Papež: Osnovne človekove potrebe ne smejo biti podrejene tržnim vidikom in geopolitičnim interesom

Svetovni program za hrano Združenih narodov (SPH, angleško World Food Programme, WFP) je medvladna institucija, ki se posveča reševanju življenj v izrednih razmerah in zagotavljanju hrane v primeru konfliktov in naravnih nesreč. Njeno prizadevanje »globoko odmeva s poslanstvom katoliške Cerkve, da podpira človekovo dostojanstvo in goji bratstvo, kar temelji na evangeljskem pozivu k ljubezni do bližnjega (prim. Mr 12,31)«, je dejal sveti oče. »Skupna nam je nujna naloga, da se spoprimemo z lakoto in podhranjenostjo, hkrati pa se lotevamo temeljnih strukturnih vzrokov, ki ju ohranjajo. Da bi to nalogo učinkovito izpolnili, moramo preučiti izzive, s katerimi se soočamo, njihove temeljne vzroke in poti do trajnih rešitev.«

Zakaj sistem nenehno ustvarja probleme, ki jih nato mora popravljati

Po papeževih besedah so se današnje krize »iz izoliranih dogodkov razvile v trajne realnosti, ki jih zaznamujejo dolgotrajni konflikti, kronična prehranska negotovost, ekonomska spremenljivost in naraščajoča podnebna ranljivost«. To odpira temeljno vprašanje: »Kakšna konfiguracija svetovnega reda je sposobna ustvariti, reproducirati in včasih normalizirati takšne razmere? Vprašanje ni več omejeno na to, kako posredovati, temveč se razteza na razumevanje, zakaj sistem nenehno ustvarja prav tiste probleme, ki jih je nato prisiljen popravljati.«

  (@Vatican Media)

Ni skupnega etičnega obzorja

Kot je nadaljeval sveti oče, mednarodni red postaja vse bolj fragmentiran, kar deloma izvira iz krize multilateralnega sistema. Kot je zapisal v okrožnici Magnifica Humanitas, »zdi se, da so institucije, ustanovljene za varovanje koncepta skupne prihodnosti za vse narode in globalnega skupnega dobrega, oslabljene« (Magnifica Humanitas, 201).

»Ker ni skupnega etičnega obzorja, ki bi lahko podpiralo pristno sodelovanje, se je mednarodni sistem premaknil od multilateralizma k “neurejenemu in konfliktnemu multipolarizmu s prevladujočim občutkom nezaupanja” (ibid.). Posledično so države vse bolj namenjale svoja sredstva nacionalni varnosti, gospodarski rasti in notranji stabilnosti, pri čemer so zanemarile tesno povezavo med temi vprašanji in multilateralnim sodelovanjem.«

  (@Vatican Media)

Paradoks

Ta trend razkriva »osupljiv paradoks: globalna produktivna zmogljivost, ki je brez primere, obstaja poleg vse večjih območij skrajne ranljivosti«. »Iste sile, ki poganjajo ekonomsko rast, pogosto povečujejo izključenost in marginalizacijo. Čeprav je lajšanje človeškega trpljenja načeloma splošno priznano kot bistveno načelo, pa obstaja vse večja nevarnost, da bodo humanitarna vprašanja med mednarodnimi prednostnimi nalogami potisnjena na drugo mesto,« je dejal papež.

»In prav v vrzeli med načelnim priznavanjem in določanjem prioritet v praksi smo priča postopni birokratizaciji solidarnosti, hkrati pa tihi komodifikaciji človeškega življenja. Po eni strani je humanitarno delovanje vse bolj obremenjeno z birokratskimi postopki, ki s pomočjo tistim, ki jo potrebujejo, lahko odlašajo. Po drugi strani pa na dostop do osnovnih dobrin, vključno s hrano, prepogosto vplivajo ekonomski ali strateški dejavniki. Posledično tisti, ki ne ustvarjajo merljive vrednosti, tvegajo, da bodo postali nevidni.«

Človeška oseba ni več v središču mednarodnega delovanja

Leon XIV. je opozoril, da »ta dvojna dinamika ustvarja resen etični izziv: človeška oseba ni več dosledno postavljena v središče mednarodnega delovanja«. Zato je pomembno priznati, da »medtem ko oblike pomoči in razvojnih projektov ovirajo zapletene in nerazumljive politične odločitve«, pa to ne velja za »izkrivljene ideološke vizije in neprebojne carinske ovire« (prim. Frančišek, Svetovni program za hrano, 13. junij 2016). »Pravzaprav se konflikte “hrani” z večjo lahkoto kot ljudi. Ta realnost ne odraža le operativnih pomanjkljivosti, temveč tudi temeljno neravnovesje v političnih in moralnih prioritetah.«

Lakota je več kot le humanitarni problem

Posledice segajo daleč preko tistih, ki so neposredno prizadeti, je nadaljeval papež: »Lakota je več kot le humanitarna težava, saj spodkopava socialno kohezijo, povečuje tveganje konfliktov in spodbuja prisilne migracije. Poleg tega spodkopava sposobnost držav in družb za gradnjo vzdržljivih institucij, zagotavljanje učinkovitega izobraževanja in spodbujanje trajnostnega gospodarskega razvoja. S tem ohranja cikle nestabilnosti, ki na koncu vplivajo na širšo mednarodno skupnost.«

  (@Vatican Media)

Konkreten izraz mednarodne solidarnosti

Humanitarno delovanje torej ni zunaj mednarodnega reda. Odraža namreč odgovornost svetovne skupnosti, da krepi solidarnost, se zoperstavlja izključevanju in vsakemu človeku priznava prirojeno dostojanstvo, ki mu ga je dal Bog.

»Mednarodne institucije torej poleg obvladovanja kriz utelešajo načelo skupne odgovornosti in potrjujejo, da mednarodno skupnost povezuje skrb za tiste v najbolj ranljivih situacijah. V tem smislu je Svetovni program za hrano več kot le politični, ekonomski ali tehnični akter; je konkreten izraz mednarodne solidarnosti. Kjer nacionalne institucije propadajo in mreže skupnosti razpadajo, njegova prisotnost pomaga preprečiti, da bi humanitarne krize vodile v nepopravljiv propad.«

Obnoviti večstransko sodelovanje

Papež je poudaril, da je zato bistvenega pomena »obnovljena zavezanost večstranskemu sodelovanju«. »V vse bolj razdrobljenem in večpolarnem svetu se nobena država ne more sama spopasti z globalnimi izzivi. Trajen mir ter celosten, trajnostni človeški razvoj sta mogoča le s sodelovanjem vseh, ki ga spodbujata pristen mednarodni dialog in sodelovanje, usmerjeno v skupno dobro. Takšen pristop zahteva trdno politično voljo, ki je sposobna preseči kratkoročne perspektive in vlagati v globalne javne dobrine. “Ta cilj je mogoče doseči le z združevanjem učinkovitih politik ter usklajeno in sinergijsko implementacijo ukrepov. Poziv k skupni hoji v bratski slogi mora postati vodilno načelo” (Leon XIV., FAO, 16. oktober 2025).«

  (@Vatican Media)

Služiti ljudem in ne ovirati pomoči

»V tem duhu želim pozvati vlade in ljudstva sveta, naj obnovijo in okrepijo svojo zavezanost, povečajo sredstva, namenjena boju proti lakoti in njenim temeljnim vzrokom, ter odstranijo ovire, ki preprečujejo, da bi pomoč dosegla tiste, ki jo potrebujejo. Hkrati bi morala takšna podpora okrepiti tudi sodelovanje s Cerkvijo in civilno družbo. Krepitev zmogljivosti vseh teh akterjev bo pomnožila našo skupno učinkovitost v boju proti lakoti,« je izpostavil sveti oče.

Učinkovito izvajanje tega poziva pa zahteva »zmanjšanje nepotrebne birokracije, da bi preglednost in odgovornost služili ljudem in ne ovirali pomoči«, je nadaljeval. »V primerih, ko vlade nimajo učinkovitega teritorialnega nadzora ali je humanitarni dostop omejen, postanejo lokalni partnerji, ki so vredni zaupanja, nepogrešljivi,« pri čemer je poudaril, da katoliška Cerkev – prek župnij, škofij, krajevnih Karitas in drugih verskih pobud – pogosto doseže ranljivo prebivalstvo na območjih, ki so mednarodnim akterjem nedostopna.

Enako pomembno se je »upreti komodifikaciji osnovnih človeških potreb«. »Hrane, vode in zdravstvenega varstva ni mogoče podrediti tržnim vidikom ali geopolitičnim interesom. Dostop do ustrezne hrane je temeljna človekova pravica, ki temelji na dostojanstvu vsakega človeka. Zadovoljiti te potrebe ne pomeni le lajšati trpljenje, temveč tudi odpraviti temeljne vzroke geopolitične nestabilnosti. Prehranska varnost je dejansko bistveni sestavni del globalne in celostne varnosti.«

  (@Vatican Media)

Merilo za človečnost politike in prihodnost mednarodne skupnosti

Sveti oče je ob koncu še dejal, da je v igri tudi »verodostojnost samega mednarodnega sodelovanja«. Svetovni program za hrano dokazuje, da »je obnovljena pot mogoča«; vendar »zahteva odločnost, da poenostavimo tisto, kar je postalo preveč zapleteno, da damo prednost bistvenemu in da zagotovimo, da nihče ne bo pozabljen«.

»To pa temelji na priznanju, da ima vsak človek prirojeno in neodtujljivo dostojanstvo, ki ostaja nedotakljivo ne glede na okoliščine, stanje ali družbeni status. To dostojanstvo, ki temelji na brezpogojni in brezmejni Božji ljubezni, lahko opišemo kot neskončno, saj nič ne more zmanjšati, izbrisati ali zanikati njegove vrednosti (prim. Magnifica Humanitas, 53). Prav v naši zvestobi tej resnici se meri človečnost naše politike – in z njo tudi prihodnost mednarodne skupnosti.«