Papež: Tako CEDIA stopa po poti evangelija, po stopinjah Jezusa, Božjega Sina

Leon XIV.

Govor svetega očeta 
Obisk pri delavcih in oskrbovancih 
socialnega projekta “CEDIA 24 HORAS” 
Madrid, Centro de Información y Acogida 
6. junija 2026

Najlepša hvala. In kot vidite, se tudi jaz govora nisem čisto na pamet naučil. Torej, ker smo vsi tukaj kot družina ... No ... 
Eminenca, 
ekscelence, 
dragi bratje in sestre.  
Zares sem zelo vesel, da sem svoj obisk Madrida začel tukaj. Kot je dejala njegova eminenca, kdor je v Madridu, je iz Madrida. In tako sem tudi jaz sredi med vami kot Madridčan: hvala, Madrid, za to dobrodošlico, zaradi katere se počutim kot del velike, čudovite družine, v kateri se, kot v vseh družinah, dogajajo čudeži ljubezni. Zlasti v tej hiši, kjer nihče ne ostane sam.

Tukaj sta veselje in bolečina vsakega posameznika veselje in bolečina vseh, in v medsebojnem poslušanju se skupaj soočamo z izzivi, ne da bi zanemarili zapletenost razmer, hkrati pa tudi ne da bi se izneverili zahtevam dejavne ljubezni in pravičnosti, v »dialogu z vsemi tistimi, ki odgovorno delajo za človeka in svet« (Benedikt XVI., okrožnica Deus caritas est, 25. decembra 2005, 27). Tako CEDIA stopa po poti evangelija, po stopinjah Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek ne samo zato, da bi ozdravil naše bolezni in nesreče, ampak da bi jih sprejel nase, razen greha, ko je živel kot eden izmed nas v slabosti in poistovetenju z vsakim človekom, ki trpi, do te mere, da nam je rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

V tem smislu si lahko razlagamo besede, ki smo jih pravkar slišati zapeti: »En cada sueño te busqué, y ninguno fue en Balde» (V vseh sanjah sem te iskal in nobene niso bile zaman). Dobro povzemajo pričevanja, ki smo jih poslušali, in delo, ki tukaj poteka vsak dan.

Zaradi sanj namreč, in zaradi majhnih odprtih vrat – majhnih po razsežnostih, a neizmernih v usmiljenju, kot je dejala njegova eminenca -  je Niurka Aresu in Atenei dala življenje, svojo materinsko ljubezen, milost krsta in obljubo srečne prihodnosti.

Zaradi sanj in istih majhnih vrat se je Khadri spoprijel s temnim tunelom pandemije in potovanjem, polnim neznank. S pomočjo tistih, ki so mu ponudili roko in mu pokazali, da ga cenijo in verjamejo vanj, je našel delo, predvsem pa prenovljeno voljo ne samo za nadaljevanje poti, ampak da bo tudi sam opora drugim, kakor so drugi podprli njega.

Spet zaradi sanj in istih malih vrat Alicia in drugi prostovoljci Projekta upanje vsak dan pomagajo tolikim ženskam, da ponovno najdejo dostojanstvo, avtonomijo, upanje in spoštovanje svete vrednosti svoje osebe, in začnejo novo življenje.

Tudi simboli, ki ste mi jih podarili, so sporočilo za vse: trak z imeni otrok govori o veselju, ki ga vsako rojstvo prinaša svetu; dovoljenje za bivanje pripoveduje zgodbo o naporu, predvsem pa o zavzetosti, poštenosti in gostoljubju; sandali, ki spominjajo na Božje srečanje z Mojzesom na Horebu (prim. 2 Mz 3,1-6) opozarjajo na »sveto zemljo«, ki jo moramo vsi spoštovati v vsakem človeškem bivanju.

Zato se vsem iz srca zahvaljujem, da ste podelili boleče, predvsem pa svetle izkušnje, ki kot ogledala odsevajo Božjo ljubezen.

Vaša pričevanja nam odpirajo okno na neizmerno panoramo, v kateri živi ogromno mater; dečkov in deklic; žensk in moških; prostovoljcev in prostovoljk. Toliko ljudi, toliko bratov in sester, toliko zgodb, toliko jih je, da, kot je rekel sv. Janez: »Če bi to popisali eno za drugim, […] ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi jih bilo treba napisati« (Jn 21,25). In evangeljska primerjava ni prisiljena, ker se v teh zgodbah nadaljuje to, »kar je storil Jezus« (prav tam), na kar misli evangelist.

Nadškof je v svojem nagovoru spomnil na pot, ki od Betlehema vodi v raj. Madrid je slaven tudi po jaslicah, s katerimi se krasi v božičnem času. Njihova lepota pa je samo bleda iskra še veliko večjega in globljega čudesa, ki ga danes odkrivamo tukaj. Luči, glasove, zvoke, ki se med božičnimi prazniki dotaknejo naših src in nam ovlažijo oči, v resnici nosimo v sebi, s seboj in med nami vse leto, in so bolj kot kadarkoli danes živi in razvneti v teh prostorih, okoli teh preprostih in gostoljubnih »jasli«, ki jih z Božjo pomočjo pripravljate dan za dnem – dobesedno dan in noč – za Jezusa, ki je navzoč v udih tistih, ki se pojavijo na pragu Centra in iščejo pomoč.

Kot moto tega obiska so bile izbrane Jezusove besede svojim učencem: »Povzdignite oči« (Jn 4,35).

Te besede so povabilo, naj pogledamo polja, ki so zrela in čakajo na žetev ter nas spominjajo, da ljubezen ne dopušča zamud. Če ne žanjemo, ko je pšenica zrela, je pridelek izgubljen, in to je naša odgovornost pred tistimi, ki so v stiski: odgovornost, ki vsako srečanje z drugim posvečuje kot kairos, edinstven in neponovljiv trenutek milosti za ljubezen, ki ga ne smemo izgubiti in ne odložiti. Kristusova ljubezen nas žene k bratom (prim. 2 Kor 5,14), dejavna ljubezen in skrb, s katerima se odzivamo na njegove vzgibe, pa sta potrditev naše vere.

Če v resnici dobro premislimo, »se tudi kristjani velikokrat pustimo okužiti s stališči, ki so zaznamovana s posvetnimi ideologijami ali političnimi in gospodarskimi usmeritvami, ki vodijo v nepravična posploševanja in zavajajoče sklepe. Dejstvo, da je dejavna ljubezen do bližnjega prezirana in zasmehovana, kot da bi šlo za fiksno idejo nekaterih in ne za žareče jedro cerkvenega poslanstva, me navaja na misel, da moramo vedno znova brati evangelij, da ne bi prišli v nevarnost, da bi ga nadomestili s posvetno miselnostjo. Ne moremo pozabiti ubogih, če nočemo izstopiti iz živega toka Cerkve, ki izvira iz evangelija in oplaja vsak zgodovinski trenutek« (Dilexi te, 15).

Potem so Jezusove besede tudi povabilo, naj vzgajamo srce, ki bo občutljivo za potrebe drugih (prim. Ps 112,1-9), ko ohranjamo v sebi živo željo po dobrem, ki ga je Bog položil v našo človeškost in ki ga vera osvobaja in krepi. Papež Frančišek je v zvezi s tem dejal: »Pred skrivnostjo osebnega življenja in izzivi družbe tisti, ki verujejo, vzdrhtijo, prevzame jih zavzetost, sanje, ki jih morajo negovati, zanimanje, ki jih žene, da se osebno obvežejo« (Homilija pri maši na »Stadionu Velodrome«, Marseille, 23. septembra 2023), in posvaril pred nevarnostjo »poplitvenega, mrzlega srca, ki je navajeno na mirno življenje, ki se zavaruje z jeklenim oklepom brezbrižnosti in postane neprepustno, ki otrdi« (prav tam). Živo srce je toplo in utripajoče ter daje življenje. Ledeno srce je negibno, ne črpa več krvi in človeka vodi v smrt.

Vendar pa bi rad poudaril še zadnji vidik Gospodovega povabila. To povabilo je namreč tudi ključ, naj pogledamo v oči tistega, ki trpi, in iz pomoči najprej naredimo srečanja bratov, združenih v enem samem Očetovem objemu. Tudi na tem je papež Frančišek močno vztrajal. Zahteval je: »Ko daješ miloščino, ali gledaš beraču v oči? Se dotakneš njegove roke, da začutiš njegovo meso?« (Angel Gospodov, 27. oktobra 2024), in je sklenil: »Miloščina ni dobrodelnost. Največ milosti prejme iz miloščine tisti, ki jo daje, ker se pusti gledati Gospodovim očem« (prav tam). Tisti, ki zares ljubijo, »se ne omejijo na to, da nekaj dajo: poslušajo, se pogovarjajo, skušajo razumeti položaj in razloge zanj […] pozorni so na materialne in tudi duhovne potrebe, na celosten napredek človeka« (Sporočilo za 7. svetovni dan revnih, 13. junija 2023, 5).

Zaključimo lahko s pogledom na Marijo. V njeni ljubezni je vse to izpolnjeno: v njeni pozorni ljubezni v Kani (prim. Jn 2,1-11); v trepetajoči na Sinovih stopinjah (prim. Lk 2,41-49; 8,19-21); v njeni bližini in udeležbi vse so vznožja križa (prim. Jn 19,25-27). Njej izročam vse vas in vaše delo, v tej deželi, ki ji je posvečena, v upanju, da bo duh njenega vesoljnega materinstva vedno  bolj oživljal krik vere. Recimo ji: »Nauči nas, da bomo vedno vedeli, da si Mati, vir usmiljenja, naročje odpuščanja, objem upanja, vrata Slave« (Molitev sv. Janeza Pavla II. Devici iz Almudene, 15. junija 1993).

Preden vam podelim blagoslov, zmolimo molitev, ki nas jo je naučil Jezus Kristus. 
Oče naš 
Apostolski blagoslov 
Čestitke vsem, najlepša hvala za to pričevanje ljubezni.