Išči

++ Il Papa, 'la libert� di stampa � purtroppo spesso violata' ++

Papež: Vsak izmed nas ima neskončno vrednost v skrivnosti Boga, ki je resnična stvarnost

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam voščim! V velikonočnem času se tako kot nastajajoča Cerkev vračamo k Jezusovim besedam, ki razkrijejo svoj polni pomen v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Kar se je prej učencem izmikalo ali jih vznemirjalo, se sedaj ponovno pokaže v spominu, ogreje srce in daje upanje.« S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 5. velikonočno nedeljo.

Leon XIV.

Evangelij, ki ga oznanjamo to nedeljo (Jn 14,1-12) nas uvaja v Učiteljev pogovor s svojimi med zadnjo večerjo. Na poseben način poslušamo obljubo, ki nas še sedaj vplete v skrivnost njegovega vstajenja. Jezus pravi: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (v. 3). Apostoli tako odkrijejo, da je v Bogu prostor za vsakogar. Dva izmed njih sta to izkusila že od prvega srečanja z Jezusom, pri reki Jordanu, ko je opazil, da hodita za njim in ju je povabil, naj tisto popoldne ostaneta v njegovi hiši (prim. Jn 1,39). Tudi sedaj, tik pred smrtjo, Jezus govori o hiši, tokrat veliko večji: to je Očetova hiša, njegovega in našega Očeta, v kateri je prostor za vse. Sin se opisuje kot služabnik, ki pripravlja sobe, da bi vsak brat in sestra ob prihodu svojo našel pripravljeno in bi čutil, da je od vedno  pričakovan in končno spet najden.

Predragi, v starem svetu, po katerem še vedno potujemo, pozornost pritegnejo ekskluzivni kraji, izkušnje, ki so dosegljive samo nekaterim, privilegij vstopa tja, kamor nihče drugi ne more. V novem svetu, v katerega pa nas vodi Vstali, je tisto, kar je najbolj dragoceno, dosegljivo vsem. Vendar zaradi tega ne izgubi privlačnosti. Nasprotno, tisto, kar je odprto za vse, prinaša veselje: hvaležnost prevzame mesto tekmovalnosti; sprejemanje izbriše izključevanje; obilje ne prinaša več neenakosti. Predvsem pa nihče ni zamenjan z nikomer drugim, nihče ni izgubljen. Smrt grozi z izbrisom imena in spomina, v Bogu pa je končno vsak to, kar je. V resnici je to kraj, ki ga iščemo vse življenje, včasih pripravljeni na vse, samo da bi dobili nekaj pozornosti in priznanja.

»Verujte«, nam pravi Jezus. Poglejte, v tem je skrivnost! »Verujete v Boga, tudi vame verujte« (Jn 14,1). Prav ta vera osvobaja naše srce nemira po imeti in pridobivati, prevare zasledovanja uglednega položaja, da bi nekaj veljali. Vsak izmed nas ima že neskončno vrednost v skrivnosti Boga, ki je resnična stvarnost. Če ljubimo drug drugega, kakor nas je ljubil Jezus, si podarjamo to zavest. To je nova zapoved: tako vnaprej okušamo nebesa na zemlji, vsem razkrivamo, da sta bratstvo in mir naša usoda. V ljubezni namreč sredi množice bratov vsak odkrije, da je enkraten.

Prosimo torej Presveto Marijo, Mater Cerkve, naj bo vsaka krščanska skupnost za vse odprta in za vsakega pozorna hiša. 

nedelja, 3. maj 2026, 12:52

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >