Sporočilo svetega očeta Leona XIV. Papeški biblični komisiji ob njenem plenarnem zasedanju

Leon XIV.

Sporočilo svetega očeta Lona XIV. 
Papeški biblični komisiji 
ob njenem plenarnem zasedanju (13. – 17. aprila 2026) 
Eksegeza, občutljiva za dramo trpečih

Gospod kardinal predsednik, 
dragi člani Papeške biblične komisije, 
vesel sem, da sem preko tega sporočila navzoč na vašem letnem plenarnem zasedanju. Zbrali ste se, da bi poglobili temo trpljenja in bolezni: izkušnja, ki zadeva vse, vsakega človeka, zaznamovanega s krhkostjo, boleznijo in smrtjo. Naša ranjena narava namreč nosi v sebi tudi zapisano resničnost omejenosti in končnosti.

Zakaj bolezen? Zakaj trpljenje? Zakaj smrt? Pred temi vprašanji se včasih tudi verujoči opotekajo, ko doživljajo zbeganost ter celo obup in upor proti Bogu.

V luči vere pa vemo, da bolečina in bolezen lahko človeka naredita bolj modrega in zrelega, ko mu pomagata v lastnem življenju razločevati to, kar ni bistveno, da bi se obrnil in se vrnil h Gospodu. Ta pogled vere zajemamo iz Svetega pisma in izročila Cerkve. V zvezi s tem vas spodbujam, da pri vašem eksegetskem delu združite znanstveno raziskovanje in pozornost do vsakdanjih življenjskih izkušenj, da boste tako tudi težje vidike razsvetlili z modrostjo navdihnjene Besede.

Evangelist Marko poroča, da je bil Jezus nekega dne, ko je videl izgubljene in trpeče množice, ganjen, ker so bili kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). To Jezusovo sočutje do potrebnih in do bolnih se pogosto ponavlja na straneh evangelija: Gospod je sočuten z gobavcem, ki ga prosi, da bi bil ozdravljen (prim. Mr 1,40-41), sočuten je z lačnimi in izčrpanimi množicami, in posreduje v njihovo korist (prim. Mr 8,2); sočuten je z dvema slepima, ki ga prosita, da bi spet videla, in ju ozdravi (prim. Mt 20,34); prevzame ga »veliko sočutje« do matere, ki je bila vdova in je svojega edinega sina spremljala h grobu, in ga obudi (prim Lk 7,13). Jezusovo sočutje do vseh tistih, ki trpijo, je tako vključujoče, da se enači z njimi: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

Jezus sam, ki je hodil med ljudmi, delal dobro vsem in ozdravljal vsako bolezen in slabost, je svojim učencem ukazal, naj skrbijo za bolne, naj polagajo nanje roke in jih blagoslavljajo v njegovem imenu (prim. Mt 10,8; Lk 10,9). Skozi izkustvo krhkosti in bolezni se tudi mi lahko in se moramo naučiti hoditi skupaj, v človeški in krščanski solidarnosti, v skladu z Božjim načinom, ki je sočutje, bližina, nežnost in solidarnost.

Okrepljeni z vero v Kristusa torej lahko premagamo strah pred boleznijo in smrtjo ravno tako, da se v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja bolj zavedamo svoje krhkosti. V Kristusu namreč trpljenje in bolezen nista več kruta usoda, ki se ji moramo ukloniti brez razumevanja. Z Jezusom se bolečina spremeni v ljubezen, v odrešenje in v bratsko pomoč. Sprejmimo torej Kristusa v svoje življenje. On je edini zdravnik, ki lahko za vedno ozdravi bolezni duše.

Vabim vas, da poleg bolezni, telesne bolečine in smrti, presojate tudi trpljenje ubogih, migrantov, zadnjih v družbi, ki so tolikokrat prisotni na straneh Svetega pisma.

Posebej premišljujmo o Mariji, ki skupaj z Jezusom trpi ob znožju križa. Kot Mati na Kalvariji prenaša trpljenje svojega Sina in v njem sodeluje s srcem, polnim vere, ko svoje silovito trpljenje daruje v dobro vseh. Na ta način njena priprošnja pridobi za nas enkratno vrednost.

Materin zgled namreč vabi vsakega vernika, da poleg tega, da moli za brate, tudi posnema ponižno daritev lastnih bolečin v združitvi s Kristusovo žrtvijo. V tem smislu lahko vsak z Marijo reče: »Zdaj se veselim, ko po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). To dopolnjevanje je resnično v nas, čeprav nič ne dodaja odrešenjskemu delu Odrešenika, ki je popolno, vesoljno in preobilno: »Kristusovo trpljenje je ustvarilo dobro odrešenja sveta. To dobro je samo v sebi neizčrpno in neskončno. Nihče mu ne more ničesar dodati.«[1] Ta dopolnitev prej pomeni, da vsak trpeči postane deležen, to je, se vključi v to delo in ga izraža z edinstvenimi značilnostmi, ki izhajajo iz njegove zgodovine. Kristus je namreč »odprl svoje trpljenje človeku, ker je on sam v svojem odrešilnem trpljenju v nekem smislu postal deležen vsega človeškega trpljenja […] obogatenega z novo vsebino in novim pomenom.«[2]

Kardinal predsednik mi je poročal, da svetopisemska komisija analizira različne figure trpečih svetopisemskih likov. Njihova celota bo gotovo postala lep simbol upanja  za vsakega človeka, ki svoje trpljenje pridružuje trpljenju križanega Kristusa in prenavlja izraz njegovega ljubečega obličja.

Predragi člani Papeške biblične komisije, vsem vam izražam osebno zahvalo in spodbudo. Želim vam rodovitno nadaljevanje del, prosim za luč Svetega Duha in vam vsem podeljujem apostolski blagoslov.

Vatikan, 27. marca 2026 
Leon PP. XIV.

[1] S. Giovanni Paolo II, Lett. ap. Salvifici doloris (11 febbraio 1984), 24. 
[2] Ibid., 20.