Zvesti preteklosti ali zvesti prihodnosti? Besedilo Roberta Prevosta iz 2010

Vatican News

V ponedeljek, 4. maja 2026, je v knjigarnah izšla knjiga Svobodni pod milostjo. V šoli sv. Avguština pred izzivi zgodovine (Libreria Editrice Vaticana), knjiga, ki zbira posege in govore Roberta Francisa Prevosta, ko je bil prior Reda sv. Avguština.

Delo, ki ga je spodbudil Red sv. Avguština ob prvi obletnici izvolitve papeža Leona XIV., bodo predstavili v sredo, 6. maja v Timu (ob 17.00, Papeški patristični inštitut Augustinianum) na srečanju, ki se ga bodo udeležili državni tajnik kardinal Pietro Parolin, generalni prior Reda sv. Avguština pater Joseph Farrell, prefekt Dikasterija za komunikacije Paolo Ruffini, pisateljica Maria Grazia Caladrone in direktor vatikanskih medijev Andrea Tornielli. Besedilo, ki so ga uredili avguštinci Rocco Ronzani, Miguel Ángel Martín Juárez in Michael Di Gregorio se prevaja v 30 državah po svetu.

Predstavljamo besedilo homilije takratnega priorja Roberta Francisa Prevosta za slovesen začetek vmesnega generalnega kapitlja Province Santo Niño de Cebù, ki je bil v cerkvi San Augustín de Intramuros, v Manili, 19. septembra 2010.

Robert Francis Prevost 
Leta 2008 so avguštinci na tem kraju obhajali 500. letnico rojstva Andrésa Urdaneta, slavnega in zelo izkušenega mornarja, ki je po letih bojevanja, v učenju sv. Avguština odkril povabilo, naj spremeni življenje: naučil se je, da edini pravi odgovor na željo človeškega srca lahko najdemo v Bogu in njegovi ljubezni. Ta resnica mu je spremenila življenje: uspešen mornar in pomorščak je postal član Reda sv. Avguština. Urdaneta je postal znan, ker je odkril tako imenovano tornaviaje, varno in hitro povratno pomorsko pot s Filipinov v Mehiko. Ta tornaviaje je postala pomembna prometna in trgovska pot med Azijo in Ameriko. Vendar je Urdaneta doživel veliko pomembnejšo tornaviaje v svojem življenju. Njegovo spreobrnjenje in vstop v redovno življenje simbolizirata zelo drugačno vrsto vrnitve: vrnitev ali spreobrnjenje k Bogu.

Podoba tornaviaje ali »povratnega potovanja« je lahko zelo primerna podoba za nas, avguštince, ki smo zbrani na začetku našega vmesnega generalnega kapitlja. Tudi mi smo poklicani, da gremo na pot in odkrijemo, da je edina prava in smiselna pot tista, ki nas vodi h Kristusu. Vsi smo se podali na to potovanje, ki se seveda začne z rojstvom in za tiste, ki so kristjani, s prvim srečanjem s Kristusom v krstu. Za nekatere pa se to zgodi v trenutku, v katerem so slišali besedo, kot se je na primer zgodilo za Avguština, čigar potovanje h Kristusu je potekalo v letih njegovega dolgega spreobrnjenja, precej preden se je odločil, da bo prejel krst. In se je na različne načine nadaljevala še po krstu, v iskanju Boga kot menih, duhovnik in škof.

Za nas, redovnike, je potovanje življenja v službi Kristusa, zlasti kot skupnost učencev. Za avguštince je to pot, ki jo živimo v skupnem življenju in v apostolskih službah in skozi te službe. Lahko pa se na neki točki na tej dolgi poti upočasnimo, postanemo zadovoljni s sabo in raztreseni, ali celo nepremični in stoječi v duhovnem življenju in pastoralnem delu. Isto se lahko zgodi tudi v skupnosti, in življenje naših lokalnih skupnosti in naših okrožij lahko izgubi moč, da bi navdihovalo in privlačilo druge. Navdušenje, polno energije, ki je tako značilna za mlade, lahko postopoma izgine in zlahka zdrsnemo v vsakdanjo rutino, ki je vedno ista in se nikoli ne spremeni.

Urdanetov pogum in pustolovski duh, ki je odkril tornaviaje, lahko ponovno pridobimo tukaj, na tem zgodovinskem kraju, kamor smo prišli obhajat liturgijo začetka našega kapitlja. Morda se sprememba ali nova pot, ki jo iščemo, lahko pojavi iz nekaterih vprašanj: ali hočemo ohranjati to, kar imamo, ostati tam, kjer smo, ali želimo poslušati nemirno srce, poslušati v molitvi, postati pozorni na Božjo Besedo in poslušati tudi tiste med nami, ki iščejo in berejo znamenja časov? Ali smo odprti za možnost, da se odločimo za nekaj drugačnega, za nov in prenovljen občutek poslanstva našega življenja?

»Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Lk 16,13). Pretrese me dejstvo, da bi stavek v današnjem evangeliju lahko prevedli tudi takole: smo razdeljeni med našo željo, da bi sledili Kristusu ne glede na ceno, in našo željo, da bi ostali tam, kjer smo, zadovoljni z malo volje ali sposobnosti, da bi spremenili pot, po kateri hodimo? Tukaj, na tem kraju, je primerno, da se vprašamo, če moramo tudi mi odkriti novo smer, tornaviaje, novo spreobrnjenje.

V različnih kontekstih redovnega življenja je bilo veliko razmišljanja o vprašanju »ohranjanje ali poslanstvo«? To dopoldne ga želim podeliti z vsemi vami, prepričan, da nam lahko pomaga tudi v naslednjih dveh tednih. Ali samo preprosto ohranjamo stvari, kot so, ali pa je v naših srcih živ misijonarski duh? Za lažje razmišljanje o teh vprašanjih ponujam nekaj primerjav.

Ko skupina, ki hoče samo ohranjati, razmišlja o razumevanju služenja, pravi: »Ostati moramo zvesti svoji preteklosti«; medtem ko skupnost z misijonarskim duhom pravi: »Biti moramo zvesti svoji prihodnosti«.

Pri presojanju svoje učinkovitosti se bo skupnost, ki jo zanima ohranjanje, vprašala: »Kako je ta apostolat finančno vzdržen?«; metem ko si bo skupnost, zavzeta za poslanstvo, postavila drugačno vprašanje: »Kako ustvariti veliko učencev?«

Ko mislimo na spremembo in če hočemo ali moremo narediti nekaj drugačnega, tisti, ki se zanimajo za ohranjanje statusa quo, trdijo: »Če to nekomu izmed nas povzroča probleme, potem tega nočemo.« Za tiste pa, ki so zavzeti za poslanstvo, je poglavitno vprašanje: »Če nam to pomaga, da dosežemo koga od tistih, ki so daleč, sprejemamo tveganje, da to storimo.«

Slog vodenja je v miselnosti tistih, ki raje ohranjajo, predvsem managerski, dobro organiziran in učinkovit: v tem primeru voditelji skušajo držati vse v redu in da vse teče gladko. Nasprotno pa skupnost, ki je obdarjena s preroško vizijo in z življenjem, posvečenim poslanstvu, bo zasledovala drugačen tip vodenja: slog tistega, ki vodi, bo najprej vse spreminjajoč, sposoben nuditi vizijo tega, kaj je mogoče, z željo iti daleč in se spoprijeti z mnogimi tveganji, da bi vizija postala resničnost.

Skupnost, ki je zaposlena z ohranjanjem, bo najprej mislila, kako reševati svojo kongregacijo. Skupnost, ki je predana poslanstvu, bo najprej razmišljala, kako doseči svet. »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Lk 16,13). Avguštin v svojem komentarju k Gospodovemu govoru na gori, 2. knjiga, pojasnjuje, da ni mogoče služiti dvema gospodoma in poudarja, da se ne konča s »sovraštvom do Boga«, ko človek postane služabnik nekega drugega gospoda. Namesto tega pride do brezbrižnosti ali kompromisa, ki Boga in njegovo milost jemlje za samoumevno. To bi lahko bilo naše stanje: izgubili smo začetno navdušenje in smo zadovoljni s tem, kar že delamo. Evangelij nas danes vse opozarja na nujnost radikalne odločitve, popolne podaritve svojega življenja Bogu in poslanstvu evangelija. Danes je pred naše oči ponovno postavljena odločitev, ki smo jo sprejeli in smo povabljeni, da jo obnovimo svojo zavezo, da bomo živeli evangelizacijsko poslanstvo. Naj nas Sveti Duh vodi in razsvetljuje!

© Ordine di Sant’Agostino 
© Dicastero per la Comunicazione – Libreria Editrice Vaticana 
Kupi svoj izvod Liberi sotto la grazia v italijanščini: 
https://www.ibs.it/liberi-sotto-grazia-alla-scuola-libro-leone-xiv-robert-francis-prevost/e/9788826610412 
https://sanpaolostore.it/prodotto/liberi-sotto-la-grazia-alla-scuola-di-santagostino-di-fronte-alle-sfide-della-storia/