Poslanica papeža Leona XIV. za X. svetovni dan revnih: Gospod je zavetišče ubogega
Leon XIV.
Poslanica svetega očeta Leona XIV.
za X. svetovni dan revnih
XXXIII. nedelja med letom
15. novembra 2026
Gospod je zavetišče ubogega (prim. Ps 14,6)
1. Gospod je zavetišče ubogega (prim. Ps 14,6). Psalmistove besede nakazujejo pot, ki smo jo poklicani prehoditi v pripravi na X. svetovni dan revnih. Še enkrat se moramo vrniti k Božji besedi, da bi preverili pomembnosti, ki jo imajo revni v življenju Cerkve. Psalmistov izraz postane merilo presoje krščanskega bivanja, ker razodeva obraz Boga, ki priznava človeško revščino. V tako dramatičnem zgodovinskem trenutku, kot je bilo uničenje jeruzalemskega templja, so se ljudje čutili prikrajšani za Božjo navzočnost in doživljali materialno in duhovno bedo brez primere.
Vsakemu rodu se ta beseda pokaže v vsej svoji pomembnosti. Od samega začetka pokaže protislovje, v katerega pogosto zapademo tudi v naših dneh. Prva ugotovitev je dejansko tale: »Bog ne obstaja. Vsi ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudnosti, ni ga, ki bi delal dobro« (Ps 14,1). Opozori na nasprotje med tistimi, ki se vedejo modro, in tistimi, ki vlečejo svoje življenje naprej, kot da ni ničesar nad njimi. Na žalost opažamo, kako je tudi v naših dneh razširjena družbena krivičnost, ki izvira iz predrzne korupcije, ki je tako vredna obsodbe kot diskriminatorska. Izguba čuta za presežnost v vsakdanjem življenju ni več toliko teoretično zanikanje obstoja Boga, prej se kaže v pomanjkanju upoštevanja njegove dobrote in usmiljenja za gradnjo osebne in družbene pravičnosti.
Prvi, ki morajo trpeti njene posledice, so ubogi, ki jih je v številnih družbah vedno več, kar ni naključje. Odsotnost Boga ljudi ne postavi drugega ob drugega v medsebojnem spoštovanju, ampak enega nad drugega v znamenju gospodovanja in nadvlade. Na ta način se pokaže bogoskrunska logika zanemarjanja in odmetavanja, ki izključuje in ponižuje. V teh pogojih se znajdejo ne samo posamezni ljudje, ampak celotno prebivalstvo. Besede psalma še vedno odmevajo polno resnico: »Kakor kruh požirajo moje ljudstvo« (Ps 14,4).
2. Krik ubogih po pravičnosti danes dušijo številne vedno bolj goljufive tehnike, tako da na koncu vzamejo glas vsakemu njihovemu naporu, da bi bile njihove zahteve slišane. Digitalno okolje radikalizira predsodke do njih in povečuje zagrinjalo brezbrižnosti, ki obdaja njihove vzroke. Ubogemu ne preostane drugega, kot da kliče k Bogu (prim. Ps 34,7) in svojo tožbo pošilja k Njemu v prepričanju, da bo uslišan, ker je Bog zvest in bogat v usmiljenju. Tudi danes zatirani, ponižani in brez obrambe rastejo v gotovosti, da se morajo polni zaupanja in pričakovanja prepustiti Bogu. V tej popolni izročitvi, ko spet vzcveti čut lastnega dostojanstva, se prepozna brate in sestre, s katerimi se lahko organizira svoje sanje, upanje potihoma postane resničnost. Zateči se k Bogu je enako kot najti pravo in varno zaščito, ki je mogočniki ne morejo zagotoviti in jo raje zanikajo.
Revni pa zna bolj kot drugi prepoznati bistveno, ker živi od bistvenega. Bolj kot kdorkoli je podoben Kristusu, Boga prepozna kot svoje zavetišče tudi takrat, ko se zdi, da okoliščine to zanikajo, in je poln upanja za njegovo pravičnost, ki ne bo odlašala, da se pokaže. V noči zapuščenosti in samote ubogi »stanuje v zavetju Najvišjega« (prim. Ps 91,1). Tisti, ki so žalostni, ki trpijo krivico in so prizadeti, ki doživljajo trpljenje in bolečine, ki so sami in brez smisla življenja, lahko najdejo tolažbo in novo spodbudo v Gospodu.
3. Biti zavetišče ni samo obljuba, ampak v osebi Jezusa Kristusa postane resničnost. Bog se naseli med nami z učlovečenjem Sina, ki zavetje, ki nam je obljubljeno, naredi konkretno in vidno. Jezus Kristus je resnično Božje zavetje za uboge. Po svoji pokorščini Očetu se spusti do najnižje točke, kje se nahajajo najbolj zadnji. Vsem pride naproti in vsakemu ponudi varno zavetišče: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). V Jezusu Bog ne samo varuje človeško revščino, ampak jo deli z nami vse do križa.
Ubogi našega časa so pozabljeni in odrinjeni: poleg kruha so oropani tudi besede in obraza. Naj ti srečajo Božjega Sina, ki se vsem približa, ne da bi koga zanemaril. Naj ga najprej srečajo v tistih, ki se imenujejo kristjani. V Cerkvi, ki je njegovo Telo, je Jezus tisti, ki daje kruh in prijateljstvo; prinaša luč in obzorje upanja; izgovarja imena vseh in vsakomur vrača dostojanstvo. Jezus iz Nazareta je Božji dar ubogim. V njem vse obljube postanejo resničnost. Tistim, ki so brez doma, brez dela, brez izobrazbe, brez hrane, brez zdravja, se odpre nova pot: podelitev kot izraz Božjega kraljestva (prim. Mt 5,3). Obsedenosti tistih, ki kopičijo bogastvo samo zase, se postavlja nasproti vztrajnost Boga, ki v pričevanju ljudi iz mesa in kosti, odpre srce in jih sprejema v svojo ljubezen.
4. V Kristusu smo torej poklicani tudi mi, da postanemo ubogi in postanemo zavetišče za ubogega. Krščanska skupnost ne more ostati brezčutna za mnoge, ki so danes pred vrati in ostajajo nevidni za tiste, ki so zaprti med svoje zidove. Cerkev je po sami naravni poklicana, da je uboga in zavetišče ubogih. Ne pozabimo komentarja sv. Avguština na priliko o bogatem človeku in ubogem Lazarju: »Zamolčal nam je ime bogatina in nam povedal ime ubogega. Bogatinovo ime je šlo od ust do ust, a Bog ga je zamolčal; imena ubogega niso omenjali, Bog pa ga je razodel. (…) Kaj bi ti izbral? Biti ubog kot Lazar ali bogat kot drugi? Ne pusti se prevarati! Prisluhni, kakšen je bil konec in upoštevaj slabo izbiro« (Govor 33, 4).
Kot sem spomnil v apostolski spodbudi Dilexi te, »Bog kaže posebno ljubezen do ubogih: najprej je njim namenjena Gospodova beseda upanja in osvoboditve, zato se tudi v stanju revščine in šibkosti nihče več ne sme počutiti zapuščenega. In če hoče biti Kristusova Cerkev, mora biti Cerkev blagrov, Cerkev, ki daje prostor malim in revna stopa z revnimi, ki je prostor, kjer imajo ubogi privilegirano mesto« (št. 21).
Neizogibno se pojavijo nekatera vprašanja, ki morajo v tem X. svetovnem dnevu revnih zazveneti v naših mislih in srcih. Ali smo znamenje Boga, ki je zavetišče za uboge? Se zavedamo svoje revščine in jo imamo raje kot krivično bogastvo? Ali prihajamo tja, kjer se nahajajo ubogi in doživljamo njihovo odrinjenost? Poslušamo njihove misli in delimo pričakovanja? Izgovarjamo njihova imena z božansko nežnostjo? Ali naša ljubezen ponovno zbudi in podpira v njih željo po pravičnosti in odrešitvi? Ta in mnoga druga vprašanja zahtevajo resno spraševanje vesti, da preverimo, koliko smo še poklicani postati v korist ubogih in za njihovo osvoboditev. Tedaj bomo videli, da ubogi sami postanejo zavetišče za druge. Izkustvo revščine nas naredi še posebej občutljive za prenovljeno solidarnost pred izzivi.
Kristusova ljubezen nas namreč naredi deležne življenja Božje ljubezni. V tem smislu so kristjani poklicani, da ne le iščejo zavetišče v Bogu, ampak da tudi sami v Bogu postanejo zavetišče za druge, ne da bi »razlikovali med tistim, ki pomaga in tistim, ki se mu pomaga, med tistim, za katerega se zdi, da daje, in tistim, za katerega se zdi, da prejema, med tistim, ki se zdi ubog in tistim, ki čuti, da daruje čas, sposobnosti, pomoč. Gospodova Cerkev smo, Cerkev ubogih, ki so vsi dragoceni, vsi podložni, vsak nosilec enkratne Božje Besede. Vsak je dar za druge« (Homilija, 17. avgusta 2025).
5. Osemstoletnica smrti sv. Frančiška Asiškega nas spodbuja, da se spomnimo, kako ga je, ko je prišel v Rim kot romar na grob apostola Petra, prevzelo sočutje do beračev. Da bi razumel in doživel njihovo trpljenje, je slekel svoja oblačila in jih zamenjal z raztrganimi oblačili enega izmed njih; sedel je in prosil miloščino ter v veselju duha ves dan preživel med ubogimi (prim. Frančiškanski viri, 1405-1406). Želimo pričevati, da je tudi danes mogoče doživeti isto veselje, ko stopimo v kožo ubogih in jih poslušamo, namesto da bi samo govorili o njih. Kdor ima Boga za zavetišče, je svoboden za preroške izbire, ki dokazujejo, da je mogoče vse ponovno premisliti od spodaj, v ponižnosti in bratstvu, ki edina popravljata svet, ranjen od objestnosti.
Zaupam, da ta X. svetovni dan revnih lahko prestavlja pomembno etapo pri ponovnem odkrivanju obraza tolikih bratov in sester, ki iščejo zavetišče v Bogu in si želijo počutiti se doma v naših skupnostih. Ohranjajmo živo pokorščino Božji Besedi, ki spodbuja k spreobrnjenju srca. Naj Devica Marija, ki je v Sinovem križanem telesu premišljevala Božjo ljubezen, ki lačne napolnjuje z dobrotami in bogate odpušča praznih rok (prim. Lk 1,53), prosi za nas.
Vatikan, 13. junija 2026, god sv. Antona Padovanskega.
LEON PP. XIV.
