Papež v Ekvatorialni Gvineji: Poslanstvo Cerkve je ponuditi moralne kriterije in etična načela

Papež je na mednarodnem letališču v Malabu pristal ob 13.31 po srednjeevropskem času. Prva srečanja so bila politične narave. V predsedniški palači v Malabu je najprej potekal vljudnostni obisk pri predsedniku de facto Teodoru Obiangu Nguemi Mbasogu, ki Ekvatorialno Gvinejo vodi že od leta 1979. Sledilo je srečanje s predstavniki političnih in verskih oblasti, podjetniki, predstavniki civilne družbe in kulture ter diplomatskim zborom.

Da bi ljudstvo potrdil v veri in ga potolažil

Leon XIV. je svoj govor začel z besedami Janeza Pavla II., ki je predsednika Mbasoga med svojim obiskom Ekvatorialne Gvineje leta 1982 opisal kot »simbolično središče, v katerega se stekajo žive težnje ljudstva po vzpostavitvi družbenega ozračja pristne svobode, pravičnosti, spoštovanja in spodbujanja pravic vsake osebe ali skupine ter boljših življenjskih razmer, ki vsem omogočajo, da se uresničijo kot ljudje in kot Božji otroci« (Sv. Janeza Pavla II., govor predsedniku Ekvatorialne Gvineje, Malabo, 18. februar 1982).

Kot je dodal sveti oče, gre za besede, ki ostajajo aktualne in veljajo za vse, ki imajo odgovorne javne funkcije. Navedel je koncilsko konstitucijo O Cerkvi v sodobnem svetu, ki pravi, da »so veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, predvsem pa revnih in trpečih, prav tako veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev in ničesar ni pristno človeškega, kar ne bi odmevalo v njihovem srcu (Gaudium et spes, 1).

»Te besede konstitucije Gaudium et spes drugega vatikanskega koncila na najboljši način izražajo razloge in čustva, ki me vodijo med vas, da bi potrdil v veri in potolažil ljudstvo te države, ki se naglo spreminja. Kakor v srcu Boga, tako se tudi v srcu Cerkve sliši odmev tistega, kar se dogaja tukaj na zemlji med milijoni moških in žensk, za katere je naš Gospod Jezus Kristus dal življenje,« je zatrdil.

Božje mesto in zemeljsko mesto

Nadaljeval je s svetim Avguštinom, ki je dogodke in zgodovino bral po modelu dveh mest: »Božjega, večnega mesta, zaznamovanega z brezpogojno ljubeznijo (amor Dei), povezano z ljubeznijo do bližnjega, zlasti do revnih; ter zemeljskega mesta, začasnega bivališča, kjer moški in ženska živita do smrti«. »S tega vidika obe mesti obstajata skupaj vse do konca časov (prim. De civitate Dei, 19,14), vsak človek pa s svojimi odločitvami dan za dnem kaže, kateremu ob obeh želi pripadati.«

Vsak naj si zastavi vprašanje, kateremu mestu hoče služiti

Leon XIV. je omenil projekt gradnje mesta, ki je že nekaj mesecev nova prestolnica Ekvatorialne Gvineje: »Odločili ste se, da ga poimenujete z imenom, ki spominja na svetopisemski Jeruzalem, Ciudad de la Paz (Mesto miru). Naj ta odločitev vsaki vesti zastavi vprašanje, kateremu mestu hoče služiti! Kot sem imel priložnost spomniti diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu, je za velikega očeta Avguština zemeljsko mesto osredotočeno na ponosno ljubezen do sebe (amor sui), na pohlep po moči in posvetni slavi, ki vodita v uničenje.«

Ostati svobodni pred nepravičnim bogastvom in iluzijo prevlade

Avguštin namreč trdi, da so kristjani od Boga poklicani, da prebivajo v zemeljskem mestu ter so s srcem in mislimi usmerjenimi v nebeško mesto, ki je njihova resnična domovina. To je mesto, proti kateremu se je podal Abraham, »ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,8-10).

»Vsak človek lahko ceni starodavno zavedanje, da je življenje na zemlji prehod. Bistveno je, da zazna razliko med tem, kar traja, in tem, kar mine, ter ostane svoboden pred nepravičnim bogastvom in iluzijo prevlade. Zlasti kristjanu, ki živi v zemeljskem mestu, ni tuj politični svet, in prizadeva si krščansko etiko, ki jo navdihuje Sveto pismo, vnesti v civilno oblast. Božje mesto ne predlaga političnega programa, ampak ponuja dragocen razmislek o temeljnih vprašanjih družbenega in političnega življenja.«

Odstraniti ovire za celostni človeški razvoj

»Družbeni nauk Cerkve predstavlja pomoč za vsakega, ki se hoče spopasti z “novimi stvarmi”, ki destabilizirajo planet in človeško sobivanje, pri tem pa najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. To je temeljni del poslanstva Cerkve: prispevati k formaciji vesti z oznanjevanjem evangelija, ki ponuja moralne kriterije in pristna etična načela, v spoštovanju svobode vsakega posameznika in avtonomije ljudstev in njihovih vlad. Cilj družbenega nauka Cerkve je vzgajati za pristopanje k problemom, ki so vedno drugačni, kajti vsaka generacija je nova, z novimi izzivi, novimi sanjami, novimi vprašanji.«

Papež je pri tem dejal, da se soočamo z vprašanji, ki pretresajo same temelje človeške izkušnje. »Razlika med majhno manjšino« – 1 % prebivalstva – in veliko večino se je dramatično povečala. [...] Ko govorimo o izključenosti, se soočamo tudi s paradoksom. Pomanjkanje zemlje, hrane, stanovanja in dostojnega dela sobiva z dostopom do novih tehnologij, ki se širijo povsod prek globaliziranih trgov. Mobilni telefoni, družbena omrežja in celo umetna inteligenca so na voljo milijonom ljudi, vključno z revnimi« (Govor srečanja ljudskih gibanj, 23. oktober 2025). »Zato je nujna naloga civilnih oblasti in dobre politike, da odstranijo ovire za celostni človeški razvoj, katerega temeljni načeli sta univerzalna namembnost dobrin in solidarnost.«

Kolonizacija naftnih in mineralnih nahajališč glavni povod za konflikte

»Ne gre na primer prezreti dejstva, da je hiter tehnološki razvoj, ki smo mu priča, pospešil špekulacije, povezane s potrebo po primarnih surovinah, ki pa pozablja na temeljne potrebe, kot so varstvo stvarstva, pravice lokalnih skupnosti, dostojanstvo dela in varstvo javnega zdravja,« je izpostavil sveti oče in se pridružil pozivu papeža Frančiška: »Danes moramo zavrniti ekonomijo izključevanja in neenakosti dohodkov« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 53). »Danes je še bolj kot pred nekaj leti očitno, da je med glavnimi povodi za širjenje oboroženih konfliktov kolonizacija naftnih in mineralnih nahajališč, ne da bi se pri tem upoštevalo mednarodno pravo in pravico narodov do samoodločbe,« je poudaril Leon XIV.

»Zdi se, da so te iste nove tehnologije zasnovane in uporabljene predvsem za vojne namene in v pomenskem okviru, ki ne nakazuje večjih priložnosti za vse. Nasprotno, brez spremembe v prevzemanju politične odgovornosti in brez spoštovanja mednarodnih institucij in sporazumov obstaja nevarnost, da bo usoda človeštva tragično ogrožena. Bog tega ne želi. Njegovega svetega imena ne smejo oskruniti želja po prevladi, objestnost in diskriminacija: predvsem pa se nanj ne sme nikoli sklicevati za upravičevanje smrtonosnih odločitev in dejanj. Vaša država naj ne okleva pri preverjanju svojih razvojnih poti in pozitivnih priložnosti, da se umesti na mednarodnem prizorišču v službi prava in pravičnosti.«

Ljudje so lačni in žejni pravičnosti

»Vaša država je mlada!« je dejal in izrazil prepričanje, da bodo v Cerkvi našli pomoč za formacijo svobodnih in odgovornih vesti, s katero se bodo lahko skupaj podali v prihodnost.

»V svetu, ki ga je ranila objestnost, so ljudstva lačna in žejna pravičnosti. Spoštovati je treba tiste, ki verjamejo v mir in si upajo izvajati politiko, ki gre proti toku in v središču katere je skupno dobro. Potreben je pogum za nove vizije in vzgojni dogovor, ki bo mladim zagotovil prostor in zaupanje. Božje mesto, mesto miru, je treba sprejeti kot dar, ki prihaja od zgoraj in h kateremu moramo usmeriti svoje želje in vse naše vire. To je obljuba in naloga. Njegovi prebivalci “bodo svoje meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe” (Iz 2,4) in z obrisanimi solzami bodo sodelovali na gostiji, ki ne bo več rezervirana za elito, kajti, dobra hrana, odlična vina, sočne jedi (prim. Iz 25,6) bodo razdeljeni med vse,« je dejal sveti oče in zbrane na srečanju povabil, naj z modrostjo in upanjem skupaj hodijo proti Božjemu mestu, ki je mesto miru.