Papež Leon XIV.: Ker nas Bog prvi ljubi, tudi mi lahko ljubimo
Leon XIV.
Medtem ko iz kruha in iz vina naredi živo znamenje svoje ljubezni, Kristus reče: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). Ta izjava nas osvobaja nesporazuma, to je od ideje, da smo ljubljeni, če izpolnjujemo zapovedi: naša pravičnost bi bila torej pogoj za Božjo ljubezen. Nasprotno, Božja ljubezen je pogoj za našo pravičnost. Zapovedi zares izpolnjujemo po Božji volji, če prepoznamo njegovo ljubezen do nas, kakor jo Kristus razodeva svetu. Jezusove besede so torej povabilo v odnos, ne izsiljevanje ali dvomljiv odlog.
Zaradi tega nam Gospod zapoveduje, naj ljubimo drug drugega, kakor nas je on ljubil (prim. Jn 13,34). Jezusova ljubezen je tista, ki v nas rodi ljubezen. Kristus sam je merilo, norma resnične ljubezni: tiste, ki je večno zvesta, čista in brezpogojna; tiste, ki ne pozna ne »ampak« in ne »morda«; tiste, ki se daje, ne da bi hotela posedovati; tiste, ki daje življenje, ne da bi karkoli vzela v zameno. Ker nas Bog prvi ljubi, tudi mi lahko ljubimo; in ko zares ljubimo Boga, se tudi v resnici ljubimo med seboj. Tako je kot z življenjem: samo kdor ga je prejel, lahko živi, in tako samo tisti, ki je bil ljubljen, lahko ljubi. Gospodove zapovedi so zato življenjski red, ki nas zdravi lažnih ljubezni; so duhovni slog, ki je pot do zveličanja.
Prav zato, ker nas ljubi, nas Gospod ne pušča samih v preizkušnjah življenja: obljublja nam Paraklita, torej Zagovornika, »Duha resnice« (Jn 14,17). To je dar, ki »ga svet ne more prejeti« (prav tam), dokler trmasto vztraja v zlu, ki zatira uboge, izključuje slabotne, ubija nedolžne. Kdor pa odgovori na ljubezen, ki jo ima Jezus do vseh, pa v Svetem Duhu najde zaveznika, ki nikoli ne zataji: »Vi ga poznate, pravi Jezus, ker ostaja pri vas in bo v vas« (prav tam). Vedno in povsod torej lahko pričamo o Bogu, ki je ljubezen. Ta beseda ne pomeni neke ideje človeškega uma, ampak resničnost Božjega življenja, po kateri so bile vse stvari ustvarjene iz nič in odrešene od smrti.
S tem, ko nam Jezus podarja resnično in večno ljubezen, deli z nami svojo identiteto ljubljenega Sina: »da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas« (v. 20). To vključujoče občestvo življenja zmede Tožnika, to je nasprotnika Paraklita, duha, ki nasprotuje našemu Zagovorniku. Medtem ko je Sveti Duh moč resnice, je ta Tožnik »oče laži« (Jn 8,44), ki skuša človeka zoperstaviti Bogu in ljudi med seboj. Ravno nasprotno od tega, kar dela Jezus, ko nas rešuje zla in nas združuje kot ljudstvo bratov in sester v Cerkvi.
Predragi, polni hvaležnosti za ta dar, se zaupajmo priprošnji Device Marije, Matere Božje ljubezni.
