Papež med srečanjem z ROACO: Vojne za sabo puščajo nestabilne in oslabljenje družbe
Duhovno bogastvo vzhodnih Cerkva
Plenarno zasedanje ROACO – ki se je začelo v ponedeljek, 15. junija, in se v četrtek, 18. junija, sklenilo z avdienco pri papežu –, je letos potekalo na temo formacije klerikov in menihov v semeniščih in kolegijih vzhodnega obreda. Po papeževih besedah gre za »zelo modro odločitev«.
»Podpora Cerkve namreč ne pomeni zgolj zagotavljanja materialnih sredstev za preživetje, temveč tudi pomagati ji rasti v njeni identiteti in sposobnosti za evangelizacijo, kar pa sloni na formaciji služabnikov, ki so poklicani širiti njeno duhovno bogastvo. Vzhodne katoliške skupnosti ohranjajo veliko tega bogastva in ga delijo s svojimi brati in sestrami pravoslavnih Cerkva. Vzhodne katoliške Cerkve lahko vsej katoliški skupnosti, ki se pogosto ne zaveda različnih cerkvenih izročil v svojih vrstah, ponudijo velik dar.«
Starodavne vzhodne Cerkve vodijo nazaj k izvorom vere
Sveti oče je izpostavil, da je zato naša Mati, kar je Cerkev, »združena, a ne uniformna«: »Njeno rodovitno telo je rodilo različne duhovne in teološke tradicije, pa tudi različne obrede in discipline, ki se medsebojno bogatijo. Za nas je dobro, da se skupaj z milijoni naših vzhodnih katoliških bratov in sester poglobimo v te zaklade, ko se veselimo napredka proti polni enosti z vsemi vzhodnimi Cerkvami,« je zatrdil in dodal, da nas vse starodavne vzhodne Cerkve pravzaprav »vodijo nazaj k izvorom vere«.
»Skozi njihova bogoslužja, bogata s sakralnostjo, sije luč milosti; s hvalnicami izražajo skrivnost Boga, ki ga je treba častiti; pričujejo o moči molitvene priprošnje; nudijo duhovno bogastvo, ki napolnjuje srce s čudenjem in hvaležno osuplostjo nad lepoto, ki jo razkrivajo. Prav tako vodijo vernike, da izrazijo svojo lastno molitev, v skladu s teološkimi in antropološkimi značilnostmi, ki so za vsakega najbolj primerne, tako da je drugi vatikanski koncil o krščanskem Vzhodu in Zahodu zatrdi: “Ni torej presenetljivo, če se je včasih eno izročilo bolj približalo polnemu razumevanju nekaterih vidikov skrivnosti razodetja kot drugo ali pa jih je bolje izrazilo. V takih primerih je treba te različne teološke formulacije pogosto obravnavati kot dopolnilne in ne kot nasprotujoče si” (Unitatis Redintegratio, 17).«
Krščanski Vzhod se lahko ohrani le, če ga razumemo
»Krščanski Vzhod se lahko ohrani le, če ga razumemo: izgubiti to razumevanje pomeni osiromašiti Cerkev. A da bi ga spoznali in ljubili, moramo vlagati v formacijo,« je nadaljeval papež in spomnil, da je na to potrebo pred več kot tridesetimi leti opozoril sveti Janez Pavel II. in med drugim močno poudaril potrebo po »poznavanju liturgije vzhodnih Cerkva; po poglabljanju in poznavanju duhovnih izročil cerkvenih očetov in učiteljev krščanskega Vzhoda; … po ponujanju ustreznega poučevanja o teh temah v semeniščih in na teoloških fakultetah, zlasti bodočim duhovnikom« (Apostolsko pismo, Orientale Lumen, 24).
In zato – je pripomnil Leon XIV. – je odločitev ROACO-ja, da pomaga vlagati v formacijo duhovnikov, kar so v teh dneh storili s poslušanjem strokovnjakov, lepo znamenje njihove konkretne skrbi za vzhodne Cerkve.
Vedno negujte svoje duhovno življenje
»Ta vez med znanjem in ljubeznijo, med odprto mislijo in delavnimi rokami, pa prav tako zahteva duhovno razsežnost: srce, ki ni le velikodušno, ampak je prav tako napolnjeno z milostjo in goreče v Svetem Duhu. Zato vas želim za uspeh vaših prizadevanj, ki jih izvajate z veliko predanostjo, spodbuditi, da vedno negujete svoje duhovno življenje, zlasti z nenehno molitvijo in udeležbo pri zakramentih. Dobra dela namreč ne obrodijo trajnih sadov, če se ne hranijo pri viru dobrote, ki je Bog. Če je res, da je “vera brez del mrtva” (Jn 2,26), je prav tako res, da so dela brez žive vere nerodovitna.«
Koliko denarja se zapravlja za ubijanje
Sveti oče je nadaljeval, da ko razmišlja o tihem in dobrohotnem služenju, ki ga opravlja ROACO, in o mnogih dobrotnikih, ki po njih pomagajo ljudem v stiski, ne more, da ne bi pomislil, »koliko denarja se v tem temnem obdobju zgodovine zapravlja za ubijanje, koliko denarja zapravljajo mnogi, ki podžigajo vojne«.
»Medtem ko vi ustvarjate življenje, oni sejejo smrt; medtem ko se obračate na svojega brata, oni iščejo sovražnike, ki bi jih uničili; medtem ko vi ustvarjate dialog, oni iščejo monologe; medtem ko vi odpirate poti upanja, oni zaklepajo ljudi v strah; medtem ko vi gradite prihodnost, oni uničujejo sedanjost.«
Nestabilne in oslabljenje družbe
Papež je izpostavil problem nestabilnosti, ki jo za sabo puščajo vojne in ki izčrpavajo življenje vzhodnih Cerkva: »Kako naj ne pomislimo na boleče izseljevanje vzhodnih kristjanov iz lastnih dežel, ki ga je povzročila predvsem vojna – ki, ponavljam, ne rešuje problemov, ampak ustvarja tragedije, tragedije, ki so pogosto prepuščene pozabi? Obstaja kuga, nadloga, ki se je rodila iz vojne, o kateri bi rad danes govoril, ki še naprej izčrpava življenjsko kri zlasti vzhodnih Cerkva. Opredeljujem jo z eno samo besedo: nestabilnost.«
»Ko obiskovalec potuje v državo, ki je doživela konflikte, ki so zdaj zaviti v tišino, se stvari običajno zdijo mirne, čeprav so globoko zaznamovane s tragedijami preteklosti. Vendar pa so te družbe oslabljene zaradi institucionalne nestabilnosti, prisotnosti oboroženih tolp, ki si delijo ozemlje, in političnega sistema, na katerega vplivajo in ga neredko manipulirajo zunanji dejavniki in interesi. Tak sistem ne deluje svobodno, temveč se prebija skozi labirint zvijač, tajnih sporazumov in strankarskih interesov. Posledično se ustvarja nenehen krog nestabilnosti, ki duši možnosti za razvoj in vedno najbolj prizadene najrevnejše.«
Rezultat sta strah in negotovost, ki prevladujeta v mnogih državah: službe so nestalne, plače se izplačujejo neredno, zdravstvo – če sploh deluje – je občasno, izobraževanje pa ostaja pogojno. Vse to na škodo običajnih ljudi, družin, otrok in mladih, ostarelih in bolnih. To postane tragedija, ki teži srca vseh, požira upanje in onemogoča gradnjo prihodnosti, zaradi česar mnogi odhajajo, kot je to v primeru mnogi naših bratov in sester v veri, zlasti na Bližnjem vzhodu.«
Naj se povrneta spoštovanje do človeštva in pravi čut za človečnost
Leon XIV. je ponovno pozval »k razmisleku o posledicah vojne in nestabilnosti ter o njunem preprečevanju z modrim in odgovornim odločanjem, saj to ni posledica neizogibne usode, ampak svobodna odločitev in torej moralno upravičeno dejanje«.
»Zgodovina nam kaže, kako se sheme nasilja in zatiranja, moči in prevlade, dobičkov, doseženih brez pravice in brez zadržkov, obračajo ne le proti tistim, ki jih trpijo, ampak tudi proti tistim, ki jih izvajajo. Molimo k Jezusu, Gospodu miru, in se obrnimo na vest ljudi, da jih bo ganilo ogorčenje; in naj se povrneta spoštovanje do človeštva in pravi čut za človečnost!« je dejal papež. Članom ROACO in vsem, ki z njimi sodelujejo, se je zahvalil, da se v imenu evangelija še vedno trudijo odpraviti nečlovečnost, ter jih spodbudil, naj vztrajajo v ljubezni in ne obupajo, pri tem pa naj jih podpira Kristusovo upanje.
