Sveti oče: Bodite vi graditelji prihodnosti upanja, miru in sprave v Gvineji
Vatican News
Bazilika Brezmadežnega spočetja v Mongomu je največje svetišče v Srednji Afriki in druga največja bazilika na afriški celini. Navdih za to neogotsko stavbo, ki je simbol narodnega ponosa, je bila bazilika sv. Petra v Rimu. Posvečena je bila 7. decembra 2011, ko je 1. aprila 2017 papež Frančišek ustanovil novo škofijo Mongomo, pa je postala njena stolna cerkev. Posvečena je Brezmadežnemu spočetju Device Marije, ki je zavetnica Ekvatorialne Gvineje. V stebrišču pred cerkvijo so upodobljeni prizori skrivnosti rožnega venca.
Homilija svetega očeta
Dragi bratje in sestre,
v tej čudoviti stolni baziliki, posvečeni Brezmadežnemu spočetju, Materi učlovečene Besede in zavetnici Ekvatorialne Gvineje, smo zbrani, da bi prisluhnili Gospodovi besedi in obhajali spomin, ki nam ga je zapustil kot vrhunec in izvir življenja ter poslanstva Cerkve. Evharistija resnično vsebuje vse duhovno dobro Cerkve: Kristus, naša velika noč, ki se nam daruje, je živi kruh, ki nas nasičuje; je navzočnost, ki nam razodeva neskončno ljubezen Boga do celotne človeške družine in da tudi danes prihaja naproti vsaki ženski in moškemu.
Vesel sem, da lahko mašujem skupaj z vami in se Gospodu zahvaljujem za 170 let evangelizacije na teh področjih Ekvatorialne Gvineje. To je primerna priložnost, da se spomnimo vsega dobrega, ki ga je Gospod storil; hkrati želim izraziti svojo hvaležnost številnim misijonarjem, misijonarkam, škofijskim duhovnikom, katehistom in laikom, ki so svoje življenje posvetili služenju evangeliju.
Sprejeli so pričakovanja, vprašanja in rane vašega ljudstva, jih osvetlili z Gospodovo besedo ter postali znamenje Božje ljubezni med vami; s svojim pričevanjem življenja so sodelovali pri prihodu Božjega kraljestva, ne da bi se bali trpljenja zaradi svoje zvestobe Kristusu.
Gre za zgodovino, ki je ne smete pozabiti; po eni strani vas povezuje z apostolsko in vesoljno Cerkvijo, ki hodi pred vami, po drugi strani pa vas je spremljala, da ste vi sami postali protagonisti evangeljskega oznanila in pričevanja vere ter izpolnili preroške besede, ki jih je na afriški zemlji izrekel papež sveti Pavel VI.: »Afričani, od sedaj dalje ste vi sami svoji misijonarji. Kristusova Cerkev je resnično zasajena na tej blagoslovljeni zemlji« (Homilija ob zaključku simpozija škofov v Afriki, Kampala, Uganda, 31. julij 1969).
V tem smislu ste danes poklicani iti naprej po poti, ki so jo začrtali misijonarji, pastirji in laiki, ki so hodili pred vami. Od vseh in od vsakega posameznika se terja osebna zavzetost, ki zajema življenje v celoti, da bi vera, ki jo tako radostno obhajate v svojih skupnostih in pri bogoslužjih, hranila vaše karitativne dejavnosti in odgovornost do bližnjega ter spodbujala dobro vseh.
Ta zavzetost terja vztrajnost, napor, včasih tudi žrtvovanje, vendar je znamenje, da smo resnično Kristusova Cerkev. Prvo berilo, ki smo ga slišali, v nekaj vrsticah pripoveduje o tem, kako je Cerkev, ki z veseljem in brez strahu oznanja evangelij, prav tako Cerkev, ki je prav zaradi tega lahko tudi preganjana (prim. Apd 8,1-8). Po drugi strani pa nam Apostolska dela pravijo, da se medtem, ko so kristjani prisiljeni bežati in se razkropijo, mnogi približajo Gospodovi Besedi in lahko na lastne oči vidijo, da bolni na telesu in duhu ozdravijo: to so čudežna znamenja Božje navzočnosti, ki v vsem mestu vzbujajo veliko veselje (prim. Apd 8,6-8).
Tako, bratje in sestre, kljub temu da osebne, družinske in družbene okoliščine, v katerih živimo, niso vedno ugodne, lahko zaupamo v Gospodovo delo, ki na nam neznane načine stori, da vzkali dobro seme njegovega Kraljestva, tudi ko se zdi, da je vse okoli nas suho, in celo v trenutkih teme. S tem zaupanjem, ki je bolj ukoreninjeno v moči njegove ljubezni kot v naših zaslugah, smo poklicani ostati zvesti evangeliju, ga oznanjati, živeti v polnosti in pričevati z veseljem. Bog nam ne bo odrekel znamenj svoje navzočnosti in bo ponovno, kot nam je Jezus povedal v evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, za nas »kruh življenja«, ki bo potešil našo lakoto (prim. Jn 6,35).
Kakšno lakoto čutimo? Česa je danes lačna ta dežela? Geslo mojega obiska je »Kristus, luč Ekvatorialne Gvineje, naproti prihodnosti upanja« in morda je prav to danes največja lakota: obstaja lakota po prihodnosti; vendar po prihodnosti, ki jo prežema upanje, ki lahko ustvari novo pravičnost, ki more prinesti sadove miru in bratstva. In ne gre za neznano prihodnost, ki jo moramo čakati pasivno, ampak za prihodnost, ki smo jo prav mi, z Božjo milostjo, poklicani graditi. Prihodnost Gvineje je odvisna od vaših odločitev; zaupana je vašemu čutu za odgovornost in skupnemu prizadevanju za varovanje življenja in dostojanstva vsakega človeka.
Zato je nujno, da se vsi krščeni čutijo vključeni v delo evangelizacije, postanejo apostoli ljubezni in priče novega človeštva.
Gre za to, da z lučjo in močjo evangelija sodelujete pri celostnem razvoju te dežele, pri njeni prenovi in preobrazbi. Stvarnik vas je obdaril z mnogimi naravnimi bogastvi: spodbujam vas k sodelovanju, da bodo ta bogastva blagoslov za vse. Naj vam Gospod pomaga, da boste vedno bolj postajali družba, v kateri vsak glede na različne odgovornosti deluje v službi skupnega dobrega in ne v interesu posameznikov, ter boste premagovali neenakosti med tistimi, ki so privilegirani in med tistimi, ki so prikrajšani. Naj se širijo prostori svobode, naj se vedno varuje dostojanstvo človeške osebe: mislim na najrevnejše, na družine v stiski; mislim na zapornike, ki so pogosto primorani živeti v zaskrbljujočih higienskih in sanitarnih razmerah.
Bratje in sestre, potrebujemo kristjane, ki bodo vzeli v svoje roke usodo Ekvatorialne Gvineje. Zato bi vas rad spodbudil: ne bojte se oznanjevati in pričevati evangelija! Bodite vi graditelji prihodnosti upanja, miru in sprave, ter nadaljujte delo, ki so ga misijonarji začeli pred 170 leti.
Naj vas na tej poti spremlja Brezmadežna Devica Marija. Naj posreduje za vas in vas naredi za velikodušne in vesele Kristusove učence.
Photogallery
