Papež v Barceloni: Biti priče enosti, sprejemanja in miru, tudi za ceno žrtvovanja in odrekanja
Sveti oče, ki ga je ob prihodu pred katedralo sprejel barcelonski nadškof metropolit, kardinal Juan José Omella Omella, se je najprej ustavil v stranski kapeli pred Najsvetejšim, zatem pa se podal proti oltarju katedrale. Po molitvi je papež imel homilijo, ob koncu pa se je ustavil tudi v kripti, kjer ležijo posmrtni ostanki barcelonske mučenke svete Evlalije.
Homilija papeža Leona XIV.
Dnevna molitvena ura
Barcelona, katedrala Svetega križa in svete Evlalije
9. junij 2026
Predragi bratje in sestre,
z velikim veseljem začenjam svoj obisk z dnevno molitveno uro skupaj z vami v tej katedrali.
Drugi vatikanski koncil je opredeli molitveno bogoslužje kot »glas neveste, ki govori ženinu« (Konstitucija Sacrosanctum Concilium, 84), in kot »molitev, ki jo Kristus, združen s svojim telesom, dviga k Očetu« (ibid.). Tudi berilo, ki smo ga slišali, izpostavlja, da »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,13). Pri našem razmišljanju si torej lahko pomagamo prav s tema dvema podobama: Nevesta in Telo.
Prva nam pravi, da je Cerkev – in še posebej ta skupnost, bogata z darovi in karizmami ter z raznolikostjo zgodb vsakega posameznika – predvsem ljubljena Nevesta. Bog vas je hotel tukaj, ker ljubi v vas in v tem, da ste skupaj, lepoto in dobroto, ki sta edinstveni in sveti. On vas je izbral, ne drugi, da danes predstavljate »občestvo svetnikov« (prim. 1 Kor 1,2), kar je Barcelona. In s to zavestjo vas vabim, da soglasno obnovite svoj namen, da boste vsi skupaj, verniki in pastirji, hodili po Kristusovih sledeh proti polnosti življenja. Cerkev je sad dejanja ljubezni, ki izvira od Boga, ter raste predvsem tako, da se mu pusti ljubiti, združena, s ponižnim in hvaležnim srcem, kajti le tisti, ki pusti, da ga Bog ljubi, lahko skupaj z drugimi ustvarja dela ljubezni.
V zvezi s tem je papež Frančišek pred nekaj leti tej škofijski skupnosti priporočal, naj »izhaja iz srečanja s Kristusom« in tako raste »v bratstvu in oznanjevanju vesele novice evangelija« (Video sporočilo ob odprtju stolpa Device Marije bazilike Sagrada Familia v Barceloni, 8. december 2021), leto kasneje pa je ponovil semeniščnikom te iste škofije, ki so poromali v Rim: »Nikoli ne nehajte okušati in se spominjati te ljubezni, s katero vas je izvolil, in ki se je in se bo obilno razlila v vašem srcu […]. Nikoli ne ugašajte ognja, ki vas bo naredil za neustrašne oznanjevalce evangelija« (Govor bogoslovcem semenišča iz Barcelone, 10. december 2022).
Njegove besede nakazujejo vzdušje, ki smo ga poklicani širiti v naših okoljih, v družinah, v župnijah, na delovnih mestih in izobraževalnih krajih, v kuriji in na vseh drugih področjih življenja: družinsko ozračje, v katerem živimo skupaj, zavedajoč se skupnega sinovstva in skupne poklicanosti, solidarno, odprti, sposobni usmiljenja, žrtvovanja, medsebojne pozornosti, odpuščanja.
Predragi, Barcelona ima v tem veliko cerkveno izročilo. Na to je spomnil sveti Janez Pavel II., ko je med svojim obiskom tukaj izpostavil »gostoljubnega duha, ki je skozi zgodovino vodil vas, prebivalce Barcelone in Katalonije, da ste človeško in krščansko državljanstvo delili s številnimi narodi« (Angelus, Barcelona, 7. november 1982), in vas je spodbudil, naj »pred Cerkvijo izpoveste, da sta to mesto in ta regija veliko ognjišče, odprto za krščansko bratstvo« (ibid.).
V njegovih besedah najdejo mesto obrazi številnih bratov in sester, ki so se posvetili in se še vedno posvečajo gradnji harmonije in občestva med vami, ne glede na kakršno koli polarizacijo. In še danes se to potrjuje v vitalnosti številnih dejavnosti za oznanjevanje, formacijo in karitativnost, v katerih ste vsi vi animatorji in protagonisti.
To nas pripelje do druge podobe, o kateri želimo razmišljati: podobe telesa, kar je glavna tema berila, ki smo ga pravkar poslušali (prim. 1 Kor 12,12–13). Če je Kristus Ženin, ki nas je prvi vzljubil, je tudi Glava, s katero smo združeni kot udje enega samega telesa, da služimo drug drugemu, »ljudje iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda« (Raz 5,9), vsi oživljeni z delovanjem istega Duha, vsi poklicani k isti svetosti. Tudi to je pomembno, ker nas spominja, da za nas delati skupaj ni izbira »stila«, temveč fiziološka nujnost, utemeljena na milosti, ki je dana vsakemu »po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7), in na katero se odzivamo s karizmami, ki smo jih prejeli v skladu z zaupanimi nam službami. Duh je tisti, ki nas kot dele enega samega živega telesa spodbuja ne le k brezpogojnemu darovanju tam, kamor koli nas pokliče Previdnost, ampak da to počnemo po Božjih načrtih, v pokorščini in zaupanju.
Kakor v telesu so tudi med nami nekateri udje močnejši in drugi slabotnejši, nekateri so vidni, saj opravljajo navzven vidne naloge, drugi pa so skriti, ker delujejo znotraj ter se v nekaterih primerih nikoli ne ustavijo in opravljajo vitalne funkcije, ne da bi jih kdor koli sploh opazil.
Veliko je podob, s katerimi bi lahko prikazali raznolikost in pomembnost vlogo in poslanstev, ki jih najdemo med nami, a sporočilo je vedno isto: v bogastvu prejetih darov, smo močni samo, če smo združeni, in združeni smo le zato, ker nas poživlja isti Duh, Kristusov Duh, ki je Duh občestva za zveličanje vseh (prim. Ef 4,4). Zato je za vsakega med nami pomembno, da ne dovoli, da bi kar koli uničilo to enost, v katero nas je Bog postavil in proti polnosti, h kateri nas vodi dan za dnem.
Barcelona se imenuje »Cap i Casal de Catalunya«. To tej skupnosti, vsem vam, Barcelončanom in Kataloncem, daje posebno poklicanost in odgovornost, da s Božjo pomočjo postanete graditelji edinosti.
Kmalu bomo počastili ostanke svete Evlalije, sozavetnice te katedrale, te škofije in tega mesta.
Sveti Avguštin je o mučencih dejal: »Naj se vam ne zdi nekaj malega, da smo udje telesa, katerega udje so tudi tisti, s katerimi se ne moremo primerjati […]. Smo poslušni istemu Gospodu […], navdihnjeni z isto ljubeznijo in […] povezani v isti enosti« (Sermo 280, 6).
Dragi bratje in sestre, v tem duhu želimo tudi mi – v svetu, ki ga razdirajo vojne in spori, v družbi, ki je vedno bolj razdrobljena in individualistična – biti »mučenci«, torej priče in preroki enosti, sprejemanja, sloge in miru, tudi za ceno žrtvovanja in odrekanja. Tako kot devica Evlalija in mnogi drugi mučenci, želimo odgovoriti s svojim »da«, pripravljeni – tam, kjer je to potrebno – umreti sami sebi, izgubiti se, da bi se ponovno našli, odpovedati se odvečnemu, da bi gradili na tistem, kar je bistveno in traja večno (prim. Mt 16,24-26).
To nas uči Križani, k temu nas vabijo apostol Pavel in zgledi svetnikov, to želimo storiti skupaj, v skladu z Jezusovo molitvijo k Očetu med zadnjo večerjo: »Jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (Jn 17,23).
Naj nam pomaga Marija, Mati Cerkve in Mati enosti, da bomo zvesti tej nalogi in temu poslanstvu: Santa Maria de la Mercè, pregueu per nosaltres.
