Papež: Predragi, Madrid je veliko mesto, kjer sobivajo različna izročila in različne »duše«
Leon XIV.
GOVOR SVETEGA OČETA
Srečanje z madridsko škofijsko skupnostjo
Madrid, stadion Santiago Bernabéu,
8. junij 2026
Dragi bratje in sestre, dober večer!
Predstavljam si, da je za nogometaša doseganje gola na tem stadionu nekaj, kar pusti trajen pečat v njegovem življenju. Ampak Don José, danes je madridska Cerkev dosegla resnično nepozaben gol! Hvala.
Ta vigilija je velika hvalnica vere in vesel sem, da svoj glas združim z vašimi, da skupaj slavimo Boga in krepimo vezi tako lepe cerkvene družine, ki se uči umetnosti polifonije, to je raznolikosti v enosti. Zahvaljujem se vašemu nadškofu, Don Joséju, ker je predstavil prispodobo petja, ki nakazuje, da za nastanek skupnosti ne zadoščajo številke, podatki in dejstva: naše srce mora peti, to je razlagati dogodke in položaje ter z drugimi slaviti smisel, ki izhaja iz njih. V Cerkvi se to na poseben način dogaja v bogoslužju, velikem spominu zgodovine, ki nas je odrešila.
Petje je potreba, ki prežema sožitje in nagovarja kulturo ter jo izziva, naj ostane odprta in v nenehnem nastajanju. Vi ste škofijska Cerkev sredi ljudstva, ki ljubi glasbo, ples in skupno bivanje, a pozna tudi spore, vdanost v usodo, včasih obup – položaje, ki jih evangelij lahko odpre upanju. Za evangelij pričujete v prestolnici velike evropske države, sedežu ustanov in organizacij, kjer se sprejemajo pomembne odločitve za sedanjost in prihodnost, hkrati pa tudi cilju milijonov obiskovalcev ter bratov in sester, ki iščejo nove priložnosti. Vaše veselje bo nalezljivo, če bo iz čustva nekega trenutka postalo trajen način bivanja, temeljno občutje, ki prenavlja posameznike, skupine in škofijsko skupnost. Ni naključje, da apostoli v svojih spisih tako pogosto vabijo Cerkve k veselju in jim ga priporočajo skoraj kakor zapoved. To je Evangelii gaudium, veselje evangelija – zborovski odgovor na Božje delo v Jezusu Kristusu: Njegovo življenje, smrt in vstajenje je za vselej spremenilo dojemanje zgodovine pri tistih, ki so ga srečali in mu sledili, čeprav na različne načine in po različnih poteh. Tudi danes nas Kristusova ljubezen priganja (prim. 2 Co 5,14) – glagol, ki ga uporablja sveti Pavel, pomeni tudi »nas prevzema«, »nas povezuje«, »nas obvladuje« – in nas tako kliče k odgovornosti za delovanje.
Da, dragi bratje in sestre, kakor je nocoj pričevalo nekaj izmed vas, krst resnično spremeni življenje. Naše občutljivosti, naš izvor in naše prednostne naloge se srečajo v Kristusu in iz Njegovega življenja prejemajo življenjski sok kakor mladike iz trte. Konkretno to pomeni, da se v nas marsikaj, kar je že bilo, preobrazi, ker se obrne v služenje, neha biti zasebni dar in se ukloni skupnemu dobremu. Tega se ni treba bati, kajti nikoli ne ustvarja enoličnosti. V zvezi s tem Nova zaveza v raznolikosti svojih glasov pričuje o občestvu v različnosti, to je o soglasju, ki je izginilo v Babelu, kjer po svetopisemski pripovedi vsi, ujeti v totalitaren in zgolj človeški načrt, na koncu niso več razumeli svojega bližnjega.
V okrožnici Magnifica humanitas sem kot nasprotje poenotenju in zmedi predlagal lik Nehemija, ki v obnovo Jeruzalema vključi celotno skupnost. »Graditi danes pomeni priznati, da v mnoštvu glasov in pogledov, ki včasih spominja na zmešnjavo jezikov, vendarle obstaja svetla možnost: graditi skupaj, tako da raznolikost spremenimo v dragocenost ter iz poslušanja in dialoga naredimo skupna tla, na katerih lahko rasteta pravičnost in bratstvo. In v tem skupnem delu kristjani najdejo svojo lastno obliko graditve: svoje delovanje usmeriti k Bogu, da se v Njegovi luči pluralizem ne razprši v nered, temveč v praksi sinodalnosti postane prostor, v katerem človeštvo znova najde svoje trdne temelje in svoj poslednji cilj« (Okrožnica Magnifica humanitas, 11).
Med Cerkvijo in mestom je torej poseben odnos, ki je še toliko pomembnejši v spremembi dobe, ki jo živimo: odnos, ki se seveda uresničuje med ljudmi iz mesa in krvi, v delovnih razmerjih in v odnosih bližine, nič manj pa tudi v različnih skupnostih, združenjih in soseskah. Vse bolj se kaže posebnost krščanskega poslanstva v velikih mestnih okoljih, kjer »utripa in se snuje povsem nova kultura« (Frančišek, Evangelii gaudium, 73). Jasnost glede tega se je na sinodalni poti zelo izostrila, saj nam je omogočila, da smo se med seboj globlje spoznali in poslušali v okoljih, v katerih škofijska skupnost živi in dobiva podobo. Najpomembnejše vprašanje postane: ali to, kar smo in delamo kot kristjani, prispe »tja, kjer nastajajo nove pripovedi in vzorci«, to je do »najglobljih jeder duše mest« (prav tam)? Odgovoriti je sicer lahko težko, a je mogoče, če skupaj iščemo resnico.
Zato je tako pomembno, da se ne razpršimo in da se ne zapremo vsak v svojo skupino ali okolje, v katerem se že počuti varnega, med ljudmi, ki vedno pojejo isto melodijo. Da bi prišli do srca mesta, moramo gojiti zavest, da je resnica simfonična in nas vselej presega, gojiti hrepenenje, da bi našli Vstalega, ki je vedno korak pred nami, ki nas prehiteva in je morda že navzoč tam, kjer ga še nismo iskali. Iskati ga in mu slediti je namreč pogoj, da nanj pokažemo: sicer ni evangelizacije – in danes to lahko razumemo bolje kakor v preteklosti. V velikih mestih se nam bolj kakor drugje včasih zazdi, da nimamo več zemljevidov, po katerih bi se varno gibali. Tedaj se moramo znova naučiti duhovne umetnosti pozornosti, brez katere celo oznanjevanje evangelija tvega, da postane neosebno ponavljanje in da ob izgubi učinkovitosti prepusti prostor razočaranju in nezaupanju.
Predragi, Madrid je veliko mesto, kjer sobivajo različna izročila in različne »duše«. Bog pozna srce slehernega prebivalca tega mesta posebej. Pozna ga, kakor zna in zmore le On, namreč v ljubezni in torej v svobodi. On je neskončno usmiljenje in hoče, da bi se vsi rešili. Hoče to tako zelo, da se je učlovečil in nase vzel ves greh, vse zlo, vse negativno tega sveta. Glej, Jezus Kristus! Glej, veselo oznanilo, milost, ki smo jo prejeli in ki smo jo poslani podeliti z vsemi. Kajti vsi – prav nihče ni izvzet – smo ustvarjeni za življenje, in to za življenje v polnosti. Navzočnost Cerkve v velikem mestu je prispodoba te skrivnosti zveličanja. Na misel prihaja Jonova knjiga, eden od biserov Svetega pisma; vabim vas, da jo preberete ali znova preberete, osebno in v skupnosti. Ni naključje, da so prav v mestih apostoli zasadili mlado Cerkev in naleteli ne le na zavračanje, ampak tudi na sprejem tam, kjer se ljudje najbolj naravno spoprijemajo z različnostjo in spremembo.
Naj vas torej nič ne vznemirja, nič naj vas ne plaši! Skupaj, kot škofijska Cerkev, lahko ponudite evangeljsko pričevanje, ki sprošča najboljše moči človeštva, zasutega s podobami in besedami, a lačnega pravičnosti in žejnega resnice. Zaupajte v vse bolj očitno dejstvo, da se je mogoče vrniti k veri ali jo prvič spoznati v odrasli dobi. Pripravite se, da boste nove začetke sprejemali ne kot izjemo, ampak kot pravilo poslanstva. Vlaganje v župnijske in škofijske svete nima manjšega cilja od tega: spreminjati občutljivost vsakogar z globljim poslušanjem tega, kar Duh govori Cerkvi. Škoda jih je skrčiti na birokratske formalnosti. So kraji medsebojnega poslušanja za uresničevanje razločevanja, brez katerega ne le da gre vsak po svoji poti, ampak tudi tvegamo, da ne razumemo, kam nas Gospod želi, v čem nas pričakuje, h kakšnim spreobrnjenjem nas kliče. Ko se to zgodi, tedaj bogoslužje postane življenje in med ljudmi se porajajo vezi bratstva in načrti solidarnosti.
Duhovnike vabim, naj prakso občestvenega razločevanja prepoznajo kot eno največjih priložnosti, ki jih sinodalnost ponuja njihovi službi. Dragi bratje, ne da bi vas to odvračalo od bistvenega, vašo službo bogati in tolaži, če se redno ustavljate s svojim ljudstvom in v luči evangelija razlagate življenje sosesk, kulturne spremembe, družbene napetosti in cerkvene prakse. To bo pomagalo tudi vsakomur in vsaki skupnosti, da stopi iz osamljenosti in izkusi veselje Svetega Duha. Saj nam manjka prav Duh, kadar življenje Cerkve skrčimo na uhojeni tir, v katerem vsak ostaja zaprt v svoje navade in svojo vlogo. Duh prebuja poklicanosti in jih sestavlja v enost ter pri tem včasih povzroči vrenje, razprave, iskanje novih ravnotežij. Naj vas vse to ne plaši: uživajte v tem!
Pričevanja, ki smo jih nocoj slišali, govorijo, še več, »pojejo« o tem, koliko življenja je v tej Cerkvi. Nekdo je pričeval: »Brez oklevanja lahko rečem, da globoko ljubim Cerkev, Božjo družino, kjer imamo vsi svoje mesto.« Drugi je dejal: »Občutil sem veliko veselje in odgovornost, ko sem postal dejavnejši član skupnosti in z drugimi člani Cerkve delil svoje darove.« In še: »Za nas služenje ni le način pomoči, ampak tudi način, kako vrniti vso naklonjenost in oporo, ki smo ju prejeli.« Glejte, to je Cerkev, dragi bratje in sestre! Glejte, glasba evangelija s svojim prevzemajočim ritmom. Ko pride do srca, človeka pripravi, da reče – kakor družina, ki je iz Peruja prišla v Madrid –, da se počuti sprejetega z odprtimi rokami. Mnogi, kakor ona in njena družina, ob približevanju najprej čutijo bojazen, saj so slišali govoriti o predsodkih in razočaranjih. Dobrota, čeprav le pri redkih, lahko premaga strah mnogih. Bodite za vse kakor odprto Sveto pismo: na vaših obrazih in v vašem življenju naj bo mogoče srečati Božjo besedo. Ljubezen je namreč jezik, ob katerem se vsi počutijo doma. Najlepša hvala.
