Papeška diplomacija neguje posebno poklicanost v službi miru, resnice in pravičnosti
Leon XIV.
Govor svetega očeta Leona XIV.
skupnosti Papeške cerkvene akademije
ob 325. letnici ustanovitve
27. april 2026
Eminenca,
ekscelence,
predragi predstojniki in gojenci Papeške cerkvene akademije.
vesel sem, da kot rimski papež prvič obiskujem to starodavno in plemenito ustanovo ob 325. letnici ustanovitve. Že ko sem pred leti v okviru srečanj, predlaganih gojencem, prišel sem pričevat kot prefekt Dikasterija za škofe, sem imel priložnost razmišljati o bistvenem poslanstvu, ki ga upravlja Alma mater papeških diplomatov. Danes, skoraj leto dni po začetku moje petrinske službe, ki jo spremlja marljiva zavzetost Državnega tajništva in papeških predstavništev, so bili ti občutki potrjeni. Zato z globoko hvaležnostjo gledam na zgodovino predanosti in služenja, ki ju praznujemo ob tej veseli obletnici.
Ta zgodovina – zakoreninjena v samem katolištvu Cerkve – je skozi stoletja gledala neprekinjeno verigo duhovnikov, prihajajočih iz različnih koncev sveta, ki so s svojimi ponižnimi močmi prispevali h graditvi tiste enosti v Kristusu, ki v različnosti izvorov iz občestva dela temeljno značilnost diplomatskega zbora Svetega sedeža. Koraki reforme – zadnjega po časovnem redu je hotel moj neposredni predhodnik častitega spomina – so bili vedno usmerjeni v ohranjanje tega značilnega in konstitutivnega znamenja delovanja naše diplomacije, ki je vsak dan poklicana k molitvi in delu »ut unum sint« (Jn 17,21).
Zlasti nedavne spremembe v zvezi z različnimi vidiki akademske in intelektualne izobrazbe so dale ustanovi potrebno avtonomijo za prenovo študija pravnih, zgodovinskih, politoloških in ekonomskih disciplin, skupaj s študijem jezikov, ki se uporabljajo v mednarodnih odnosih. Vendar bi rad poudaril, da je najpomembnejša reforma, ki se zahteva od tistega, ki prestopi prag te skupnosti, nenehna vaja v spreobrnjenju, ki je usmerjena v gojitev »bližine, pozornega poslušanja, pričevanja, bratskega pristopa, ki je dialog […] združenih s ponižnostjo in krotkostjo« (Frančišek, kirograf Petrinska služba, 25. marca 2025). Gre za kreposti, ki morajo prežemati vso vašo duhovniško službo.
Današnje srečanje v tej hiši, ki je prispevala k intelektualni, človeški in duhovni rasti različnih svetnikov in blaženih – med katerimi so nekateri moji sloviti predhodniki – je zame priložnost, da skupaj z vami začrtam nekatere poteze duhovnika papeškega diplomata, ki v sodelovanju pri službi Petrovega naslednika sprejme in neguje posebno poklicanost v službi miru, resnice in pravičnosti.
Predvsem mora biti glasnik velikonočnega oznanila: »Mir z vami!« (Jn 20,19). Tudi kadar se zdi, da se je upanje na dialog in spravo izgubilo in je mir, »kot ga daje svet« poteptan in postavljen na hudo preizkušnjo, ste poklicani, da še naprej vsem prinašate besedo vstalega Kristusa: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam« (Jn 14,27). In še preden ga skušamo zgraditi s svojimi ubogimi močmi, pred tistimi, ki ga ne iščejo kot Božji dar, vas vaše poslanstvo kliče, da ste njegovi »mostovi« in »kanali«, da si bo milost, ki prihaja iz nebes, mogla utreti pot med gubami zgodovine.
Potem je papeški diplomat – ko deluje v najrazličnejših kulturnih kontekstih in mednarodnih organizmih – posebej poslan, da pričuje za Resnico, ki je Kristus, da prinese Njegovo sporočilo v zbor narodov, in postane znamenje Njegove ljubezni za tisti del človeštva, ki je zaupano njegovemu poslanstvu pastirja, celo pred diplomatskim. Kot sem imel priložnost v začetku tega leta nakazati diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, je danes zelo potrebno, »da se besede spet vrnejo k nedvoumnemu izražanju očitnih resničnosti«, saj »se samo tako lahko ponovno začne pristen dialog brez napačnih razumevanj« (Govor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, 9. januarja 2026). Tudi zaradi tega je pomembno, da svetu prinašate Besedo življenja, ki se ni razodela z uveljavljanjem abstraktnih načel in idej, ampak z učlovečenjem.
Končno se pripravljate na opravljanje značilne službe, ki se ne izraža samo v varovanju dobrega za katoliško skupnost, ampak za celotno človeško družino, ki živi v določenem narodu ali ki sodeluje pri zahtevah različnih mednarodnih organizmov. To od vas zahteva, da ste pobudniki vseh oblik pravičnosti, ki pomagajo priznati, obnoviti in zavarovati Božjo podobo, vtisnjeno v vsakega človeka. V obrambi človekovih pravic – med katerimi izstopajo pravica do verske svobode in do življenja – vam zato priporočam, da še naprej kažete pot, ne nasprotovanju in zahtevam, ampak zaščiti dostojanstva osebe, razvoju ljudstev in skupnosti in pospeševanju mednarodnega sodelovanja. To so edina sredstva, ki nam omogočajo, da začnemo pristne poti miru.
Dragi predstojniki in gojenci, v svetu, ki ga zaznamujejo napetosti, v katerem se zdi, da so spopadi edini način za reševanje potreb in zahtev, se lahko naše sposobnosti, da se posvetimo dialogu, poslušanju in spravi, zdijo nezadostne, včasih celo nekoristne. To nam ne sme vzeti poguma! Še naprej brez strahu z zaupanjem kličimo za dar Kristusovega miru. In bodite prepričani, da bo vaše velikodušno služenje, v katerem koli času in na katerem koli kraju, vedno orodje za pospeševanje in varovanje dostojanstva vsakega moškega in ženske, ustvarjena po Božji podobi in podobnosti, in za rast skupnega dobrega.
S temi željami in z očetovsko naklonjenostjo na vsakega izmed vas in na prihodnjo pot Papeške cerkvene akademije po priprošnji blažene Device Marije in svetega opata Antona, vašega zavetnika, kličem apostolski blagoslov.
