Papež kleru: Ne pozabite, da ste znotraj Gospodove zgodovine ljubezni do svojega ljudstva

Leon XIV.

Govor škofom, duhovnikom, 
redovnikom in redovnicam

Eminence, ekscelence, 
dragi duhovniki, redovnice in redovniki, 
bratje in sestre! 
Eminenca, hvala za pozdrav, ki ste mi ga izrekli tudi v imenu navzočih in celotne Cerkve, ki živi v Neaplju. V veliko veselje mi je, da sem obiskal to mesto, bogato z umetnostjo in kulturo, ki se nahaja v osrčju Sredozemlja in v katerem živijo značilni in veseli ljudje kljub bremenom tolikih naporov. Ko je leta 2015 sem prišel moj častitljivi predhodnik papež Frančišek, je dejal: »Življenje v Neaplju ni bilo nikoli lahko, vendar tudi nikoli ni bilo žalostno! To je vaš veliki vir: veselje, radost« (Srečanje s prebivalci Scampie, 21. marca 2015). Danes sem tukaj tudi zato, da bi se okužil s tem veseljem. Hvala za vaš sprejem!

V tem duhu prijateljstva in bratstva bi rad z vami podelil kratko razmišljanje, za katerega upam, da vas bo lahko podprlo, vas opogumilo na poti in vam ponudilo kakšno koristno pobudo za cerkveno in pastoralno življenje.

Ko poslušam evangeljsko pripoved o dveh učencih v Emavsu, v mojem srcu odzvanja neka beseda: beseda skrb. Kot ta dva učenca tudi mi pogosto nadaljujemo svojo pot, ne da bi znali razložiti znamenja zgodovine, in imamo včasih, malodušni in razočarani zaradi tolikih problemov ali zaradi osebnih in pastoralnih upov, za katere se zdi, da se ne bodo uresničili, žalosten obraz in grenkobo v srcu. Jezus pa stopi ob nas, hodi z nami, nas spremlja, da bi nas odprl novi luči: njegova drža je drža tistega, ki poskrbi.

Nasprotje skrbi je zanemarjanje. Takoj nam pride na misel nekaj primerov: zanemarjanje ulic in kotičkov v mestu, skupnih prostorov, predmestij in še več, vseh tistih razmer, ko je zanemarjeno življenje samo, ko s težavo ohranjamo njegovo lepoto in dostojanstvo. Zato želim, da se najprej zadržimo na pomembnosti notranje skrbi, ki je skrb za naše srce, našo človečnost in naše odnose.

To govorim predvsem tistim, ki so v Cerkvi poklicani k odgovorni vlogi, k vodstveni službi, k posebnemu posvečenju. V prvi vrsti mislim na duhovnike, redovnice in redovnike, ker sta breme službe in notranji napor, ki iz tega izhaja, danes postala na nek način še bolj težavna, kot v preteklosti.

Neapelj je mesto tisočih barv, v katerem se kultura in izročila preteklosti mešata z sodobnostjo in izumi. To je mesto, v katerem se spontana in kipeča ljudska vernost prepleta s številnimi družbenimi krhkostmi in z mnogoterimi obrazi revščine; to je starodavno mesto, vendar v stalnem gibanju, v katerem je veliko lepote, a je sočasno zaznamovano z veliko trpljenja in celo okrvavljeno zaradi nasilja.

V tem okviru je pastoralno delovanje poklicano k stalnemu učlovečevanju evangeljskega sporočila, da se izpovedovana in obhajana krščanska vera ne omeji na nekaj čustvenih dogodkov, ampak prodre globoko v tkivo življenja in družbe. Vendar pa je breme zlasti za duhovnike veliko. Mislim na napor ob poslušanju zgodb, ki vam jih izročajo, ob prestrezanju tistih bolj skritih, ki morajo priti na dan, ob vztrajanju v zavzetosti za evangeljsko oznanilo, ki lahko ponudi obzorja upanja in spodbudi odločitve za dobro; mislim na utrujene družine in na mlade, ki so pogosto zbegani in se jim ponudite, da jih boste spremljali, in na vse potrebe, človeške, materialne in duhovne, ki vam jih zaupajo ubogi, ko trkajo na vrata vaših župnij in vaših združenj. Temu se pogosto pridružuje še občutek nemoči in zbeganosti, ko ugotavljamo, da se naša govorica in naše delovanje ne zdita primerna za nova vprašanja in na današnje izzive, zlasti med mlajšimi. Človeško in pastoralno breme je veliko in predstavlja nevarnost, da nas obteži, porabi, izčrpa naše energije, včasih pa ga lahko še poslabša določena osamljenost in občutek pastoralne izolacije.

Zato potrebujemo skrb. Najprej skrb za svoje notranje in duhovno življenje, ko stalno gojimo svoj osebni odnos z Gospodom v molitvi in negujemo sposobnost poslušanja tega, kar nas vznemirja v naši notranjosti, da opravimo razločevanje in se pustimo razsvetliti Duhu. To zahteva tudi pogum, da se znamo ustaviti, da se ne bojimo povprašati evangelij o osebnih in pastoralnih razmerah, ki jih doživljamo, da nebi službe skrčili na funkcijo, ki jo moramo opravljati.

Skrb za naše služenje pa gre tudi skozi bratstvo in občestvo. Bratstvo, zakoreninjeno v Bogu, ki se izraža v prijateljstvu in medsebojnem spremljanju, tako kot tudi v podelitvi pastoralnih načrtov in pobud. Nanj moramo gledati kot na sestavno prvino identitete duhovnikov, ne pa samo kot nek ideal ali slogan (Apostolsko pismo Una fedeltà che genera futuro, 16). Ker pa smo danes bolj izpostavljeni tokovom osamljenosti, ker živimo v kulturno zahtevnejšem in razdrobljenem okolju, bratstvo obenem zahteva, da ga gojimo in pospešujemo, morda tudi z novimi »možnimi oblikami skupnega življenja« (prav tam, 17), kjer duhovniki lahko pomagajo drug drugemu in skupaj razvijajo pastoralno delovanje. Ne gre samo za sodelovanje na nekem srečanju ali dogodku, ampak za delo, da bi premagali skušnjavo individualizma. O tem duhovniki in redovniki razmišljamo skupaj! Vadimo se v umetnosti bližine!

Papež Frančišek je dejal, da se moramo na določen individualizem, ki je razširjen v naših škofijah, »odzvati z odločitvijo za bratstvo«. In je dodal: »To občestvo zahteva, da ga živimo v konkretnih oblikah, ki so primerne za čase in stvarnosti ozemlja, vendar vedno v apostolski perspektivi, v misijonarskem slogu, z bratstvom in preprostostjo življenja« (Srečanje z škofijskimi duhovniki, Cassano all'Jonio, 21. junija 2014).

Potem ne pozabimo, da nas ta zahteva po občestvu najprej zadeva kot krščene ljudi, ki so poklicani, da oblikujejo edino Kristusovo Cerkev. Zato jo moramo iskati, spodbujati in živeti v vseh naših človeških in pastoralnih odnosih, v katerih je najpomembnejša vloga laikov in pastoralnih delavcev. Skupna hoja za Gospodom in nadaljevanje evangelizacijskega poslanstva z ovrednotenjem različnih karizem in služb odgovarja sami identiteti Cerkve. Cerkev je skrivnost občestva in izhajajoč iz krsta je vsak poklican biti živi kamen stavbe, apostol evangelija, priča kraljestva.

V zvezi s tem vem, da ste doživeli milostni čas ob obhajanju škofijske sinode. To je bil proces, ki je ponovno spravil v gibanje celotno cerkveno skupnost in jo poklical, naj se vpraša o svojem načinu bivanja in oznanjevanja evangelija v tej deželi. Rad bi vas povabil, da varujete in posvojite predvsem sinodalno metodo: vajo medsebojnega poslušanja, vključevanje, ki nikogar ne izključuje. Šlo je za človeško, pastoralno in duhovno sinergijo med župnijami, združenji, posvečenimi in laiki, ko ste skušali dati glas tudi tistim, ki običajno ostajajo na obrobju. To poslušanje je jasno pokazalo pričakovanja, rane in upanje, ko vam je vrnilo podobo Cerkve, ki je poklicana, da stopi iz sebe, da spreobrne svoj slog in se med ljudmi učloveči kot luč upanja.

Zato vas torej prosim: poslušajte se, hodite skupaj, ustvarjajte sozvočje karizem in služb ter tako poiščite načine za prehod od pastorale ohranjanja k misijonarski pastorali, ki je sposobna prisluškovati konkretnemu življenju ljudi.

To je poslanstvo, ki zahteva podporo vseh. V mestu, ki ga zaznamujejo neenakosti, brezposelnost mladih, osip v šoli in krhkost družine, oznanjevanje evangelija ne more pustiti ob strani konkretne in solidarne prisotnosti, ki vključuje vse in vsakogar, duhovnike, redovnike in laike. Vsi so dejavni subjekti pastorale in življenja Cerkve in ne samo sodelavci, kajti zavzetost in pričevanje vsakega posebej lahko rodita skupnost, ki je navzoča in pozorna, ki je sposobna biti kvas v testu. Skupnost, ki zna načrtovati in ponuditi poti, ki pomagajo ljudem živeti izkušnjo življenja in iz njega prejemati spodbude za prenovo mesta Neapelj.

Predragi bratje in sestre, poznam posebno povezanost, ki vas združuje z vašim zavetnikom sv. Januarijem. Božja milost pa je bila do vas tako velikodušna, da je v teku zgodovine vzbudila toliko drugih svetnikov in svetnic. Izročam vas njim in priprošnji Marije, Device Vnebovzete in skrbne Matere. Ne pozabite: ste znotraj zgodovine ljubezni – Gospodove ljubezni do svojega ljudstva – ki se je začela pred vami in se ne bo končala z vami; v njej ste kot unikatni in nujni kamenčki; v njej ste, da tudi v gostih zapletih teme, vi lahko prižgete luč.

Ne bojte se, ne prepustite se malodušju in boste za to Cerkev in za to mesto Kristusove priče in sejalci prihodnosti!