Sveti oče mladim Špancem: Vi lahko spremenite zgodovino! Storite to z ljubeznijo!
Vatican News
Papež je na prizorišče, kjer so ga pričakali mladi iz vse Španije, prišel okoli 20.30 v spremstvu madridskega nadškofa metropolita kardinala Joseja Coba Cana in nekaterih mladih. Uvodni pesmi in pozdravu nadškofa je sledil prizor iz muzikala Godspell, zatem pa je šest mladih papežu zastavilo vprašanja. Nato so ga prosili, je podpisal križ mladih, ki je bil na odru, sledila je evharistična adoracija in blagoslov z Najsvetejšim.
1. ZGLED SVETNIKOV IN IZKUŠNJA V PERUJU
Prvi dve vprašanji sta v imenu vseh mladih zastavili 15-letna Marina iz Madrida in 21-letna Maria José, ki se je pred tremi leti prišla v Španijo iz Peruja. Marino je zanimalo, kateri svetniki so poleg svetega Avguština svetemu očetu pomagali pri njegovi rasti na poti krčanske vere, Mario José pa kateri spomin je zanj najbolj dragocen iz časa, ki ga je preživel v Peruju.
Ne bojte se razmišljati o duhovništvu ali redovništvu
»Najprej: pozdravljam vas vse! Hvala, da ste tukaj, in hvala, da delite vero z vsem Madridom in z vso Španijo. Glede prvega vprašanja o nekaterih svetnikih, ki so mi bili zgled v času mojega odraščanja in mladosti, pa tudi kot škofu in papežu … Omenili ste že svetega Avguština – in vsi vemo, da je sveti Avguštin zelo pomembna osebnost za vso Cerkev. Toda pomislil sem tudi na enega izmed cerkvenih očetov vzhodne Cerkve, ki se je imenoval sveti Janez Krizostom. Njegovo ime pomeni "zlata usta", ta naziv si je prislužil zaradi svojega čudovitega govorništva. Preden je bil leta 368 krščen, je študiral filozofijo, potem pa se je skupaj z drugimi mladimi iz Antiohije, njegovega rojstnega mesta, posvečal eksegezi Svetega pisma. Po izkušnji puščavniškega življenja je služil v Cerkvi kot duhovnik in potem kot škof. In tukaj izkoristim priložnost, da vam vsem rečem: nikoli se ne bojte razmišljati o poklicanosti v duhovništvo, redovno življenje ali druge službe v Cerkvi! Janez Krizostom, ki je v svojem srcu nosil to ljubezen do Božje besede, je potem, ko je postal duhovnik in škof, dal veliko pričevanje, predvsem s svojim doslednim življenjem. Če je pridigal, je to delal zato, ker je to sporočilo tudi živel. Osebno so me nagovorile zlasti njegove kateheze, pridige, homilije in spisi, ki združujejo ljubezen do resnice in njegovo pošteno življenje. Bil pa je tudi zelo pogumen. Ni se bal govoriti pred cesarjem, reči stvari, ki so bile v prid pravičnosti, in ne le zato, da bi ugajal drugim. Bil je mož beseda.«
Sv. Tomaž Villanovski in sv. Turibij iz Mongroveja
»Drugi svetnik, na katerega sem pomislil, je sveti Tomaž Villanovski, avguštinec, ki je bil prav tako poklican, da postane pastir Cerkve. Bil je Španec, študiral je na Univerzi v Alcalàju ter si s svojo modrostjo pridobil spoštovanje cesarja Karla V. Postal je škof v Valenciji in pričel z intenzivno reformo Cerkve, zlasti duhovščine, brate je spodbujal k molitvi, čistosti in pokorščini. Zaradi svoje goreče ljubezni je še danes znan kot "škof revnih". Ta ljubezen me je namreč opogumljala v trenutkih preizkušenj in služenja.
Še drugi sopotnik je sveti Turibij iz Mongroveja, tudi on je Španec. V 16. stoletju je bil misijonar v Peruju, kjer se je z veliko gorečnostjo posvečal evangelizacijo in se učil lokalnih jezikov. Sveti Turibij je intenzivno molitveno življenje združil z zavzemanjem za pravičnost, zlasti proti kolonialnemu zatiranju in korupciji. Zato je zame zgled predanosti ljudstvu, zlasti najrevnejšim, v Kristusovem imenu.«
»Če so zmogli oni, zakaj ne bi tudi jaz?«
»Ko sem gledal življenje teh svetnikov, sem si rekel, tako kot sveti Avguštin: če so zmogli oni, zakaj ne bi tudi jaz? (prim. Izpovedi, VIII, 27). Gre za vprašanje, ki ga z veseljem izročam tudi vam in vas vabim, da izbirate zglede dobrega življenja, ki bodo privlačni tako za vas kot za druge.«
Peru: pričevanje vere ljudi, moč Božje besede
»Glede let, ki sem jih preživel v Peruju kot misijonar in potem kot škof, se spominjam predvsem pričevanja vere ljudi, zaznamovanega z mnogimi težavami, a polnega upanja. Prav srečanje z ranami in tudi z radostmi ljudstva mi je pomagalo rasti na poti hoje za Jezusom. Medtem ko sem oznanjal evangelij, je evangelij tudi mene spreminjal. Spreminjalo me je življenje in vera teh ljudstev, ki so bila pogosto materialno zelo revna, a bogata v veri. In ko sem izkusil to vero v Gospodovo besedo, sem videl, kako lahko Božja beseda spremeni spor v mir. Lahko postane vir sprave, miru in pravičnosti.«
2. KAKO PREPOZNATI BOŽJI GLAS IN SPREMLJATI DRUGE
Naslednji vprašanji sta svetemu očetu zastavila 20-letna Myriam in 26-letni Manuel Martin. Zanimalo ju je, kako lahko med številnimi glasovi prepoznamo glas Boga, ter kako naj mladi, ki so tudi sami še iskalci, druge spremljajo na poti odkrivanja lepote vere.
Pomen tišine in iskanja resnice. Bog je resnica
»Najprej lahko spregovorimo o tem, kako prisluhniti temu Božjemu glasu, kako razlikovati, če resnično govori Bog ali pa nekdo drug, druga privlačnost, druga težava. Da bi prepoznali Božji glas, nam lahko pomaga predvsem tišina; mislim, da je zelo pomembno, da vsak od nas poskuša razviti sposobnost biti v tišini. Pogosto hodimo s slušalkami, z glasbo, smo raztreseni in ne znamo biti v tišini. Mislim, da nam Bog pogosto lahko govori prav v tej izkušnji tišine: tam lahko razlikujemo Božji glas. Ko iščemo tišino, se odločimo, česa ne bomo poslušali in kateri zvoki nas ne bodo raztresali. Ko se osvobodimo hrupa tisočerih glasov, spoznamo, da nekateri zavajajo naše želje, drugi nas kupujejo, ne da bi nas nahranili, spet drugi pa govorijo iz lastne koristi. V tišini razumemo, da ideologije minejo, medtem ko resnica ostane. Tukaj bi rad poudaril tudi pomen iskanja resnice, saj nas mnogi glasovi in mnoge stvari na spletu zavajajo in nam pripovedujejo laži. Vedno iščite resnico! Bog je resnica! Če te nekaj oddaljuje od Boga, to ni resnica! Ne pozabite tega!«
Bog dobro pozna tvoj glas in ti bo odgovoril
»Drugič, bodite prepričani, da Bog dobro pozna tvoj glas, vaš glas: On vas posluša in vam bo odgovoril. Ne bojte se izraziti tega, kar čutite v srcu. Eden izmed Psalmov pravi: "Ta, ki je zasadil uho, da ne bi slišal?" (Ps 94,9). Ta naš notranji govor postane molitev, hvalnica, vprašanje, ko ga izročimo edinemu, ki ga lahko posluša. Molitev je namreč svoboden glas prav zato, ker ne govori, da bi naredil obračun, da bi pokazali, da smo pripravljeni ali da bi se čutili pomembni. Ko sami postanemo molitev, nam Gospod odgovori s svojo Besedo, ki je za nas postala človek, ter potrdi, da nas ljubi z vsem, kar je.«
Poslušati Besedo, adoracija
»Tretjič, da bi torej prepoznali glas Boga, moramo poslušati Besedo. Božja beseda je živa, ker je Kristus, čigar glas če naprej odmeva v Cerkvi, ki je njegovo Telo. On izpolni Sveto pismo v celoti, tisto staro in novo zavezo, dano ljudem kot obljuba zveličanja. Tudi evharistična adoracija, ki jo bomo danes zvečer skupaj obhajali, je prav pravi kraj, da utihnemo, osvobodimo srce in "smo" sami pred Gospodom, se z Njim pogovarjamo in dopustimo, da se njegova ljubezen, ki je postala hrana za vse človeštvo, izrazi v vsej svoji polnosti.«
Skupaj hodimo po poti vere
»Poleg tega, predragi mladi, da bi spremljali in odkrili lepoto naše vere, ne pozabite, da se nihče od nas ni rodil kot učitelj, in da smo vsi Gospodovi učenci. Podelite torej svojo duhovno pot, izpričujte jo z doslednim življenjem: volja slediti Jezusu nas bo nenehno prenavljala, zlasti v trenutkih napora. Pri tem je pomembno vedeti, da nihče ni sam v svoji veri v Jezusa. Poglejte, koliko vas je tukaj! In prav tako lahko v skupnosti, v mladinskih skupinah, v družini vsi skupaj spoznavamo lepoto naše vere. S tem, ko delite svojo duhovno pot, vas bo želja po tem, da sledite Jezusu, nenehno obnavljala. On hodi z nami in razsvetljuje pot: po zgledu Učitelja vas vabim, da delate prav tako kot pastirji, vzgojitelji, kot prijatelji. Če molite z ljubeznijo, bodo mladi cenili pomen molitve. Če ste goreči v veri, boste prenesli njen živi ogenj. Vsi iščite v svojih srcih ta ogenj Božje ljubezni! Tam je namreč Jezusova navzočnost in Jezusovo bližino čutimo tudi v trenutkih naših padcev, saj nas Jezus ne zapusti. Tudi takrat, ko postanemo iztegnjena roka, bratski objem, ko iščemo priložnosti, da bi služili drugim, in ko iščemo načine, kako se dotakniti življenja drugega človeka z njegovimi ranami, v njegovi žalosti, v njegovih težavah: tam vera v Jezusa Kristusa postane živa in tam nam bo Jezus pomagal, da se bomo medsebojno podpirali na poti.«
3. MLADI V DRUŽBI IN POSLANSTVO V CERKVI
Fernando in Maria pa sta ob koncu svetega očeta vprašala, kako naj mladi kristjani živijo vključeni v današnjo družbo, ter katero konkretno poslanstvo želi zaupati mladim v Cerkvi.
Papež je najprej Fernandu in tudi drugim parom, ki se bodo poročili in jih je opazil ob prihodu na oder, čestital in spomnil na besede o poklicanosti na začetku pogovora. Poudaril je, da je tudi zakonsko življenje poklicanost ter mlade spodbudil, naj se ne bojijo poroke in da bi ustvarili družino.
Kristus nas je osvobodil s svojo ljubeznijo
»Skozi stoletja zgodovine Cerkve smo kristjani živeli v vseh vrstah družbe, šli smo skozi spremembe kultur, ki smo jih podelili in prispevali k njihovemu oblikovanju. Obstaja starodavno besedilo, ki se imenuje Pismo Diognetu in nam v zvezi s tem predaja lepo spoznanje: "Kar je v telesu duša, to so kristjani v svetu" (VI). To je naš način življenja: Jezusovi učenci so vedno sodobniki, a nikoli ujetniki minljivega časa. V Kristusu smo svobodni! In Kristus nas je osvobodil s svojo ljubeznijo. Zahvaljujoč tej ljubezni, ostajamo vedno svobodni spričo vsake prisile in prevare. Svobodni smo od modnih trendov, ker smo učenci resnice; odprti smo za prihodnost, ker vemo, da nas ne čaka smrt. Nasprotno, smisel zgodovine doseže vrhunec v večnem občestvu življenja, ki ga Bog pripravlja za vse. S tega vidika ste predvsem vi mladi poklicani, da dajete družbi novo smer in postanete protagonisti sprememb, začenši z vašimi vsakdanjimi odnosi, s tem, kar živite v družini, na univerzi in pri delu. Ko vidim vas, dragi mladi, polne tega nalezljivega navdušenja zaradi vere, z upanjem mislim na vašo sposobnost, da pričujete o Kristusu v svetu, vključno z digitalno stvarnostjo, da bi da bi posredovali vrednote in lepoto evangelija (prim. Christus vivit 105; Pozdrav ob jubileju digitalnih misijonarjev, 29. julij 2025).«
Skupaj bodite sol zemlje in luč sveta
»Zato vas vse vabim, da ste skupaj sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13). Da bi tako živeli, je potrebno predvsem interpretirati sedanjo družbo, v njej živeti z modrostjo, da bi jo mogli potem preoblikovati kot priče evangelija. Mlad kristjan namreč izžareva svetlobo tako v radosti kot v preizkušnji ter daje okus stvarnosti, ker v njej živi kot oseba, ki zajema okus življenja znotraj sebe in ne pričakuje, da bi ji ga dali bogastvo, užitek ali moč. To je naša svoboda, ki izvira iz vere in more dati svetlobo in dober okus vsaki družbi, vsaki človeški izkušnji. Ko pa življenje nima okusa, je kakor bi nam ga odvzeli: ne čutimo ga več kot svojega. Spričo praznine brezbrižnosti in ravnodušnosti, spričo nasilja vojne in laži bodite vi sami iskra novega človeštva.«
Ljubezen spreminja zgodovino
»Zato bi vam vsem rad zaupal poslanstvo: bodite človeški. Da, bodite človeški. Moški in ženske iz mesa in kosti. Ne zunanjost, ampak obrazi, vredni zaupanja. Osebe, ki iščejo pravičnost, ker so je lačni, kot vsakdanjega kruha. Osebe, ki si želijo poštenega in pravičnega življenja, ker z veseljem drugim storijo tisto, kar želijo, da bi drugi storili njim. Bodite človeški, kakor je človeški Kristus, popoln človek, Vstali, ki z nami deli zgodovino v vsakem času. Ko gojite to prizadevanje, glejte apostole, prve kristjane, prebivalce poganskega sveta. Po njihovem zgledu bodite misijonarji evangelija spričo materialnih in duhovnih revščin našega časa, zavedajoč se, da je naša vera način življenja, ki se uresničuje v ljubezni (prim. Gal 5,6). In to, dragi mladi, je krepost, ki bolj kot vse katera koli druga spreminja zgodovino. Vi lahko spremenite zgodovino! Storite to z ljubeznijo! Najlepša hvala.«
