Sveti oče je nagovoril španski parlament: Pravična družba temelji na zaščiti vsakega človeka
Cerkev hodi s človeštvom
Sveti oče je na začetku govora dejal, da Cerkev »hodi s človeštvom«, z njim deli njegova upanja in rane, posluša vprašanja vseh časov in se pusti izzvati »vsemu, kar zadeva obstoj današnjih moških in žensk«. »Zato, ko se obrača na javno življenje, to počne s spoštovanjem do posebnega poslanstva institucij in legitimne odgovornosti tistih, ki so pooblaščeni za zakonodajo.« Priznava »avtonomijo zemeljskih stvarnosti« in »razliko med cerkveno in politično skupnostjo«; in prav iz tega zavedanja ponuja razmislek, ki izvira iz želje po služenju skupnemu dobremu in po spominu na to, kaj naredi sobivanje zares človeško (prim. Magnifica Humanitas, 18–19).«
Kakšno je pojmovanje človeške osebe?
Po papeževih besedah se vsaka zakonodajna dejavnost na koncu sooči s »ključnim vprašanjem: kakšno pojmovanje človeške osebe navdihuje zakone in kakšno vrsto družbe ustvarjajo ti zakoni«.
»Pred tem vprašanjem ima Španija še posebej bogat spomin. Njena geografska in politična identiteta je prepletena z zgodovino, v kateri so se vera in razum, umetnost in pravo, tradicija in misel srečevali na rodoviten način. V njenih katedralah in univerzah, v njeni nesmrtni literaturi, v njenih pravnih institucijah in v sami duši njenih ljudi živi dediščina, ki je oblikovala značilen način življenja svobode, izvajanja pravičnosti in ureditve skupnostnega življenja.«
Spomnil je na Cervantesovega Don Kihota in globoko duhovnost svete Terezije Avilske ter dejal, da Španija na človeka ni gledala le kot na navaden del družbenega, gospodarskega ali političnega reda: »prepoznala ga je kot ustvarjeno bitje, odprto za resnico, obdarjeno s svobodo in gnano z žejo po večnosti, ki je nobena časovna resničnost ne more pogasiti«; kot nekoga, čigar dostojanstvo je pred vsako koristnostjo in ki je subjekt zakonodajnega delovanja.
Salamanka – odpiranje intelektualnega in moralnega obzorja
In zato danes – je zatrdil Leon XIV. –, ko govorimo o človeški osebi, nas spomin naravno vodi v Salamanko in k misli, ki se je tam razvila. »Na tej univerzi, pred petsto leti, ko so se v odnosih med ljudmi odpirali novi svetovi in ogromne možnosti, so nekateri učitelji razumeli, da se ni mogoče sklicevati na razum, da bi legitimizirali nekaj, kar moč ali interes predstavljata kot smotrno. Tako so v zgodovinsko razločevanje vnesli vprašanje o nespremenljivi vrednosti vsakega človeškega bitja in moralnih mejah oblasti.«
To vprašanje je »odprlo intelektualno in moralno obzorje, ki je segalo daleč preko njegovega zgodovinskega konteksta«. »Slutnja totus orbis, človeške skupnosti, širše od katere koli posamezne oblasti, je omogočila potrditev obstoja pravnih in moralnih vezi med narodi. Iz Španije so razmišljanja šole v Salamanci – in zlasti brata Francisca de Vitoria, skupaj z drugimi dominikanci in jezuiti – pomagala oblikovati pravno in moralno vest, ki je sposobna spomniti se, da oblast vedno vključuje odgovornost in da je treba vsakega človeka priznati kot subjekt pravic in dolžnosti. To hrepenenje odmeva še danes: da so dostojanstvo, pravičnost in skupno dobro merilo družbenih odnosov, tako na nacionalni kot mednarodni ravni.«
Velika dediščina Španije: kako graditi mir, ki temelji na priznavanju osebe in ne na vsiljevanju moči
Kot je izpostavil papež, je prav to velika dediščina Španije: »združitev zgodovinskega delovanja z jasnostjo moralnega razuma«. »Ta prispevek, rojen na bregovih reke Tormes, je presegel učilnice in knjižnice ter postal del širše zavesti, ki jo sprejema tudi mednarodna skupnost, ki se še naprej sprašuje, kako graditi mir, ki temelji na priznavanju osebe in ne na vsiljevanju moči.«
Vprašanje iz Salamanke še naprej usmerja prizadevanja tistih, ki delujejo v javnem življenju. »Danes se novi svetovi, ki se odpirajo pred nami, ne zarisujejo več na zemljevidih: razkrivajo se v tehniki, ekonomiji, biomedicini in digitalnem svetu, kjer človeška moč doseže vse bolj občutljiva področja osebnega in družbenega življenja.«
»Napredek ponuja čudovite možnosti, kar danes vidimo še posebej v razvoju umetne inteligence in novih tehnologij,« je dejal in izpostavil, da »tehnologija sama po sebi ni nevtralna, saj prevzema podobo tistih, ki jo snujejo, financirajo, urejajo in uporabljajo« (prim. Magnifica Humanitas, 9). »Zato se mora naše razločevanje, soočeno s preobrazbami našega časa, osredotočiti na mesto, ki ga zaseda človeška oseba v naših odločitvah in na to, kako se danes na nov način predstavljajo dostojanstvo dela, solidarnost, socialna politika in skupno dobro.«
»To razločevanje se začne s temeljno trditvijo: vsaka zares pravična družba temelji na priznavanju nedotakljivega dostojanstva človeške osebe. To dostojanstvo je pred vsako državno odobritvijo in ga ni mogoče podrediti spremenljivim družbenim konsenzom ali nihanjem trenutnih večin (prim. Benedikt XVI., Govor nemškemu zveznemu parlamentu, 22. september 2011). Pripada vsakemu človeku že zaradi samega dejstva, da obstaja, in zato mora usmerjati vsak pozitivni pravni red. Krščanska vera ga razglaša na podlagi razodetja; človeški razum ga lahko prepozna kot zahtevo, vpisano v resnico o človeku. Ko to prepričanje ostane živo, pravo postane zaščita vseh in jamstvo pred vsiljevanjem posebnih interesov in programov.«
Zaščita človeške osebe in njenega dostojanstva
Leon XIV. je zatrdil, da ima prav na tej podlagi sedaj priložnost, da mirno in odločno nagovori tiste, ki imajo »veliko odgovornost za pravno ureditev družbenega sobivanja«, ter dodal, da »to sobivanje lahko ogrozi kultura odmetavanja« (prim. Frančišek, Govor udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, 27. september 2021). V nadaljevanju se je dotaknil vrste vprašanj, ki zadevajo zaščito človeškega življenja, družino, skupno dobro, vzgojno-izobraževalne institucije, migrante in begunce idr.
»Zaščita človeškega življenja ni stvar posebnih interesov ali verskega prepričanja, ampak je cilj civilizacije. Vsako človeško življenje je treba prepoznati in varovati od spočetja do njegovega naravnega konca ter v vseh okoliščinah njegovega obstoja. Ko je ta gotovost zamegljena, so prve žrtve najranljivejše osebe in pravo izgubi svoj najgloblji pomen: služiti in zaščititi vsakega človeka. Zato se moralna veličina naroda kaže predvsem v njegovi sposobnosti, da spremlja, varuje in ljubi tista življenja, ki so zaznamovana z večjo krhkostjo.«
Skupno dobro, ki je v določenem smislu »družbena oblika človeškega dostojanstva« (prim. Magnifica Humanitas, 59), je sveti oče povezal s posebno pomembnostjo družine, ki je »prva človeška stvarnost in naravni temelj skupnosti«. »Kjer se družino podpira, se krepi tudi duhovna in družbena stabilnost naroda,« je poudaril.
»Uveljavljanje človekovega dostojanstva ne more ostati abstraktno, ko je toliko ljudi prisiljenih zapustiti vse, da bi poiskali mir, varnost in prihodnost,« je nadaljeval in zatrdil, da »tragična migracijska kriza danes preizkuša vest narodov in etične temelje mednarodnega reda«. Kot je izpostavil, vprašanje migracije »presega vsako zgolj demografsko ali ekonomsko razlago: gre za izrazito moralno in pravno vprašanje«.
Svet se sooča z globoko duhovno in kulturno krizo
Papež Leon XIV. je v nadaljevanju spregovoril o vprašanju miru: »Svet se sooča z globoko duhovno in kulturno krizo, ki se kaže v številnih oblikah nasilja, polarizacije in medsebojnega nezaupanja. V tem kontekstu se mir kaže kot politično prizadevanje in, še bolj, kot prava moralna nujnost. Zahteva javni dialog, ki spoštuje tiste, ki mislijo drugače, institucije v službi srečevanja, zgodovinski spomin, ki išče resnico in spravo, ter družbeno življenje, ki je sposobno podpirati civilno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje kljub razlikam.«
»Na mednarodni ravni mir zahteva diplomatski pogum, etično odgovornost in vizijo prihodnosti, ki temelji na spoštovanju identitete vsakega naroda ter na obveznosti držav, da svoje spore rešujejo z miroljubnimi sredstvi, ki jih ponuja mednarodno pravo. Vsaka vojna je v končni fazi boleč poraz sposobnosti pogajanja in tudi tiste skupne zavesti človeštva, ki priznava vezi pravičnosti med narodi. Orožje lahko vsili začasno tišino, vendar nikoli ne bo moglo zgraditi pristnega in trajnega miru.«
Papež je zatrdil da je zato »zaskrbljujoče, da se v različnih delih sveta, pa tudi v Evropi, ponovno pojavlja oboroževanje kot skoraj neizogibni odgovor na nestabilnost mednarodnega položaja«. »Prava varnost pa izhaja iz pravičnosti, potrpežljivega dialoga, spoštovanja mednarodnega prava in politike, ki je sposobna prednostno obravnavati življenje narodov pred interesi, ki iz vojne črpajo dobiček. Tudi razvoj novih tehnologij in umetne inteligence na vojaškem področju zahteva strogo etično nadzorovanje, da se odločitev o življenju in smrti nikoli ne bi prepustilo avtomatizmom ali se jih izvzelo iz moralne odgovornosti človeka (prim. Govor na Univerzi »La Sapienza«, 14. maj 2026).«
Po papeževih besedah je mednarodna skupnost poklicana »ponovno odkriti nepogrešljivo vrednost dialoga kot potrpežljive poti k pravičnim in trajnim dogovorom, ki temeljijo na spoštovanju pogodb, preglednem diplomatskem delovanju ter iskreni želji, da se mir postavi pred uporabo sile. Iz tega izhajata zaupanje in upanje«.
A mir ni zgolj politična ali institucionlna stvarnost, pri čemer je spregovoril o potrebi po »razorožitvi govora« (prim. Poslanica za postni čas 2026, 13. februar 2026), izpostavil svobodo misli, vesti in veroizpovedi ter omenil tudi spovedno molčečnost, ki je prav tako umeščeno v širši okvir verske svobode.
Španija naj ostane dežela srečevanja, kulture, solidarnosti in upanja
Ob koncu govora se je papež obrnil na španske parlamentarce in jih povabil, naj dvignejo pogled. »Ne zato, da bi se oddaljili od realnosti, ampak da se spomnite, da vsaka odločitev javnih organov zadeva ljudi iz mesa in kosti, še posebej tiste, ki imajo manj moči, da bi se oglasili. Širina pogleda je prav v tem, da globlje pogledamo, kaj je v igri pri vsaki javni odločitvi. Zato je poleg tehničnih rešitev in zakonodajnih reform potrebna tudi moralna prenova.«
»Španija lahko na tej poti veliko prispeva. Ima jezik, ki združuje celine; kulturno, pravno in duhovno tradicijo, ki je uspela vzpostaviti dialog med vero in razumom, pravom in vestjo, enotnostjo in raznolikostjo. Ta zgodovinska izkušnja izpostavlja tudi vrednost sloge in vztrajnega prizadevanja za gradnjo mirnega in pravičnega sobivanja. Naj ta plemenita država nikoli ne pozabi svojih korenin niti ne izgubi poguma za pogled v prihodnost. Naj Španija ostane dežela srečevanja, kulture, solidarnosti in upanja. In naj njeno javno življenje vedno združuje trdnost prepričanj s plemenitostjo dialoga in veličino služenja.«
