Papež posvečenim v Pavii: Naučiti se moramo biti krščanske skupnosti, osredotočene na bistveno

Leon XIV.

Homilija pri bogoslužju Božje Besede 
Pavia, Bazilika San Pietro in Ciel d’Oro

Ekscelenca, dragi bratje v škofovstvu, 
dragi duhovniki in diakoni, 
dragi redovniki, redovnice in bogoslovci, 
moji sobratje avguštinci,
bratje in sestre. 
Vesel sem, da sem med vami in se zahvaljujem škofu, msgr. Corradu Sanguinetiju in patru Josephu Farellu, generalnemu priorju Reda svetega Avguština, za besede dobrodošlice, ki sta mi jih namenila.  Vesel sem tega, kar sta mi povedala o tej Cerkvi, ki je v Pavii: skupnost starodavnega izročila, ki ostaja živa in navzoča v mestu in na področju, pozorna na znamenja tega časa in na njegove izzive, ne da bi dovolila, da bi ji napori, sekularizirano okolje in težave pri prenašanju vere vzeli pogum.

Da ne postanemo malodušni, potrebujemo pogled, ki ga razvnema duh vere, ki nam pomaga resničnost sveta razumeti globlje glede na to, kar se zdi na prvi pogled, in da ne zdrsnemo v negativno in pesimistično držo, nesposobni porajati novo življenje. Pogled, ki se zahteva od nas – in ki nam ga daje Sveti Duh – je Jezusov pogled. Sredi težav in nerazumevanja On vidi previdnostno Očetovo roko v lilijah na polju in v pticah pod nebom (prim. Mt 6,28-29), vzdržuje upanje v majhnem semenu, ki raste (prim. Mr 4,30-33) in vabi, naj dvignemo oči in gledamo polja, ki se zlatijo za žetev (prim. Jn 4,35). V apostolski spodbudi Evangelii gaudium nas je papež Frančišek spodbudil na to duhovno razumevanje stvarnosti, rekoč: »Pogled vere je zmožen prepoznavati luč, ki jo Sveti Duh vedno podarja sredi teme […]. Naša vera je poklicana, da zasluti vino, v katerega mora biti spremenjena voda, in odkrije pšenico, ki raste med plevelom« (št. 84).

Razsvetljeni od evangeljskega upanja in izhajajoč iz tega, kar nam je v berilu povedal apostol Peter (prim. 1 Pt 2,4-10), ki Gospodove učence imenuje »živi kamni«, se vprašajmo: Kako smo lahko danes, tukaj v Pavii, živa Cerkev?

Apostolov prvi napotek je bistvenega pomena: biti združeni s Kristusom, živim kamnom, ki so ga ljudje zavrgli, Bog pa ga je izbral. Kristus je temelj duhovne stavbe, je vogelni kamen, postavljen kot temelj naše cerkvene poti, pastoralnega delovanja in evangelizacije (prim. vv. 4-5).

Ta zgrajenost in gradnja v Kristusu nas varuje pred nevarnostjo, da bi se izgubljali in naprezali pri manj pomembnih, čeprav dobrih stvareh, ki pa ne gredo k bistvu. Seveda smo poklicani, da smo realisti in vemo, da je v župnijskih skupnostih in v življenju neke škofije toliko nujnih stvari in obveznosti, ki zahtevajo navzočnost in mnogotere dejavnosti. Gre pa za to, da vse vračamo v središče, da vedno začnemo graditi na temeljnem kamnu, da preprečimo, da bi bila naša dejanja razpršena, osredotočena samo na nas same in na naša prizadevanja. Ker je središče Kristus, vsi zajemamo iz tega edinega vira in svoje prizadevanje podrejamo razločevanju, ki izhaja in iz njegove luči in iz njegove besede. Tedaj sodelujemo pri rasti Cerkve, v kateri hodimo skupaj, ki se je sposobna prenavljati, ne da bi se razdelila, v kateri se vsi prepoznavajo kot bratje in z veseljem delajo v službi Božjega kraljestva.

To vključuje tisto, kar je na začetku povedal vaš škof: naučiti se moramo, da bomo krščanske skupnosti, osredotočene na bistveno, tudi če je to združeno z odpovedjo neki strukturi ali varnosti iz preteklosti. Bistveno je živeti s Kristusom, širjenje njegovega evangelija pa nam mora biti pri srcu. To priporočam predvsem duhovnikom, ki zaradi številnih nalog lahko včasih trpijo zaradi občutka notranje razpršenosti in utrujenosti: vedno se vrnite k središču, vse poenotite v odnosu z Gospodom in v njem odkrijte veselje duhovniškega bratstva in skupnega pastoralnega dela z laiki. To priporočam tudi redovnicam in redovnikom, ki pogosto doživljajo napor ob posodabljanju karizme, ki ji pripadajo, vendar morajo vedno znova začeti pri Kristusu in deliti prejete talente tako z drugimi redovnimi skupnostmi kot s celotno škofijsko Cerkvijo.

Če se oklenemo Kristusa, vogelnega kamna, nam to omogoči tudi, da se spoprimemo s sedanjimi težavami, ki zadevajo prenos vere in versko prakso. V času, ko se zdi, da so številni ljudje izgubili duhovni okus, ali pa jim iz različnih razlogov ne uspe več zaznavati privlačnosti predloga krščanske vere za njihovo življenje, smo poklicani predvsem, da prinašamo oznanilo evangelija, veselo in osvobajajoče oznanilo Jezusa Kristusa, ki pokaže lepoto vere za naše življenje in za našo družbo. Danes je vedno bolj potrebno, da spremljamo ljudi k odkrivanju ali ponovnemu odkrivanju vere. Zato moramo oznanjati jedro evangelija, to je Jezusa, ki nam v svojem učlovečenju, smrti in vstajenju razkriva skrivnost Boga in hkrati skrivnost nas samih. »Pastorala v misijonarskem slogu […] se osredini na bistveno, na to, kar je lepše, večje, bolj privlačno in hkrati bolj potrebno« (Evangelii gaudium, 35).

V tem kontekstu se z dragoceno lučjo blešči lik sv. Avguština. Njegova misel, zgodovina njegovega spreobrnjenja ter njegova duhovnost nas spominjajo na vrednost in prvenstvo notranjosti: »Ne pojdi iz sebe, vrni se k sebi: resnica prebiva v notranjem človeku« (De vera religione, XXXIX, 72). Potreba, da se vrnemo vase, da se ne razpršimo v zunanji razdrobljenosti, ampak iščemo in najdemo smisel, ki usmerja naše življenje in oživlja naše odnose, je vsem skupna. Danes na različne načine ponovno privre na površje tudi v naglici in razpršenosti vsakdanjega življenja, predvsem v vprašanjih mlajših.

Ko je pričevanje naše vere skladno in navdušeno, mi sami postanemo »živi kamni«, ki sestavljajo duhovno zgradbo, ki je Cerkev. Življenjski slog kristjanov, ki je bil na začetku nov in osupljiv v primerjavi z judovskim in s poganskim svetom, mora biti takšen tudi v sedanjem svetu. Združeni s Kristusom namreč lahko izrazimo svoje sveto duhovništvo, ko vsak dan darujemo duhovne žrtve (prim. 1 Pt 2,5). To bogoslužje, spleteno iz molitve in služenja bližnjemu, preko odločitev, dejanj in odnosov spreminja naše življenje v znamenje evangelija.

Predragi, kot živi kamni smo poklicani biti Cerkev, ki je dobro zakoreninjena na področju, Cerkev, ki hodi sredi naporov in upanj ljudi, ki je izkušena v umetnosti poslušanja in spremljanja, ko skrbi za odnose z družinami, s tistimi, ki se pripravljajo na prejem zakramentov in tudi s tistimi, ki se pokažejo občasno ali so daleč od življenja vere.

Vem, da vas že razvnema to pastoralno navdušenje in vas vabim, da ga negujete, ne da bi postali malodušni, in skušate priti do vsakega z veseljem evangelija, ko cenite najboljše stvari iz vaše zgodovine – pomislimo na oratorije – in preizkušate nove možnosti srečanja. Posebno skrb zasluži prizadevanje za organsko rast mrež majhnih skupnosti, ki se po domovih srečujejo ob evangeliju, odprte za služenje župnijski ali pastoralni skupnosti. Poslušanje Besede poraja duhovno živahnost, spodbuja pričevanje v življenjskih okoljih, tudi preko gibanj in združenj, in nas spodbuja, da postanemo bližnji ubogim. In zlasti tukaj, v Pavii, poudarjam pomembnost univerzitetne pastorale in dialoga s kulturo. Študij in znanstvena obdelava spodbujajo vernike, da razmišljajo o ponudbi vere, ki bo sposobna razsvetliti iskanje resnice, pravičnosti in lepote, ki ganejo človeško dušo. Vem, da ste začeli delati pomembne korake za sprejetje sinodalnega načina skupnostnega življenja, ko povezujete tradicionalno pot župnij in nove pobude evangelizacije. Zato vas vabim, da nadaljujete po tej poti, se vse bolj učite hoditi skupaj, v skupnem razločevanju in izdelavi skupnih načrtov, ko gojite bratstvo in pospešujete soodgovornost.

Dragi bratje in sestre, Presveta Marija, Mati Cerkve, naj vam pridobi gorečo željo, da bi živeli in pričevali za evangelij, v bratski ljubezni, ki nas povezuje v eno ljudstvo na poti k Bogu. Ko častimo relikvije svetega očeta Avguština, prosim, naj on skupaj z vašim zavetnikom sv. Siriusom vedno prosi za to Cerkev in za mesto Pavia. Hvala.