Sveti oče: Pouk katoliške vere je disciplina velike kulturne vrednosti
Verska razsežnost je konstitutivni element človeške izkušnje
Avdienca s svetim očetom v dvorani Pavla VI. je potekala ob koncu tretjega nacionalnega srečanja za učitelje katoliške vere, ki se je odvijalo v Rimu 23. in 24. aprila na temo »Srce govori srcu. Pouk katoliške vere, laboratorij kulture in dialoga«.
»Vaše delo je zahtevno, pogosto tiho in neopazno, a zelo pomembno za rast mnogih otrok, najstnikov in mladih. Verska razsežnost je namreč konstitutivni element človeške izkušnje in je v formativnem procesu novih generacij ne smemo marginalizirati,« je med avdienco izpostavil papež.
Skliceval se je na svetega Avguština (prim. Izpovedi 1,1), ki je govoril o »notranjem iskanju, s katerim so bila v ljudeh vedno povezana velika življenjska vprašanja, odnos z Bogom, stvarstvom in drugimi.« Tako lahko »žeja po neskončnem, ki je lastna vsakemu človeku, postane energija za spodbujanje miru, za prenovo družbe in za premostitev njenih protislovij«.
Disciplina kulturne vrednosti
»V tem kontekstu je vaša služba, ki je izraz skrbi Cerkve za nove generacije, kot odskočna deska, s katere se otroci in mladi lahko naučijo potopiti v fascinantno pustolovščino notranjega dialoga, in v tem predstavlja nepogrešljiv element vzgojnega zavezništva, ki ga danes zelo potrebujemo. A ne le to. Pouk katoliške vere je disciplina velike kulturne vrednosti, uporabna za razumevanje zgodovinskih in družbenih dinamik, pa tudi izrazov misli, iznajdljivosti in umetnosti, ki so oblikovali in še vedno oblikujejo podobo Italije, Evrope in mnogih držav po svetu.«
Prava laičnost ne izključuje vere
Vse to pri pouku katoliške vere vstopa v dialog z drugimi področji znanja in verskih raziskav ter predvsem v preučevanje Svetega pisma, kjer »spoznavamo Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, razodetje Očetovega obličja in popolni vzor človeštva«. »Tako s polnim spoštovanjem svobode vsakega posameznika novim generacijam omogočate dostop do tistega, kar bi sicer lahko ostalo nerazumljivo in nejasno, ter kažete, kako prava laičnost ne izključuje verskega dejstva, temveč ga zna ceniti kot vzgojni vir. Poleg tega je to del širše drže, ki je bistvena za vsak dialog, v šolah in družbi: poznati in ljubiti to, kar smo, da bi se lahko srečevali z drugimi s spoštovanjem in odprtostjo.«
Cilj je resnica, osebni odnosi pa so pot do nje
Sveti oče se je v nadaljevanju govora oprl na temo srečanja »Srce govori srcu« (Cor ad cor loquitur). Kot je dejal, te besede predlagajo »smer, katere cilj je resnica, osebni odnosi pa pot do nje«.
»Zavezujejo vas, da s poučevanjem pomagate mladim prepoznati glas, ki dejansko že odmeva v njih, ne da ga zakopljete ali zamenjujete s hrupom, ki jih obdaja. V dobi, v kateri živimo nenehno oblegani z najrazličnejšimi dražljaji, je ta glas zelo enostavno utišati. Zato je to, da jih naučimo, da ga slišijo ali ga ponovno odkrijejo, eno največjih daril, ki jih lahko damo novim generacijam. Človek ne more živeti brez resnice in pristnih pomenov, mladi pa, četudi se včasih zdijo apatični ali neobčutljivi za fasado navidezne brezbrižnosti, v resnici pogosto skrivajo nemir in trpljenje tistih, ki “ čutijo preveč ” in preveč intenzivno ter ne znajo poimenovati tega, kar doživljajo.«
Poučevanje torej pomeni usposabljati osebe, da bodo znale »poslušati svoja srca« in tako »razvijati notranjo svobodo in sposobnost kritičnega mišljenja«, v skladu z dinamiko, v kateri »vera in razum nista niti prezrta niti si nasprotujeta, temveč sta sopotnika v ponižnem in iskrenem iskanju resnice«. Zato poučevanje zahteva »potrpežljivost, da sejemo semena brez pričakovanja takojšnjih rezultatov«, predvsem pa zahteva ljubezen.
Verodostojni učitelji, ki iščejo, razmišljajo, živijo in verujejo
Papež je poudaril, da se resnica razkriva po osebah in za učence so te osebe učitelji. Zato so poklicani biti »verodostojni učitelji«, »posredovati vrednote brez protagonizmov ali moralizmov, ponuditi vzpodbudne poglede in biti priče tiste ponižne in dostopne doslednosti, zaradi katere so tudi najzahtevnejše vsebine prijetne in zaželene.
»Vaši učenci ne potrebujejo vnaprej pripravljenih odgovorov, temveč bližino in iskrenost odraslih, ki jim stojijo ob strani z avtoriteto in odgovornostjo, ko se soočajo z velikimi življenjskimi vprašanji. Spominjali se bodo oči in besed tistih, ki so v njih prepoznali edinstven dar, tistih, ki so jih jemali resno, tistih, ki se niso bali prehoditi delčka poti z njimi in se tako pokazati kot moški in ženske, ki iščejo, razmišljajo, živijo in verujejo. Vse to seveda ne zmanjšuje potrebe po trdnem strokovnem znanju, ki ga žene strast do študija, kulturna strogost in didaktična priprava, saj poučevanje katoliške vere zahteva tudi posodabljanje, načrtovanje in uporabo ustreznega jezika.«
