Pismo svetega očeta Leona XIV. kardinalom
Leon XIV.
Spoštovana eminenca, v velikonočnem času bi Vam rad poslal svoje prisrčne in bratske želje, da bi mir vstalega Gospoda podpiral in obnovil mir našega trpečega sveta.
Z veseljem izkoriščam to priložnost, da se Vam zahvalim za sodelovanje na konzistoriju preteklega januarja. Zelo sem cenil delo v skupinah, ki je omogočilo svobodno, konkretno in duhovno rodovitno izmenjavo, pa tudi kakovost govorov med skupščino. Zbrani prispevki predstavljajo dragoceno dediščino, ki jo želim naprej varovati in premišljevati v cerkvenem razločevanju.
V sklepnem govoru tega srečanja sem že opozoril na nekatere elemente, ki so se pojavili v skupinah, namenjenih sinodalnosti. Sedaj se želim na poseben način zadržati pri tem, kar je dozorelo v skupinah v zvezi z Veseljem evangelija, predvsem v povezavi s poslanstvom in posredovanjem vere.
Iz vaših prispevkov se jasno vidi, kako ta Spodbuda še naprej predstavlja odločilno oporno točko: ne uvaja samo novih vsebin, ampak vse osredotoča na kerigmi kot srcu krščanske in cerkvene identitete. Prepoznana je bila kot resničen »nov piš«, ki je bolj sposoben začeti procese pastoralnega in misijonarskega spreobrnjenja, kot pa povzročiti takojšnje strukturne reforme, in tako usmerjati pot Cerkve v globino.
Poudarili ste, kako ta pogled poziva Cerkev na vseh ravneh. Na osebni ravni vsakega krščenega vabi, naj prenovi srečanje s Kristusom in preide od zgolj prejete vere k resnično živeti in okušeni veri. Na tej poti se dotaknemo tudi same kakovosti duhovnega življenja, še posebej molitve, v pričevanju, ki je pred besedami in v skladnosti med vero in življenjem. Na skupnosti ravni spodbuja prehod od pastorale ohranjanja k misijonarski pastorali, v kateri so skupnosti živi subjekti oznanila kot gostoljubne skupnosti, ki so sposobne razumljivih jezikov, pozorne na kakovost odnosov in sposobne ponuditi prostore poslušanja, spremljanja in ozdravljanja. Na škofijski ravni se jasno kaže odgovornost pastirjev, da odločno podprejo misijonarsko smelost in bedijo, da ne bi bila obremenjena ali je ne bi dušile organizacijske skrajnosti, ter spodbujajo razločevanje, ki pomaga prepoznati to, kar je bistveno.
Iz vsega tega izvira razumevanje globoko enotnega poslanstva: kristocentričnega in kerigmatičnega poslanstva, ki se rojeva iz srečanja s Kristusom in je sposobno spremeniti življenja in se širi bolj po privlačnosti kot po osvajanju. Gre za celostno poslanstvo, ki povezuje izrecno oznanilo, pričevanje, zavezo in dialog, ne da bi popuščalo skušnjavi prozelitizma in ne logiki preprostega ohranjanja ali širjenja institucije. Tudi kadar se Cerkev prepozna kot manjšinska, je poklicana živeti brez kompleksov kot mala čreda, nosilka upanja za vse, ne da bi pozabila, da cilj poslanstva ni lastno preživetje, ampak posredovanje ljubezni, s katero Bog ljubi svet.
Med posebnimi pojasnili, ki so se pojavila, nekatera zaslužijo, da jih sprejmemo in o njih dodatno razmislimo: potreba po ponovni ponudbi Radosti evangelija, da bi po nekaj letih pošteno preverili, kaj je bilo resnično sprejetega in kaj še vedno ostaja neznano in neuresničeno. Na poseben način je treba dati pozornost nujni reformi poti krščanskega uvajanja; pozornost tudi ovrednotenju apostolskih in pastoralnih obiskov kot pristnih priložnosti za kerigmo in rast v kakovosti in odnosih; tako kot zahteva po ponovnem premisleku o učinkovitosti cerkvene komunikacije, tudi na ravni Svetega sedeža, v jasno misijonarskem ključu.
S hvaležnim srcem se Vam še enkrat zahvaljujem za Vaše služenje in za prispevek, dan življenju Cerkve. Glede na naslednji konzistorij, ki bo potekal od 26. do 27. junija, bodo sledila bolj podrobna poročila, da bodo primerno spremljala pripravo.
V vstalem Gospodu, izviru našega upanja, naj Vas dosežejo moja prisrčna velikonočna voščila.
Z bratskim spoštovanjem v Kristusu
Leon XIV.
Vatikan, 12. april 2026
