Papež sprejel v avdienco več kot 1000 članov vzgojno izobraževalne skupnosti Villa Nazareth

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
Skupnosti Villa Nazareth 
30. maja 2026

--- 
Hvala! Vsem hvala! 
V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha, 
mir z vami! 
--- 
Dragi bratje in sestre, dober večer in dobrodošli!  
Pozdravljam njegovo eminenco kardinala Pietra Parolina in se mu zahvaljujem za njegove besede dobrodošlice in uvod v čudovito resničnost Villa Nazareth, pa tudi njegovo ekscelenco msgr. Claudia Maria Cellija, ter navzoče duhovnike in redovnike. Pozdravljam predstavnike različnih skupin v Villa Nazareth – Fundacija Sveta nazareška družina, Združenje skupnosti Domenico Tardini, Fundacijo Skupnost Domenico Tardini – in študente kolegija, priče poti, po kateri je ta skupnost rasla in se spreminjala, kakor zahteva ljubezen, da bi v času odgovorila na vedno nove izzive mladinske vzgoje. Na začetku tega srečanja bi rad spomnil na nekatere pomembne like vaše zgodovine: kardinala Domenika Tardinija, ustanovitelja, kardinala Antonia Samorèja, njegovega prvega naslednika in kardinala Achilla Silvestrinija, rodovitnega in uglednega razlagalca začetnega načrta; naša hvaležnost pa gre tudi številnim študentom, alumnom, prijateljem in družinam, ki so dale dragocen prispevek.

Villa Nazareth je bila ustanovljena leta 1946, po koncu druge svetovne vojne, kot znamenje in orodje vzgoje in miru. Ustanovitelj je razumel, da je za pospeševanje trajnega miru potrebno vzgajati mlade za voditelje v dobrem, jim dati primerna orodja za življenje evangeljskih vrednot v družini, pri študiju, pri razvedrilu in v opravljanju poklica. Zato je v Villi Nazareth uvedel široko zasnovano vzgojno ustanovo – duhovno, intelektualno in moralno – s posebnim ciljem, da bi to priložnost naredil dosegljivo vsem, bogatim s talenti in dobro voljo, ki pa jim je primanjkovalo potrebnih sredstev za študij.

Villa Nazareth ima namen ponuditi izobraževalne programe, ki jih razvnema globok krščanski in človeški navdih, s posebno metodo – s skupnostno potjo, ki jo spremljajo izkušeni vzgojitelji in se uresničuje z vključevanjem vseh, kot je zaželeno v apostolski konstituciji Veritatis gaudiuam (prim. št. 4).

Vem, koliko in kako je bil kardinal Silvestrini učitelj in vodnik na vzgojni poti mnogih izmed vas, in kako njegovo učenje še danes navdihuje številne projekte, ki jih izvaja skupnost Villa Nazareth. Vaša formativna ponudba, ki vsebuje smernice človeške in duhovne poti vsakega izmed vas, opazuje nekatere svetopisemske ikone: naj bodo vedno vir navdiha za vaša dejanja. Zlasti nam evangeljski prizor umivanja nog in prilika o usmiljenem Samarijanu pomagata razumeti, kakšen bi moral biti življenjski slog Gospodovega učenca: poklicani smo, ne zato da bi nam stregli, ampak da bi stregli, pozorni na vsakega moškega ali žensko, ki ga srečamo na svoji poti, da bi mu ponudili konkretna dejanja ljubezni.

S tega vidika se je dobro spomniti, kar je zapisal papež Frančišek: »V polnosti postajamo človeški, kadar smo več kakor človeški, ko namreč dovolimo Bogu, da nas popelje onkraj nas samih, da bi dosegli svoje najbolj resnično bistvo« (apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 8). Dejansko, kot sem poudaril v nedavno objavljeni okrožnici, »to, kar rešuje človeškost, ni okrepljena samozadostnost, ampak odnos, ki osvobaja, občestvo, ki preobraža« (Magnifica humanitas, 128). Danes se človeštvo nahaja »pred odločilno izbiro: postaviti nov Babilonski stolp ali zgraditi mesto, v katerem Bog in človeštvo prebivata skupaj […] v katerem je dostojanstvo vsakega človeka zaščiteno, pravičnost se spodbuja in je bratstvo omogočeno« (prav tam, 1). Ti dve ikoni nas spominjata, kako naj delujemo, da bomo odgovorili na izzive, ki so pred nami.

V luči vsega tega bi rad spomnil in vas spodbudil še za zadnji vidik vašega dela: na namen, da bi Villo Nazareth spremenili v ognjišče in kovačnico krščanske misli, v kateri stekanje intelektualnih, moralnih in ekonomskih naporov moških in žensk, ki pripadajo različnim generacijam in življenjskim okoljem, prispeva k poglabljanju, rasti in širjenju kulture, ki jo vedno bolj razsvetljujejo evangeljski nauki.

Ob obisku ob 50 letnici ustanovitve skupnosti, vas je sv. Janez Pavel II. opogumljal, da si prisvojite in posredujete tisto Modrost, »ki očiščuje, dopolnjuje in vodi k polnosti najbolj plemenite napore človeške inteligence in delavnosti, jih rešuje ujetništva napuha in logike gospodovanja, ter jih odpira perspektivi ljubezni in služenja« (Govor Skupnosti Villa Nazareth ob 50 letnici ustanovitve, 8. junija 1996).

Papež Benedikt XVI. je nekaj let pozneje potrdil svoje povabilo Villi Nazareth, »naj mlade vzgaja v pogumu za odločitve, v odprtosti za dialog, s sklicevanjem na razum, očiščen v talilnem lončku vere« (Govor »Skupnosti Domenico Tardini«, 11. novembra 2002). Spomnil je na pogovor med diakonom Filipom in Etiopcem, o katerem pripovedujejo Apostolska dela (prim. 8,26-40), in dodal: »Pomembno je torej, da nekdo stopi do nekoga, ki je na poti, in mu oznani 'veselo vest o Jezusu', kot je storil Filip. Tukaj se skriva »diakonija«, ki jo krščanska kultura lahko vrši, ko pomaga ljudem, ki skušajo odkriti Njega, ki je skrit v straneh Svetega pisma kot tudi v življenjih dogodkih vsakega posameznika« (prav tam). Zaključil je: »Nobena kultura ne more biti zadovoljna s samo seboj, dokler ne odkrije, da mora postati pozorna na resnične in globoke potrebe človeka, vsakega človeka« (prav tam).

Ti pozivi so bolj kot kdaj koli prej veljavni tudi danes, v času, v katerem mladi razpolagajo s čudovitimi sredstvi za spoznavanje in rast, vendar pa tudi zelo potrebujejo luč in vodstvo, zlasti za ustvarjanje edinosti med umom in duhom, med vero, študijem, poklicem in življenjem.

Zato naj tudi jaz postanem odmev svojih predhodnikov in vas spodbudim, da z obnovljenim navdušenjem nadaljujete svoje delo. Iz srca se zahvaljujem vsem vam – vzgojiteljem, študentom, partnerjem, alumnom – za dobro, s katerim vsak dan bogatite Cerkev in družbo.

Izročam vas Mariji, Materi modrosti in Zvezdi na naši poti, ko vam vsem iz vsega srca podeljujem apostolski blagoslov. Hvala.