našli učinkovite rešitve,« je izpostavil.

A kot je dodal, se »v razpravah in pogajanjih o teh vprašanjih pogosto pojavljajo različni strahovi: strah pred spremembo smeri, strah pred izgubo moči in strah pred negotovimi izidi«. »Šele s premagovanjem teh strahov lahko skupaj poiščemo prave rešitve.  Menim, da lahko prav tu verski voditelji in skupnosti ponudijo poseben vpogled v podporo ambicioznim socialnim in okoljskim prizadevanjem, saj je Sveto pismo polno primerov, kako je mogoče strahove ljudi premagati z upanjem, ki je navsezadnje dar od samega Boga.«

Potreben je novi mednarodni finančni okvit, osredotočen na osebo

S tega vidika je torej upanje, kljub skeptikom ali cinikom, lahko »močna gonilna sila«. »V tem pogledu ni le zaželeno, ampak tudi dejansko mogoče, da napredku na COP30 sledi pravičen prehod v družbo, kjer ima skupno dobro prednost pred dobičkom, ekonomski modeli pa temeljijo na solidarnosti in človekovem dostojanstvu. Vendar to od bogatejših držav zahteva, da izpolnijo svoje obveznosti finančne podpore revnejšim državam. Potrebujemo tudi razvoj novega mednarodnega finančnega okvira, osredotočenega na osebo, da bi zagotovili, da lahko vse države, zlasti najrevnejše in najranljivejše v primeru podnebnih nesreč, dosežejo svoj polni potencial, ob spoštovanju dostojanstva njihovih državljanov (prim. Sporočilo 30. konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP30), 7. november 2025).«

Ponovno ovrednotiti ljubezen in jo postaviti za trajno in najvišje pravilo delovanja

Papež je bo koncu spregovoril še ljubezni, tretji kreposti, ki lahko bistveno pomaga pri pristopanju k ekološkim vprašanjem in podnebnim spremembam.

»Rad bi poudaril pomembnost gojenja pristne kulture skrbi za naše okolje, ki vključuje tisto, kar je papež Frančišek imenoval “družbena in politična ljubezen” (prim. Laudato Si’, 228–232). Takšna ljubezen je ključ do pristnega razvoja, saj “da bi postala družba bolj človeška, vrednejša človeka, je potrebno v družbenem življenju – na politični, gospodarski, kulturni ravni – zopet ovrednotiti ljubezen in jo spremeniti v trajno in najvišje pravilo delovanja. V tem okviru nas, skupaj z zelo pomembnimi drobnimi vsakdanjimi dejanji, družbena ljubezen priganja k misli na velike strategije, ki bi učinkovino ustavile uničevanje okolja in spodbudile kulturo, ki bi s to skrbjo prežela celotno družbo” (Laudato Si’, 231). Upam, da bodo vaši premisleki spodbujali to kulturo skrbi in tako prispevali k civilizaciji ljubezni,« je še zatrdil Leon XIV. ter dodal, da ob tem razmišljanju o veri, upanju in ljubezni prav tako moli, da bo avstrijski svetovni podnebni vrh »rodoviten pri spodbujanju prepotrebnega dialoga za iskanje učinkovitih rešitev za zaščito čudovitega daru stvarstva«.