Sveti oče med homilijo: Ostanite ponižno in zvesto znamenje Kristusove ljubezni
Vatican News
Bazilika je bila zgrajena med letoma 1881 in 1907 na željo msgr. Lavigerieja, tedanjega nadškofa Alžira. V apsidi svetišča se nahaja kip svetega Avguština z relikvijo desne podlahtnice. Zanjo je v Pavii, kjer od 8. stoletja dalje hranijo svetnikove posmrtne ostanke, leta 1842 zaprosil prvi škof Alžira, msgr. Dupuch. Bazilika svetega Avguština ni namenjena samo bogoslužju, ampak je kraj srečanja: vsako leto jo obišče več kot 18.000 romarjev, med katerimi so tudi muslimani in judje. Oktobra leta 2013 je bila končana obsežna obnova, ki so jo poleg lokalih oblasti in zasebnih podjetij iz Alžirije in Francije finančno podprle tudi nekatere italijanske ustanove in škofije, osebni dar pa je prispeval tudi papež Benedikt XVI.
Homilija svetega očeta
Dragi bratje in sestre,
božja beseda potuje skozi zgodovino in jo prenavlja s človeškim glasom Zveličarja. Danes poslušamo evangelij, blagovest za vse čase, v tej baziliki v Anabi, ki je posvečena svetemu Avguštinu, škofu antičnega Hipona. Skozi stoletja so kraji, ki nas gostijo, spremenili imena, svetniki pa so ostali kot naši zavetniki in zveste priče vezi z zemljo, ki prihaja iz nebes. Prav to je dinamika, ki jo Gospod osvetli v Nikodemovi noči: to je moč, ki jo Kristus vliva v šibkost njegove vere in v vztrajnost njegovega iskanja.
Jezus, poslan od Božjega Duha, za katerega »ne veš, od kod prihaja in kam gre« (Jn 3,8), je za Nikodema poseben gost. Vabi ga namreč k novemu življenju ter svojemu sogovorniku in tudi nam izroči presenetljivo nalogo: »Morate se roditi od zgoraj« (v. 7). To je vabilo za vsakega moškega in vsako žensko, ki išče zveličanje! Iz Jezusovega poziva izhaja poslanstvo za celotno Cerkev in torej tudi za krščansko skupnost v Alžiriji: ponovno se roditi od zgoraj, to je iz Boga. V tej perspektivi vera premaga zemeljske napore in Gospodova milost stori, da vzcveti puščava. Kljub temu pa lepota te spodbude s seboj prinaša preizkušnjo, za katero nas evangelij vabi, naj jo soočimo skupaj.
Kristusove besede imajo namreč vso moč dolžnosti: morate se roditi od zgoraj! Ta zahteva se našim ušesom zdi kot nemogoča zapoved. Če pa pozorno prisluhnemo Tistemu, ki jo dá, razumemo, da ne gre za strog ukaz, niti za prisilo ali še manj za obsodbo na neuspeh. Nasprotno, dolžnost, ki jo izrazi Jezus, je za nas dar svobode, ker nam razodeva nepričakovano možnost: lahko se ponovno rodimo od zgoraj, zahvaljujoč Bogu. Torej moramo to storiti v skladu z njegovo voljo ljubezni, ki želi prenoviti človeštvo ter ga kliče k občestvu življenja, ki se začne z vero. Ko nam Kristus naroča, naj od začetka obnovimo vse svoje življenje, nam dá tudi moč, da to storimo. O tem dobro priča sveti Avguštin, ki moli takole: »Daj, Gospod, to, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš« (Izpovedi, X, 29, 40).
Kadar se torej sprašujemo, kako je mogoča prihodnost pravičnosti in miru, sloge in zveličanja, se spomnimo, da Bogu zastavljamo enako vprašanje kot Nikodem: ali se naša zgodovina lahko res spremeni? Tako nas težijo problemi, pasti in stiske! Ali se naše življenje res lahko začne znova? Da! Gospodova pritrditev, tako polna ljubezni, napolnjuje naša srca z upanjem. Ni pomembno, kako zelo nas stiska bolečina ali greh: Križani nosi vse to breme z nami in za nas. Ni pomembno, kako obupani smo zaradi svojih slabosti: prav tedaj se razodene moč Boga, ki je Kristusa obudil od mrtvih, da bi dal svetu življenje. Vsak izmed nas lahko izkusi svobodo novega življenja, ki izhaja iz vere v Odrešenika. Ponovno nam sveti Avguštin daje zgled: še prej kot zaradi njegove modrosti, ga cenimo zaradi njegovega spreobrnjenja. V tem ponovnem rojstvu, ki so ga po Božji previdnosti spremljale solze matere, svete Monike, je našel sebe in vzkliknil: »Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi« (Izpovedi, I, 2).
Da, torej: kristjani se rodijo od zgoraj; Bog jih prenovi kot Jezusove brate ter sestre in Cerkev, ki jih hrani z zakramenti, je sprejemajoče naročje za vsa ljudstva zemlje. Kot smo malo prej slišali, o tem pričajo Apostolska dela, ki opisujejo slog, značilen za človeštvo, prenovljeno po Svetem Duhu (prim. Apd 4,32-37). Tudi danes je potrebno sprejeti in uresničevati to apostolsko pravilo ter ga premišljevati kot pristno merilo cerkvene reforme: reforme, ki se, če je resnična, začne v srcu, ter ki zadeva vse, če naj bo učinkovita.
Prvič, »množica teh, ki so sprejeli vero, je imela eno srce in eno dušo« (v. 32). Ta duhovna enost je soglasje: beseda, ki dobro izraža občestvo src, ki utripajo skupaj, ker so združena s Kristusovim srcem. Nastajajoča Cerkev torej ne temelji na družbeni pogodbi, ampak na harmoniji v veri, naklonjenosti, idejah, življenjskih izbirah, v središču katere je ljubezen Boga, ki je postal človek, da bi rešil vsa ljudstva na zemlji.
Drugič, občudujmo materialni učinek te duhovne enosti vernikov: »Vse jim je bilo skupno« (prim. v. 32). Vsi imajo vse, kot udje enega telesa so deležni dobrin vsakega posameznika. Nikomur ni nič odvzeto, ker vsak podeli to, kar je njegovo. S tem, ko se lastnina spremeni v dar, ta bratska predanost ne predstavlja utopije, razen za srca, ki tekmujejo med seboj, in duše, ki so pohlepne same po sebi. Nasprotno, vera v edinega Boga, Gospoda nebes in zemlje, združuje ljudi v popolni pravičnosti, ki vse vabi k ljubezni; to je, da bi vsako bitje ljubili z ljubeznijo, ki nam jo Bog podarja v Kristusu. Zato je zlasti spričo revščine in zatiranja, za kristjane temeljni kodeks ljubezen: tistim, ki so ob nas, storiti tisto, kar bi želeli, da bi drugi storili nam (prim. Mt 7,12). Cerkev poživlja ta zakon, ki ga Bog zapiše v srca, zato je vedno nastajajoča; kajti kjer je obup, tam prižiga upanje, kjer je beda, prinaša dostojanstvo, kjer je spor, prinaša spravo.
Tretjič, v besedilu Apostolskih del najdemo temelj tega novega življenja, ki zajema ljudstva vseh jezikov in kultur: »Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi« (Apd 4,33). Ljubezen, ki jih navdihuje, je, še preden je moralna zaveza, znamenje zveličanja: apostoli oznanjajo, da se naše življenje lahko spremeni, ker je Kristus vstal od mrtvih. Prva naloga pastirjev, služabnikov evangelija, je torej svetu pričevati Boga z enim srcem in eno dušo, ne da bi nas skrbi pokvarile s strahom ali modne muhe oslabile s kompromisom. Skupaj z vami, bratje v škofovstvu, in z vami, duhovniki, nenehno obnavljamo to poslanstvo za dobro tistih, ki so nam zaupani, da bi bila celotna Cerkev v svojem služenju sporočilo novega življenja za tiste, ki jih srečujemo.
Na tej zemlji, predragi kristjani Alžirije, ostanite kot ponižno in zvesto znamenje Kristusove ljubezni. Pričujete evangelij s preprostimi dejanji, pristnimi odnosi in vsakodnevnim dialogom: tako tam, kjer živite, dajete okus in luč. Vaša navzočnost v državi spominja na kadilo: žareče zrno, ki širi dišavo, ker slavi Gospoda ter prinaša veselje in tolažbo mnogim bratom in sestram. To kadilo je majhen, dragocen element, ki ni v središču pozornosti, vendar nas vabi, da usmerimo svoja srca k Bogu in nas medsebojno spodbuja, naj vztrajamo v težavah sedanjega časa. Iz kadilnice našega srca se namreč dvigajo hvalnica, blagoslov in prošnja, ki širijo prijeten vonj (prim. Ef 5,2) usmiljenja, miloščine in odpuščanja. Vašo zgodovino sestavljata velikodušno sprejemanje in vztrajnost v preizkušnjah: tukaj so molili mučenci, tukaj je sveti Avguštin ljubil svojo čredo, vneto iskal resnico in z gorečo vero služil Kristusu. Bodite dediči tega izročila in v bratski ljubezni pričujte o svobodi tistih, ki so rojeni od zgoraj, kot o upanju zveličanja za svet.
