Sveti oče sprejel v avdienco canterburyjskega nadškofa

Leon XIV.

Nagovor njegove svetosti papeža Leona XIV. 
ob priložnosti obiska canterburyjskega nadškofa 
27. april 2026

Vaša milost! 
Mir z vami! 
V veselju tega velikonočnega časa, ko še naprej obhajamo vstajenje Gospoda Jezusa od mrtvih, z veseljem pozdravljam vas in vašo delegacijo v Vatikanu.

Vaš obisk me spominja na nepozabno srečanje med svetim Pavlom VI. in nadškofom Michaelom Ramseyjem pred šestdesetimi leti, katerega obletnico ste obeležili s kardinalom Kochom v canterburyjski katedrali jutro po vašem ustoličenju. Od takrat se canterburyjski nadškofi in rimski škofje še naprej srečujejo in skupaj molijo, in vesel sem, da to tradicijo nadaljujemo tudi danes. Prav tako sem hvaležen za delovanje anglikanskega centra v Rimu, ki je bil ustanovljen pred šestdesetimi leti, in na poseben način pozdravljam direktorja centra, škofa Anthonyja Balla, ki ga boste nocoj imenovali za svojega predstavnika pri Svetem sedežu.

V teh velikonočnih dneh po vsej Cerkvi odmevajo prve besede vstalega Kristusa: »Mir z vami!« (Jn 20,19). Ta pozdrav nas vabi, da ne le sprejmemo Gospodov dar miru, ampak tudi, da smo glasniki njegovega miru. Pogosto sem omenil, da je mir vstalega Jezusa »razorožen«. To pa zato, ker se je na nasilje in agresijo vedno odzval razoroženo in nas vabi, da storimo enako. Poleg tega verjamem, da moramo kristjani skupaj preroško in ponižno pričevati o tej globoki resničnosti (prim. Poslanica za 79. svetovni dan miru, 1. januar 2026).

Čeprav naš trpeči svet zelo potrebuje Kristusov mir, razdori med kristjani slabijo našo sposobnost, da bi bili učinkoviti nosilci tega miru. Če naj si svet vzame k srcu naše oznanjevanje, moramo zato vztrajno moliti in si prizadevati za odpravo vseh ovir, ki ovirajo oznanjevanje evangelija. Ta osredotočenost na potrebo po enosti zaradi bolj rodovitne evangelizacije je bila tema skozi vse moje cerkveno služenje. Pravzaprav se to odraža v geslu, ki sem si ga izbral, ko sem postal škof: In Illo uno unum, »V »Enem – to je Kristusu – smo eno« (sv. Avguštin, Enarr. in Ps., 127, 3).

V zvezi s tem sta nadškof Michael Ramsey in sveti Pavel VI., ko sta napovedala prvi teološki dialog med anglikanci in katoličani, govorila o iskanju »obnovitve popolnega občestva v veri in zakramentalnem življenju« (Skupna deklaracija, 24. marec 1966). Zagotovo je bila ta ekumenska pot zapletena. Čeprav je bil dosežen velik napredek pri nekaterih zgodovinsko spornih vprašanjih, so se v zadnjih desetletjih pojavile nove težave, zaradi katerih je pot do polnega občestva težje prepoznati. Vem, da se tudi Anglikanska zveza v tem času sooča s številnimi istimi vprašanji. Kljub temu ne smemo dovoliti, da nas ti nenehni izzivi ovirajo pri tem, da bi izkoristili vsako možno priložnost, da skupaj oznanjamo Kristusa svetu. Kot je leta 2024 rekel moj ljubljeni predhodnik, papež Frančišek, primasom Anglikanske zveze: »Škandal bi bil, če zaradi naših razdorov ne bi izpolnili našega skupnega poklica, da oznanjamo Kristusa« (Nagovor primasom Anglikanske zveze, 2. maj 2024). Sam dodajam, da bi bil škandal tudi, če ne bi še naprej delali na premagovanju naših razlik, ne glede na to, kako nerešljive se morda zdijo.

Medtem ko še naprej skupaj hodimo po poti prijateljstva in dialoga, molimo, da bo Sveti Duh, ki ga je Gospod vdihnil na učence večer po svojem vstajenju, vodil naše korake, ko bomo molitveno in ponižno iskali enost, ki je Gospodova volja za vse njegove učence.

Vaša Milost, zahvaljujem se Vam za vaš današnji obisk in molim, da bo isti Sveti Duh vedno ostal z vami in vas naredil rodovitne v službi, h kateri ste bili poklicani.

Bog naj blagoslovi Vas in vašo družino.