Papež: Kristjani in muslimani, brezbrižnost spremeniti v solidarnost
Letošnji kolokvij je potekal na temo »Človeško sočutje in empatija v sodobnem času«, ki je – kot je dejal sveti oče – še posebej aktualna za današnji svet: »Dejansko to nista obrobni čustvi, ampak bistveni drži obeh naših verskih tradicij in pomembna vidika tega, kar pomeni živeti resnično človeško življenje.«
Muslimanska tradicija povezuje sočutje z usmiljenjem kot darom, ki ga je Bog položil v srca vernikov. Eno od božjih imen, al-Ra'uf, nas spominja, da sočutje vedno izvira iz samega Boga.
V krščanski tradiciji pa Sveto pismo razodeva Boga, ki ne ostaja ravnodušen do trpljenja, ampak pravi Mojzesu: »Videl sem stisko svojega ljudstva in slišal, kako vpije« (prim. 2 Mz 3,7). »V Jezusu Kristusu to božje sočutje postane vidno in otipljivo. Bog gre dlje od tega, da vidi in sliši, tako da prevzame našo človeško naravo, da bi postal živo utelešenje sočutja. Po Jezusovem zgledu krščansko sočutje postane delitev ali “trpljenje” z drugimi, zlasti z najbolj prikrajšanimi. Zato je ljubezen do ubogih – ne glede na obliko njihove revščine – evangeljsko znamenje Cerkve, zveste Božjemu srcu.«
Človeško sočutje in empatija torej nista nekaj dodatnega ali neobveznega, ampak sta Božji klic, da v svojem vsakdanjem življenju odražamo njegovo dobroto, je nadaljeval sveti oče in dodal, da ima to prepričanje družbene posledice. Skliceval se je na papeža Leona XIII., ki je poudaril, da so »revni in marginalizirani vredni posebne pozornosti in pomoči s strani družbe in države« (prim. Rerum Novarum, 37).
»Dragi prijatelji, sočutje in empatija sta danes žal v nevarnosti, da bosta izginila. Tehnološki napredek nas je povezal bolj kot kdaj koli prej, lahko pa vodi tudi v brezbrižnost. Nenehen tok slik in videoposnetkov o stiskah drugih lahko naša srca otopi, namesto da bi jih ganil. Papež Frančišek nas je opozoril, da “smo se navadili na trpljenje drugih [misleč]: to me ne zadeva, to me ne zanima, to ni moja stvar” (Homilija, Lampedusa, 8. julij 2013). Ta vrsta brezčutnosti postaja eden najresnejših duhovnih izzivov našega časa.«
V takšnem kontekstu so »kristjani in muslimani, ki črpajo iz bogastva svojih tradicij, poklicani k skupnemu poslanstvu«, kar je po papeževih besedah »oživiti človeštvo tam, kjer je postalo hladno, dati glas tistim, ki trpijo, in brezbrižnost spremeniti v solidarnost«. »Sočutje in empatija sta lahko naši orodji, saj imata moč povrniti dostojanstvo drugega,« je dejal papež in ob koncu izrazil upanje, da bi bila Jordanija še naprej »živa priča te vrste sočutja«, pa tudi »znamenje dialoga, solidarnosti in upanja v regiji, ki jo zaznamujejo preizkušnje«. »Naj naše sodelovanje rodi sadove v konkretnih dejanjih miru, empatije in bratstva.«
