Papež med molitvijo rožnega venca: Mir je vedno možen, ker je Božji dar
Leon XIV.
Govor svetega očeta Leona XIV.
ob koncu molitve rožnega venca
v Vatikanskih vrtovih
30. maja 2026
»Poslušam, kaj govori Bog; Gospod govori o miru svojemu ljudstvu in svojim zvestim« (Ps 85,9). Besede psalma ta večer spremljajo našo molitev, ker izražajo upanje, ki ga tako potrebujemo, še posebno spričo težav in nasilja sedanjega časa.
Pripravimo torej svoja srca za poslušanje Božje Besede tako, da bomo v molitvi lahko razumeli pomen tega, kar se dogaja v zgodovini, ter prepoznali Božjo previdnost, ki jo vedno vodi in nam pomaga. Devica Marija je vzor vernika, ki nagne uho svojega srca, da bi slišal, »kaj govori Bog«. Zgled nam je s svojo pokorščino, ki sprejme učlovečenje Božjega Sina v svojem telesu.
Ko z Marijo premišljujemo skrivnosti rožnega venca, prepoznavamo v Jezusu Kristusu edinstveno dokončno Besedo, ki jo je izgovoril Oče, Besedo miru za vse tiste, ki se vračajo k njemu s skesanim srcem. Gospod nas nikoli ne zapusti; tudi takrat ne, ko pozabimo nanj, ko izgubimo pot, nas poišče, se nam približa z večno ljubeznijo. Kot nas spominja prerok Izaija: »Ustvaril (bom) za njegove žalujoče sad ustnic: 'Mir, mir daljnemu in bližnjemu'« (Iz 57,19). Kdor zaupa v Boga, razume to oznanilo miru in postane njegov tvorec, ki ga gradi z lastnimi rokami (prim. Mt 5,9).
Mir namreč ni iluzija, ki bi jo morali preveriti v laboratoriju, niti naivna utvara in ne posel, ki bi ga vodili zaradi svojih koristi. Ko ga iščemo z iskrenim srcem, je prej vsakdanja obveznost našega življenja: izvira iz pravičnosti in ljubezni, kot skladnost, ki združuje ljudi, družine, skupnosti in ljudstva. Tudi v tem času napetosti in konfliktov mir postane mogoč takrat, ko hočemo slišati krik tistih, ki so zanj prikrajšani: nedolžnih otrok, izmučenih mater in očetov, trpinčenih zapornikov, beguncev, trpečih ljudi vseh starosti. Vsi ti imajo na ustnicah eno samo besedo: mir!
Mi vemo: mir je vedno možen, ker je Božji dar. Ta mir, njegov mir, ima obraz Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je v svojem življenju, ki ga je dal za nas, spravil nebo in zemljo. Kot piše apostol Pavel: »On je naš mir« (Ef 2,14): On, ki je podrl zidove sovraštva, ki premaguje nadutost s ponižnostjo in celotno stvarstvo odkupi od greha.
Ko je Gospod Jezus z nami in se obnašamo kot pravi učenci njegove ljubezni, tedaj Sveti Duh lahko uresniči to, kar se zdi človeško neuresničljivo. Kadar pa se oddaljimo od Boga, se oddaljimo tudi od človeka, od svojega bližnjega in ostajamo brezbrižni za njegovo bolečino. Kadar koli se vrnemo h Gospodu, njegov mir postane naša obveznost glede na naloge in odgovornosti vsakega posameznika.
Naša molitev tako postane poslanstvo in preroštvo: v naših mestih ne bo več joka nedolžnih; nikomur ne bo treba bežati iz svojega doma zaradi bomb; poželenje po moči in nasilju besed bosta dala prostor žeji po pravičnosti in resnici. Vendar vsak lahko in mora prispevati svoj delež, začenši z majhnimi, a pomembnimi stvarmi, pri čemer se vzdrži vsakega besednega ali fizičnega nasilja v vsakdanjem življenju in v družbenih občilih.
Dragi bratje in sestre, resnični mir se začenja v srcu, ki ljubi; o njem pričajo ustnice, ki izgovarjajo besede sprave; odseva v očeh, ki na svet gledajo s krotkostjo in modrostjo. To je resnična moč, moč resnice in ljubezni.
Bog išče delavce za mir! Naj nam naša presveta Mati pomaga, da mu bomo vsak dan odgovorili s svojim »tukaj sem«; ne z besedami, ampak z dejanji.
