Papež: V življenju Cerkve ni nič majhnega, če se dela z vero, ljubeznijo in duhom občestva
Papež je izpostavil pomembnost njihovega dela ter navedel preambulo statuta Italijanske škofovske konference: »Italijanska škofovska konferenca [...] je pristno in verodostojno znamenje občestva med delnimi Cerkvami v Italiji; tvori legitimno in kvalificirano predstavništvo Božjega ljudstva, ki živi v državi; spodbuja skladno delovanje italijanskega škofovstva, v posebnem sožitju s Petrovim naslednikom, rimskim škofom in primasom Italije.«
Zvestoba, skrbnost, potrpežljivost, red
Zahvalil se jim je za njihovo delo na vseh ravneh, od najbolj vidnih do najbolj skritih in vsakdanjih. »In tukaj bi rad poudaril,« je dejal papež, »kako pomembna je za vsako institucijo zvestoba vsakega posameznika svoji nalogi, najbolj običajnim obveznostim: skrbno opravljeno delo, dobro pripravljen sestanek, potrpežljivost pri dolgotrajnem poslušanju, predanost pri odgovarjanju na prošnjo, red in skrb za same prostore. To so preproste stvari, a služijo dobremu vseh in so pred Bogom velike. V življenju Cerkve ni nič majhnega, če se dela z vero, ljubeznijo in duhom občestva.«
Služenje služenju
Leon XIV. je v nadaljevanju spregovoril o nekaterih pomembnih vidikih njihovega dela, najprej o njegovi potezi služenja.
»Različni uradi, v katerih delate, niso strukture, namenjene same sebi, ampak orodja, s katerimi pomagate škofom in Cerkvam v Italiji, da bi bile vezi občestva trdne in cerkveno tkivo kompaktno, bogato z evangelijem in plodno z dejanji bližine. To je naloga z veliko odgovornostjo: je “služenje služenju”, je delo, ki podpira druga dela, je prizadevanje, zaradi katerega je mogoč prispevek mnogih, je sodelovanje, ki pomaga krajevni Cerkvi oznanjati blagovest, hoditi skupaj in biti živa Gospodova navzočnost v tej državi in svetu. Tisto, kar delate – tudi najbolj tehnično, administrativno ali organizacijsko delo – je del poslanstva celotne velike Božje družine. V Cerkvi namreč služenje ni le preprosto opravljanje neke funkcije, ampak pomeni biti aktivno soudeleženi, kot udje, v življenju telesa, katerega glava je Gospod. Zato v središču nismo nikoli mi, naše službe, naši programi, ampak je On; in vsaka dejavnost najde svoj smisel, ko pomaga, četudi na ponižen in skrit način, k srečanju in združenosti z Njim.«
Pripadnost Cerkvi z vezjo vere in občestva
Drugi element, ki ga je izpostavil sveti oče, je povezan s pripadnostjo.
»Kristusovi Nevesti namreč ne moremo služiti kot gledalci, ampak le z ljubeznijo tistih, ki vedo, da ji pripadajo z vezjo vere in občestva, kar pa je predvsem milostni dar, Božji dar. Zato vas vabim – se je papež obrnil na zbrane –, da svoje vsakodnevne obveznosti živite kot vključeni v skrivnost, zgodovino in načrt, ki vas predhajajo in presegajo (prim. Frančišek, Evangelii gaudium, 111). Kraji, kjer opravljate svoje vsakdanje naloge, so prvi prostor, kjer ste poklicani dati obliko evangeliju, s tem da spodbujate edinost in mir, s potrpežljivostjo in ponižnostjo ter v medsebojni skrbi in varstvu. To zavedanje mora oblikovati vaš način medsebojnega dojemanja, govorjenja, poslušanja, popravljanja, podpiranja ter prežeti delovna okolja in vzpostaviti dejanske sloge evangeljskega življenja.«
Poslanstvo: oznanjati Kristusa
Služenje in pripadnost pa sta neločljivo povezana s tretjo temeljno razsežnostjo življenja Božjega ljudstva: poslanstvom. »Cerkev obstaja, da bi oznanjala Kristusa, pri tem pa gradila mostove, vzpostavljala vezi, ponudila sprejetost in pomoč vsakemu, ki potrebuje podporo, poslušanje in ljubezen; in vi ste soudeleženi v tem poslanstvu.«
»Živimo v dobi korenitih sprememb v družini, šoli, na delovnem mestu, v komunikaciji, družbenem udejstvovanju, posredovanju vere, tudi v Italiji. V tem kontekstu nas Gospod prosi, naj se ne zapiramo vase in se ne bojimo, temveč naj se velikodušno razdajamo, da bi evangelij tudi danes lahko dosegel in razsvetlil vsako žensko in vsakega moškega sredi njegovih naporov, vprašanj in upov (prim. Gaudium et Spes, 1), da bi se vsi “rešili in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4).«
Sveti oče je ob koncu govora zaposlenim pri Italijanski škofovski konferenci obnovil svojo zahvalo za vse, kar počnejo: »Gospod naj blagoslovi vas in vaše delo, vaše družine, osebe, ki so vam drage, zlasti otroke, ostarele, bolne in vse, ki se soočajo s težavami. Devici Mariji, svetemu Frančišku Asiškemu in sveti Katarini izročimo Italijansko škofovsko konferenco, delne Cerkve v Italiji in pot celotnega Božjega ljudstva.«
