Papež predstavnike sveta kulture, ekonomije in športa povabil k tkanju novih mrež
Vatican News
Pričevanja
Besedam dobrodošlice madridskega nadškofa so sledila pričevanja igralca Antonia Banderasa, rektorja Univerze Complutense, štirih predstavnikov sveta ekonomije in dela ter dveh športnic, med njimi pa je nastopila znana španska plesalka flamenka Sara Baras.
Sveti oče je uvodoma izrazil svoje zadovoljstvo nad tem, da je srečanje z naslovom »Tkati mreže s svetom kulture, umetnosti, ekonomije in športa« potekalo v dvorani, »ki ne gosti samo športnih, umetniških in kulturnih dejavnosti, temveč tudi najgloblja čustva človeškega bitja: radost in občudovanje, navdušenje in upanje, pa tudi žalost in razočaranje«.
Kakšno dediščino zapuščamo prihodnosti?
»V tej čudoviti deželi je nemogoče, da ne bi občudovali sledi ustvarjalnosti, ki prežemajo njeno zgodovino in oblikujejo njeno identiteto. Lepota, ki je vidna v njenih mestih, ulicah in spomenikih, na njenih trgih in v vrtovih, na univerzah in v cerkvah, v glasbi, slikarstvu in plesu, v njeni gastronomiji. Tukaj se čuti tudi duša generacij, ki so preoblikovale pokrajino in ji dale lasten obraz; to nam v vsakem detajlu razkriva inteligenco in voljo, ki prebivata v človeški duši.
Ko pozorno opazujemo ta čudesa, ki so jih ustvarili pretekli rodovi, se neizogibno pojavi vprašanje, ki nas vse zadeva: kakšno dediščino zapuščamo prihodnosti in, posledično, kakšno vrsto skupnosti gradimo?«
Cerkev želi ostati v dialogu s sodobnim svetom
V nadaljevanju je papež dejal, da je z velikim zanimanjem prisluhnil vsem pričevanjem in se z govorniki strinja. »Naša družba ima izjemno sposobnost ustvarjanja, inovativnosti in komuniciranja; vendar se zdi, da se moramo še naučiti ohranjati dušo tega, kar ustvarja. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bomo postali strokovnjaki za komunikacijska sredstva in učinkoviti v proizvodnji, vendar negotovi glede tega, zakaj, s kakšnim namenom, s kom in za koga se proizvaja. V tem kontekstu želi Cerkev, ki se zaveda tako svojih uspehov kot tudi svojih napak v teku zgodovine, ostati v dialogu s sodobnim svetom.
V DNA človeštva je ukoreninjena želja po dobrem, po lepoti in resnici; in prav iz tega globoko človeškega hrepenenja ter iz naše večstoletne izkušnje Cerkev predlaga poti za dostojno življenje in za skupno dobro«. Ob tem je sveti oče spomnil na besede Pavla VI., ki je v govoru Združenim narodom dejal, da je ne glede na mnenje, ki ga ima lahko človek o rimskem papežu, njegovo poslanstvo dobro znano. »Kot "strokovnjakinja za človečnost" se Cerkev zanima za vse, kar je resnično človeško (prim. Gaudium et spes, 1). Zato je "odprtost za dialog sestavni del njenega poslanstva" (Magnifica humanitas, 2). Danes ugotavljamo, da odločilno vprašanje ostaja enako: kaj pomeni biti resnično človeški,« je poudaril papež Leon XIV. ter dodal, da Cerkev s ponižnostjo pa tudi z odločnostjo, podeli to, kar je odkrila v izkušnji vere: »da Jezus Kristus odgovarja na velika vprašanja o človeškem življenju in njegovi polnosti, že na tem svetu in vse do njegovega vrhunca v večnosti. "Zato človeška oseba ostaja vedno 'prva in temeljna pot Cerkve' ter srce vsake pristne poti celostnega človeškega razvoja" (ibid., 50). Zato ne more, da se ne bi zanimala za kulturo, saj je prek nje človek kot tak več (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, 554)«.
Kaj danes sejemo?
Sveti oče je zatem izpostavil, da izraz »kultura« spominja na »kutliviranje«, kot nakazuje etimološki koren, skupen obema besedama. »Zato smo poklicani, da se vprašamo, kaj danes sejemo, kaj cveti in kaj tiho veni v naši družbi; katere vrednote ohranjamo in katere puščamo, da umirajo. To so globoka, nujna vprašanja, ki se jih ne sme ignorirati,« je zatrdil papež in dodal, da je v iskanju odgovorov nanja potreben družbeni dialog, ki bi ga lahko primerjali z umetnostjo tkanja mrež, kar pa vključuje srečanje, poslušanje, dialog in spoštovanje.
Pozornost na jezik
»Na različnih področjih človeške dejavnosti moramo biti pozorni na jezik, ki ga uporabljamo: pisni, ustni in v digitalnem okolju tudi jezik slik; komunikacija namreč ni nikoli nevtralna. Vsak izraz komunicira, prenaša; lahko rani ali zdravi, uniči pričakovanja ali odpre nova obzorja, seje razdor ali prebuja upanje v možnost, da bi skupaj zgradili nekaj pristno človeškega.«
Tkanje mrež: dialog, ki temelji na človeškem dostojanstvu
»Tkanje mrež je torej dialog med institucijami, osredotočen na človeško dostojanstvo. To na primer pomeni, da univerza ne obrne hrbta svetu dela niti se odpove resnici; da podjetništvo ne obravnava zaposlenega kot zgolj enega izmed dejavnikov v enačbi lastnih interesov; da cilj umetnosti niso samo elite; da šport ni zreduciran na spektakel ali spremenjen zgolj v posel; da tehnološki napredek upošteva ostarele, revne in tiste, ki nimajo glasu.
Naš prispevek k dialogu, izhajajoč iz krščanskega pogleda na življenje, temelji na zavedanju, da je Stvarnik človeka stkal z nitmi ljubezni, saj je bil ustvarjen po Božji podobi in podobnosti; po Bogu, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8). Tukaj leži temelj neodtujljivega človeškega dostojanstva, katerega popolno spoštovanje je podlaga za dialog.«
Tkati mreže pomeni ustvarjati skupaj
»Drugič, tkati mreže pomeni ustvarjati skupaj. "Vera – je dejal papež Benedikt XVI. – je ljubezen in zato ustvarja poezijo in glasbo. Vera je radost, zato ustvarja lepoto« (Kateheza, 21. maj 2008). Vsi smo že doživeli nekaj lepega, kar nas je notranje spremenilo: pesem, poezijo, tiho cerkev, glas, pogled, celo košarkarsko tekmo, ki smo si jo ogledali s prijatelji.«
Ob tem je sveti oče dejal, da ni presenetljivo, da se evangeljsko oznanilo in zavedanje, da smo bratje, v Španiji v velikem tednu izražata v obliki pesmi, imenovanih saeta; »gre za mistično poezijo in literarno mojstrovino avtorjev, kot so Lope de Vega, sveta Terezija Avilska ali sveti Janez od Križa, Calderón de la Barca ali za vedro prozo sv. Tomaža Akvinskega, od katerega smo podedovali čudovite himne za praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki ga danes obhajamo. Vse to kaže na povezavo med materialnim in duhovnim, ki tvori naš obstoj«.
Ali bi bila Evropa enaka brez vere?
»Tkati mreže, tretjič, pomeni nesebično služiti. Objektivni pogled razkriva, da so moški in ženske, ki jih je vodila vera, zgradili bolnišnice in šole, začeli s pobudami solidarnosti in govorili v jeziku, ki plemeniti ljudi. Zato se lahko iskreno vprašamo, če bi svet – in zlasti Evropa – oblikoval svojo identiteto brez duhovnega pečata, ki je prežemal njegovo zgodovino. Ne gre za provokacijo, ampak za povabilo k razmišljanju, če se lahko večnost, ki je vdrla v čas in prostor z učlovečenjem Jezusa Kristusa, spravi z vsakdanjostjo.«
Kristus nam ničesar ne jemlje in nam daje vse
»Ali je res mogoče verjeti, da bi bila Evropa – ki jo tako ljubimo – enaka brez pečata vere? Zakaj bi se bali, da bi večnost prežemala vsakdanjik? Klic mojih predhodnikov je še vedno živ: Ne bojte se! Na stežaj odprite vrata Kristusu! Jezus Kristus nam ničesar ne jemlje in nam daje vse.
Želim si na glas zastaviti vprašanje: kdo je izključen kljub svojim krepostim in sposobnostim? Ne moremo ignorirati dejstva, da položaj revnih predstavlja krik, ki v zgodovini človeštva nenehno vprašuje naše življenje, naše družbe, politične in ekonomske sisteme ter Cerkev (prim. Dilexi te, 9).
Kristus namreč skupnemu dobremu vrača mesto, ki mu pripada, kot modri sodnik, ki pomiri pohlep nekaterih in goji upanje drugih, medtem ko želi rešiti vse.
Ta Cerkev, ki je strokovnjakinja za človečnost, čeprav gre včasih proti toku, vztraja pri tem, da so ekonomske in institucionalne strukture "pravične le v tolikšni meri, kolikor služijo celostnemu razvoju osebe in spodbujajo odgovorno soudeležbo vseh" (Magnifica humanitas, 34).«
Česa nas učijo športniki
Ob koncu svojega govora je sveti oče posvetil pozornost še svetu športa. »Pomislimo na to, koliko izmed nas se je naučilo spoštovanja do nasprotnika na igrišču, ne pa ob poslušanju govora. Koliko športnikov nas uči, kako sprejeti poraz, ne da bi sovražili, zmagati brez poniževanja ali po padcu ponovno vstati.
V zvezi s tem je sveti Janez Pavel II. kot športnik in duhovnik dejal: "V teh časih, ko žal različne oblike nasilja in s tem sovraštva zlovešče trgajo tkivo družbene solidarnosti, vi [športniki] s svoje strani prispevate k svetlemu pričevanju povezanosti, miru, združenosti, z eno besedo o tem, kako "znati biti skupaj" (Govor udeležencem 33. prvenstva v smučanju na vodi za Evropo, Afriko in Sredozemlje, 31. avgusta 1979). Te besede so danes še bolj aktualne in primerne kot takrat, ko so odmevale prvič.«
Bodite nove niti za tkanje novih mrež
»Dragi prijatelji, vabim vas torej, da bi bili nove niti za tkanje novih mrež, ki bodo usklajevale vsa področja življenja, da bi stkali prenovljeno družbo, v kateri bo čas prežet z večnostjo, kultura bo ohranjala spomin in spodbujala dialog, vzgoja in izobraževanje spodbujala iskanje resnice s kritičnim duhom, umetnost vzbujala čudenje in ustvarjala plemenita čustva, podjetništvo priznavalo dostojanstvo osebe in delo ostajalo gonilo upanja.
Postanimo nove niti in sledimo nasvetu svetega Pavla: "Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi." (Rim 12,15-18). Kajti pri vsem tem gre za to, da bo v prihodnosti še naprej sijalo naše veličastno človeštvo. Hvala!«
