Sveti oče novim rimskim pomožnim škofom: Bodite možje miru in enosti
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
ko se oklenemo Kristusa, postanemo trdna in sprejemajoča prijetna gostoljubna hiša: to je veselje, ki ga občutimo predvsem v velikonočnem času in na poseben način danes, ko obhajamo posvečenje štirih novih pomožnih škofov rimske škofije.
Ta Cerkev ima edinstveno poklicanost k vesoljnosti in ljubezni zahvaljujoč svoji posebni vezi s Kristusom, vstalim in živim, ki je temelj duhovne zgradbe živih kamnov, ki je sveto Božje ljudstvo. Približati se Kristusu tako pomeni približati se drug drugemu in skupaj rasti v enosti: to je Skrivnost, ki nas vključuje in od znotraj spreminja tudi mesto. V službi njenega dinamizma, ki sta ga v Rim prinesla apostola Peter in Pavel, bodo naši bratje Andrea, Stefano, Marco in Alessandro posvečeni v škofe. To je praznik ljudstva, saj prihajajo iz tega ljudstva in iz zbora duhovnikov, ki z ljubeznijo skrbi zanj.
Naša škofijska skupnost je danes zbrana v prošnji k Svetemu Duhu, ki bo mazilil nove škofe, da bodo v polnosti posvečeni v službi Kristusovemu evangeliju. On je zavržen kamen, ki je »pri Bogu izbran« (prim. 1 Pt 2,4.7) »postal vogelni kamen« (Ps 118,22).
Prvim kristjanom se je morala ta metafora, ki jim je bila zelo domača, saj je bila prisotna v enem izmed psalmov, zdeti še posebej pomenljiva. Mesija Jezus je bil zavržen ne samo zato, ker ga niso priznali kot Božjega Sina, ampak še prej zato, ker je prevzel podobo ustvarjenega bitja, kar je veljalo za nevredno Boga. Zvest tej poti usmiljene ljubezni je On hodil iskat zavržene ovce, z njimi je sedel za mizo, razoroževal je roke in srca, ki so jih želeli kamnati. Kot pravi evangelij, prebran med tem bogoslužjem, je na ta način Sin pokazal Očetovo obličje: v Njem se dopolnijo njegova dela. »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: "Pokaži nam Očeta?" Ali ne verjameš, da sem v Očetu in da je Oče v meni?« (Jn 14,8-9).
Cerkev, ki živiš v Rimu, zavrženi kamen je srce mesijanskega oznanila spričo tistih, ki jih je družba zavračala in jih še naprej zavrača. Je srce našega oznanila, našega poslanstva. Videli smo, da se je Sveti dotaknil nečistega, Pravični odpustil grešnikom; Življenje je ozdravilo bolnike, Učitelj je umil umazane in utrujene noge svojih učencev.
V tem mestu, prestolnici velikega cesarstva, je zavrženi kamen postal prapor novega upanja; upanja Božjega kraljestva, kakor ga prikazujejo blagri in opeva magnifikat. S sprevračanjem logike prevlade, to je logike tistega, ki sledi nespametnemu hlepenju po tem, da bi določil arhitekturo zemlje, se v Kristusu zgodi, da zavrženi ponovno najdejo svoje dostojanstvo in se čutijo izvoljeni za Božje kraljestvo. »Če ne bi bilo tako – reče Jezus svojim učencem –, ali bi vam rekel: "Odhajam, da vam pripravim prostor?" Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,2-3).
Predrage sestre in bratje, to je razlog, da vse do danes postajamo kamni, ki jih ljudje zavržejo in Bog izbere: ko se z življenjem in z besedo upremo načrtom, ki zatirajo šibke, ne spoštujejo dostojanstva vsakega človeka, izkoriščajo konflikte za izbor najmočnejših, medtem ko zanemarjajo tiste, ki ostajajo zadaj in ki jim ne uspe; tiste, ki podležejo, obravnavajo kot smeti zgodovine. Jezus je hodil med nami kot neoborožen in razorožujoč prerok in ko je bil zavržen, ni spremenil sloga.
In zdaj se obračam na vas, predragi bratje, ki boste od danes naprej pomožni škofje te Cerkve, katere skrb sem prejel v dar; na vas, ki mi boste s kardinalom vikarjem lahko pomagali biti odsev Dobrega Pastirja za rimsko ljudstvo in predsedovati v ljubezni vsemu svetemu Božjemu ljudstvu, razkropljenem po svetu.
Spodbujam vas, da dosežete zavržene kamne tega mesta in jim oznanite, da v Kristusu, našem temeljnem kamnu, nihče ni izključen iz tega, da bi postal dejaven del svete zgradbe, ki je Cerkev, ter bratstva med ljudmi. V tej podobi odseva poziv iz apostolske spodbude Evangelii gaudium papeža Frančiška: biti Cerkev »poljska bolnišnica«, biti pastirji na ulici, imeti v srcu materialne in bivanjske periferije. Kot duhovniki ste sprejeli to povabilo skupaj z župnijskimi skupnostmi, ki ste jih spremljali. Zdaj prihaja nov klic, nadaljnja poklicanost, ki ima vedno isto bistvo: nihče, prav nihče se ne sme imeti za od Boga zavrženega in vi boste glasniki te lepe novice, ki je v središču evangelija.
Dopustite, da v vas deluje Duh preroštva: ne navadite se na privilegije, ki bi vam jih lahko ponujal vaš položaj; ne sledite posvetni logiki prvih mest; bodite priče Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel (prim. Mr 10,45). V svoji službi boste preroki, če boste možje miru in enosti, ki z nitmi milosti in usmiljenja prepletajo prostrane in množično naseljene prostore te škofije ter usklajujejo razlike, sprejemajo, poslušajo in odpuščajo.
Ne dajte se iskati, pustite se najti. In poskrbite, da se duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, laikinje in laiki, vključeni v apostolat, nikoli ne bodo čutili sami. Pomagajte jim, da bodo v svojih različnih službah ponovno oživili upanje in čutili, da so del istega poslanstva. Vedno neutrudno spodbujajte ljudi in skupnosti ter s preprostostjo spominjajte na lepoto evangelija.
Naj revni v Rimu, romarji, obiskovalci, ki prihajajo sem z vseh koncev sveta, v prebivalcih tega mesta, v njegovih institucijah, v njegovih pastirjih najdejo tisto materinstvo, ki je pristno obličje Cerkve. Naj nas Salus Populi Romani (Rešiteljica rimskega ljudstva), Mati našega zaupanja, vedno vodi in varuje na poti.
Photogallery
