Sveti oče pisateljem: Potrebujemo vas. Pisanje je dejanje resnice
Vatican News
Pisanje je dejanje resnice, razodetja
Sveti oče je uvodoma dejal, da je tudi obhajanje okrogle obletnice Založbe priložnost za premišljevanje o pomenu knjig in pisanja. Po njegovih besedah gre za obliko človeškega izražanja, v katerem pisatelji z raznolikostjo slogov in jezikov delujejo kot učitelji in vzorniki. »Pisanje je, kot veste, dejanje resnice, razodetja, saj razodeva, kdo smo, v kaj verjamemo in upamo, za kakšen svet si prizadevamo in o kakšni prihodnosti sanjamo. Pri tem iskanju resnice zaznavamo, da je resnica subtilna in se nam razodeva v našem notranjem dialogu in v našem odprtem dialogu z bližnjimi. Poleg tega "resnica ni ozemlje, ki ga je treba braniti, ampak dobrina, ki jo je treba podeliti" (Magrifica Humanitas, 25). Nikoli nismo gospodarji resnice; če že, je resnica tista, ki nas "osvoji". Zato upam, da boste navdihovali druge, da jih bo pritegnila resnica, ker priteguje vas same.«
Pisanje je človeško dejanje
»Poleg tega je pisanje človeško dejanje. Kot je dejal antični avtor Terencij, "Človek sem, torej mi ni tuje nič človeškega" (Samomučilec, I,1,25). Literatura nadalje zajema celoten spekter človeške izkušnje in sicer do te mere, da je papež Frančišek poudaril njeno formativno vrednost. "Ko beremo literarno besedilo, smo postavljeni v položaj, da 'gledamo skozi oči drugih' [C. S Lewis], ko pridobimo širino pogleda, ki razširja našo človeškost. Tako se v nas prebudi empatična moč domišljije, ki je temeljno sredstvo za sposobnost poistovetenja s stališčem, stanjem in občutki drugih, brez česar ni solidarnosti, podelitve, sočutja in usmiljenja" (Pismo o vlogi literature v formaciji).
Ko pišete zgodbe in razvijate svoje like, se z njimi poistovetite; razumete njihova stališča, njihova čustva, občutja in drže. To je veliko vadbišče človeškosti, ki ga omogočate doživeti bralcem, saj bralci v nekem smislu poleg svojega življenja "živijo" še mnoga druga življenja. To nam pomaga odkrivati različne perspektive, da ne bi lastnih pogledov obravnavali kot absolutnih, ter bi, podobno kot v mozaiku, sestavljali obris tiste resnice, ki nas vedno presega.«
Pisanje zadeva tudi Boga
V nadaljevanju je sveti oče dejal, da pisanje zadeva tudi Boga. »Morda se trditev zdi drzna, vendar je več teologov razmišljalo in pisalo o harmoniji med umetnostjo pisanja in razodetjem svetopisemskega Boga. Prav struktura Razodetja nam daje avtoriteto, da to storimo. Kot je zapisal kardinal Radcliffe: "Za kristjane nič človeškega ni tuje Kristusu. Vsak poskus soočanja s temeljnimi vprašanji našega življenja – kako ljubiti, kako biti pravičen, kako biti svoboden, kako se soočiti s trpljenjem in smrtjo – nam pomaga razumeti Kristusa; tistega, ki je najbolj človeški od vseh." (T. Radcliffe, Alive in God. A Christian Imagination, London 2019, str. 15).
Ko se potopimo v same globine naše človeškosti, nismo daleč od Boga: prav tam, sredi zelo človeških zgodb, se Bog razodeva. Svetopisemski Bog se kaže v osvoboditvi iz suženjstva, v rojstvu sina, ko se je vse upanje zdelo izgubljeno, ter v usmiljeni in zvesti ljubezni. Govori po dogodkih in srečanjih, obrazih in zgodbah. "Bog deluje v našem življenju prek tega, kar počnemo in kar smo, ter po številnih ljudeh, ki jih srečujemo" (Svobodni pod milostjo, Vatikan 2026, 83).
Potrebujemo vas
Zato vam, pisateljem in pisateljicam, ponavljam, kar je sveti Pavel VI. rekel vsem umetnikom: "Potrebujemo vas" (Homilija, Sveta maša z umetniki, 7. maj 1964). Potrebujemo vašo domišljijo, vašo pripovedno ustvarjalnost, vašo živahnost misli. To potrebujemo za ustvarjanje prostorov svobode in pristnosti, v katerih lahko božja milost uresniči obljubo tolažbe in miru. Zahvaljujem se vam za vsakokrat, ko ste posejali semena sprave, srečanja in prijateljstva.
Zato vas spodbujam pri vašem delu in z veseljem na vas in vaše drage kličem Gospodov blagoslov. Hvala.«
