Papež Cerkvi na Kanarskih otokih: Konkreten način za izražanje duhovnosti občestva je krščanska solidarnost

Leon XIV.

Govor svetega očeta 
Srečanje s škofi, duhovniki, diakoni, 
redovniki, redovnicami, bogoslovci 
in pastoralnimi delavci 
Katedrala Svete Ane, Las Palmas - Gran Canaria 
četrtek 11. junija 2026

Dragi bratje škofje, 
dragi duhovniki in diakoni, 
redovniki in redovnice, 
bogoslovci, 
vsi bratje in sestre v Kristusu Jezusu! 
V veliko veselje mi je, da to srečanje lahko delim z vami. Hvala vam za topel sprejem, za vašo prijazno prisotnost in za vaša pričevanja, ki so odsev žive Cerkve, v katere srcu dobijo odmev »veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in kakorkoli trpečih« (Gaudium et spes, 1).

Na te otoke prihajam kot oče in brat v veri: »Z vami sem kristjan in za vas škof« (prim. Prvi blagoslov »Urbi et orbi«, 8. maja 2025). Vsak izmed vas je prejel različne darove in službe za gradnjo Kristusovega telesa, kot smo slišali v Pismu Efežanom. To je Gospodov klic, ki danes spet odmeva v naših srcih in potrjuje našo poklicanost in poslanstvo: skupaj graditi Cerkev, utemeljeni na Kristusu, ki je »vogelni kamen« (prim. 1 Pt 2,6-8), graditi v dobrem, usklajevati naše razlike in združeno delati v dobro vseh (prim. Mignifica humanitas, 11-14).

Rad bi, da skupaj razmislimo o dveh držah našega krščanskega življenja, ki ju moramo upoštevati, da bi bili »modri arhitekti« pri gradnji civilizacije ljubezni (prim. prav tam, 236).

Vi, Kanarčani po rojstvu ali posvojeni, Božje ljudstvo, ki roma v deželah, obdanih z Atlantikom, imate privilegij, da vsak dan uživate v veličastni prisotnosti morja. Pravijo, da v očeh otočana tista podoba – ki ima pridih domovine in doma – ostane za vedno vtisnjena v njegove zenice, in da jo zelo pogreša, kadar je daleč stran, v notranjosti. Ta občutek ustreza zdravemu domotožju po neskončnosti, po odprtem nebu in morju, ki se raztezata do obzorja brez ovir in meja, in občutljivemu srcu, ki je pripravljeno s solzo pozdraviti tistega, ki odjaha, in z odprtimi rokami sprejeti tistega, ki prihaja. V tem smislu je lahko morje včasih tudi sinonim za razdaljo in ločenost, za izziv in pot, ki jo moramo prehoditi.

O tem nam sveti Avguštin pravi: »Kot bi nekdo od daleč videl domovino in bi bilo v sredini morje: vidi, kam bi prišel, ne ve pa, kako priti tja. Tako je z nami, ki hočemo doseči tisto trdnost, kjer kar je, je (…), pa vendar je vmes morje tega sveta. (…) da bi imeli tudi sredstvo, da bi šli, je od tam prišel tisti, h kateremu smo želeli iti. In kaj je storil? Preskrbel nam je les, s katerim lahko gremo preko morja. Nihče namreč ne more iti preko morja tega sveta, če ga ne nosi Kristusov križ« (Komentar Janezovega evangelija, 2,2).  To je prva drža, ki nas vodi, da plovemo po vodah življenja in dosežemo cilj, nebeško domovino: objeti Kristusov križ.

Dragi bratje in sestre, svetniki so izkusili domotožje po Bogu, in ker so se morali spoprijeti z viharji bivanja, so znali nositi Jezusa na svojih čolnih, zaupali so Vanj, objeli so križ in tako pomirili valove negotovosti in strahu (prim. Mt 8,23-27). Zgled tega je v teh blagoslovljenih deželah častiti Antonio Vicente González, škofijski duhovnik, znan tudi kot »kanarski dobri pastir«. Njegovo življenje, ki ga je spremenila Božja milost, nas spodbuja, da nosimo Kristusov križ in hodimo za njim (prim. Mt 16,24), da smo zvesti pričevalci evangelija v tem novem času zgodovine, ki ni brez pretresov in nasprotij, da bi tako prišli do obljubljenega cilja (prim. Jn 12,32).

Prva »smernica« je torej objeti Kristusov križ; in vi, na primer, to delate vsak dan kot Cirenejci, ko spremljate brate in sestre, ki so jih križale drame življenja, ter jim pomagate nositi njihova bremena. Zahvaljujem se vam za to velikodušno delo ljubezni in usmiljenja.

Poleg tega bi rad poudaril še drugo držo: negovati evharistično duhovnost. To je povezano s starodavnim izročilom, ki se ohranja v tej prelepi katedrali: dež cvetnih listov pred Najsvetejšim zakramentom, ki se dogaja na dan vnebohoda kot znamenje duhovnih in nebeških dobrin, ki jih Gospod razliva, ko se dviga v nebo. To dejanje pobožnosti tolikih generacij skozi čas, ima globok pomen: cilj naše poti je srečanje s Kristusom, središčem krščanskega življenja, h kateremu se upogibajo naša kolena v češčenju, okoli katerega se zbiramo in oblikujemo eno samo telo in skupaj s katerim se darujemo v »živo, sveto in Bogu všečno žrtev« (Rim 12,1).

Koncil nam pravi: ko se verniki »udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja, darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe; tako vsi (…) nazorno razodevajo enoto Božjega ljudstva« (Lumen gentium, 11). Zato negovati evharistično duhovnost pomeni poglabljati »duhovnost cerkvene enosti v ljubezni« (Magnifica humanitas, 234). Naredimo iz našega življenja odgovor na Jezusovo željo: »Da bi bili vsi eno (…), da bo svet veroval« (Jn 17,21).

Konkreten način za izražanje duhovnosti občestva je krščanska solidarnost, ker je »združitev s Kristusom obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja« (Benedikt XVI., Deus caritas est, 14). Zato vas spodbujam, da še naprej vsem nudite ljubezen, ki ste jo sami prejeli od Gospoda  (prim. 1 Jn 4,19), ljubezen, ki postane hrana v sprejemanju, poslušanju, v bližini in skrbi za najbolj krhke: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36).

Draga Cerkev na poti na Kanarskih otokih, po stopinjah svetosti tolikih mož in žena, ki so živeli pred vami, ki so darovali svoje življenje v občestvu s Kristusovo daritvijo na križu, vas spodbujam, da greste naprej trdno zakoreninjeni v Njega, da še naprej pogumno plovete v tem novem času zgodovine. Ko boste naleteli na težave, dvignite pogled in prosite Svetega Duha za milost, da boste živeli združeni v veri, upanju in ljubezni, v krepostih, ki so »kot tri zvezde, ki sijejo na nebu našega duhovnega življenja, da nas vodijo h Kristusu« (sv. Janez Pavel II., Kateheza, 22. novembra 2000).

Naj nas blažena Devica Marija, Morska zvezda, vodi na našem potovanju, nam pomaga »odriniti na globoko« (prim. Lk 5,1-11), da bomo tako prispeli v varni pristan dokončnega srečanja z njenim Sinom Jezusom Kristusom. Hvala!