Sveti oče apostolsko potovanje v Afriki sklenil z evharistijo v Malabu
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
svetopisemski odlomki, ki smo jih pravkar slišali, nas vprašujejo in vsakemu od nas zastavljajo vprašanje, če in kako znamo brati svetopisemske strani, ki jih danes delimo. Gre za povabilo, ki je tako resno kot tudi previdnostno, saj nas pripravlja, da skupaj beremo knjigo zgodovine, to je strani našega življenja, ki jih Bog še naprej navdihuje s svojo modrostjo.
Ko se diakon Filip pridruži popotniku, ki se iz Jeruzalema vrača prav v Afriko, ga vpraša: »Ali razumeš, kaj bereš?« (Apd 8,30). Ta romar, evnuh etiopske kraljice, mu takoj odgovori s ponižno modrostjo: »Kako bi mogel razumeti, ko me pa nihče ne pouči?« (v. 31). Njegovo vprašanje tako postane ne le poziv k resnici, ampak izraz zanimanja. Pozorno poglejmo, komu govori: gre za človeka, ki je bogat, tako kot njegova dežela, vendar suženj. Vsi zakladi, ki jih upravlja, niso njegovi: njegovi so napori, vendar imajo od njih korist drugi. Ta človek je inteligenten in je človek kulture, kar pokaže tako pri delu kot pri molitvi, vendar ni popolnoma svoboden. To stanje je boleče vtisnjeno v njegovo telo: gre namreč za evnuha. Ne more poroditi življenja: vsa njegova energija je v službi oblasti, ki ga nadzira in mu gospoduje.
Prav tedaj ko se vrača v svojo domovino, Afriko, ki je zanj postala kraj suženjstva, ga oznanilo evangelija osvobodi. Božja beseda, ki jo drži v rokah, v njegovem življenju obrodi presenetljiv sad: ko sreča Filipa, ki je priča križanega in vstalega Kristusa, evnuh ne postane le bralec Svetega pisma, to je opazovalec, ampak protagonist pripovedi, v katero je vključen, saj zadeva prav njega. Sveto besedilo ga nagovarja in v njem vzbudi željo po resnici. Tako ta Afričan vstopi v Sveto pismo, ki sprejema vsakega bralca, ki želi razumeti Božjo besedo. Vstopi v zgodovino zveličanja, ki je odprta za vsakega moškega in žensko, zlasti za zatirane, izključene in poslednje. Z napisanim besedilom se sedaj ujema živeto dejanje: s prejemom krsta ni več tujec, ampak postane Božji otrok, naš brat v veri. Človek, ki je suženj in brez potomcev, se rodi v novo in svobodno življenje v imenu Gospoda Jezusa: o njegovi odkupitvi govorimo še danes, prav medtem ko beremo Sveto pismo!
Tako kot on smo tudi mi postali kristjani po krstu in podedovali isto luč, to je isto vero, da beremo Božjo besedo. Da premišljujemo o preroštvih, molimo psalme, študiramo Postavo in oznanjamo evangelij s svojim življenjem. Vsa svetopisemska besedila namreč v veri razodevajo svoj pravi pomen, saj so bila v veri napisana in nam posredovana: zato je njihovo branje vedno osebno in cerkveno dejanje, ne pa samotarsko ali zgolj tehnična vaja.
Skupaj beremo Sveto pismo kot skupno dobro Cerkve, pri čemer nas vodita Sveti Duh, ki je navdihnil njegovo pisanje, ter apostolsko izročilo, zaradi katerega se je ohranilo in razširilo po vsem svetu. Tako kot je prosil evnuh, tudi mi lahko razumemo Božjo besedo zahvaljujoč vodniku, ki nas spremlja na poti vere; kakor je bil diakon Filip, ki je spregovoril izhajajoč iz svetopisemskega odlomka in mu oznanil Jezusa (prim. Apd 8,35). Afriški popotnik je bral prerokbo, ki se je zanj tedaj izpolnila tako, kot se danes izpolnjuje za nas: trpeči služabnik, o katerem govori prerok Izaija (prim. Iz 53,7-8), je Jezus; tisti, ki nas s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odrešuje greha in smrti. On je Beseda, ki je postala človek, v kateri se dopolni vsaka Božja beseda: razodeva njen prvotni namen, polni pomen in končni cilj.
Kot namreč pravi Kristus, je samo tisti, ki prihaja od Boga, videl Očeta (prim. Jn 6,46). V Sinu Oče sam razodeva svojo slavo: Bog se daje videti, slišati, dotakniti. Prek dejanj Jezusa, Odrešenika, On v polnosti uresniči to, kar dela od nekdaj: daje življenje. Ustvari svet, ga reši in ljubi za vedno. Jezus tiste, ki ga poslušajo, spomni na znamenje te nenehne Božje previdnosti: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano«. Tako se naveže na izkušnjo eksodusa: pot osvoboditve iz suženjstva, ki pa je postalo izčrpavajoče, štirideset let dolgo tavanje, ker ljudstvo ni verjelo Gospodovi obljubi in je celo tožilo po Egiptu (prim. 2 Mz 16,3). Pod faraonovim jarmom je namreč ljudstvo jedlo sadove zemlje; Bog pa jih vodi v puščavo, kjer kruh lahko pride samo zaradi Njegove previdnosti. Mana je torej dokaz, blagoslov in obljuba, ki jo Jezus pride uresničiti. Temu starodavnemu znamenju sedaj sledi zakrament nove in večne zaveze: evharistija, kruh, ki ga je posvetil Tisti, ki je prišel iz nebes, da bi postal naša hrana. Če so tisti, ki so jedli mano, »umrli« (Jn 6,49), bodo tisti, ki jedo od tega kruha, večno živeli (prim. v. 51), ker je Kristus živ! On je Vstali in še naprej daruje svoje življenje za nas.
Z dokončnim izhodom iz sužnosti, ki je Jezusova velika noč, je vsako ljudstvo osvobojeno suženjstva zla. Ko obhajamo ta dogodek zveličanja, nas Gospod vabi k odločilni izbiri: »Kdor veruje, ima večno življenje« (Jn 6,47). V Jezusu nam je podarjena presenetljiva možnost: Bog dá samega sebe za nas. Ali zaupam, da je njegova ljubezen močnejša od moje smrti? Ko se odločimo, da mu verjamemo, se vsak izmed nas odloča med gotovim obupom in upanjem, ki ga omogoča Bog. Naša lakota po življenju in pravičnosti torej najde tolažbo v Jezusovih besedah: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta« (v. 51).
Hvala, Gospod! Hvalimo te in te slavimo, ker si hotel postati za nas evharistija, kruh večnega življenja, da bi mi lahko večno živeli. Prav sedaj, predragi, medtem ko obhajamo ta zakrament zveličanja, lahko z veseljem vzkliknemo: »Kristus je za nas vse!« V njem najdemo polnost življenja in smisla: »Če te tlači krivica, je On pravičnost; če potrebuješ pomoč, je On moč; če se bojiš smrti, je On življenje; če hrepeniš po nebesih, je On pot; če si v temi, je On luč« (sv. Ambrož, De virginitate 16,99). V Gospodovi družbi naši problemi ne izginejo, ampak so osvetljeni: tako kot vsak križ najde odrešenje v Jezusu, tako tudi v evangeliju pripoved našega življenja najde smisel. Zato lahko danes vsak od nas reče: »Slavljen bodi Bog, ki ni zavrnil moje molitve in mi ni odtegnil svoje dobrote« (Ps 66,20). On nas ljubi prvi, vedno: njegova beseda je za nas evangelij in nič boljšega nimamo, kar bi lahko oznanjali svetu. V to evangelizacijo smo vključeni vsi začenši s krstom, ki je zakrament bratstva, kopel odpuščanja in vir upanja. Prek našega pričevanja oznanilo zveličanja postane gesta, služenje, odpuščanje: z eno besedo, postane Cerkev!
Kot je učil papež Frančišek, resnično »veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1). Hkrati pa, ko delimo to radost, še bolje občutimo nevarnost samoljubne žalosti, »ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površinskih užitkov, iz osamljene zavesti. Kadar se notranje življenje zapre v lastne koristi, ni več prostora za druge, ni posluha za uboge, ne poslušamo več Božjega glasu, ne uživamo več blagega veselja njegove ljubezni« (ibid., 2). Ob takšnih zaprtostih je prav Gospodova ljubezen tista, ki podpira naše zavzemanje, zlasti v službi pravičnosti in solidarnosti.
Zato vas vse, Cerkev, ki živi v Ekvatorialni Gvineji, spodbujam, da v veselju nadaljujete poslanstvo prvih Jezusovih učencev. Ko skupaj berete evangelij, bodite njegovi goreči oznanjevalci, kakor je bil diakon Filip. Ko skupaj obhajate evharistijo, s svojim življenjem pričujte o veri, ki rešuje, da bo Božja beseda postala dober kruh za vse!
