Papež v Alžiriji: Resnična moč naroda je v sodelovanju vseh ljudi za skupno dobro
Govor papeža Leona XIV.
Srečanje z alžirskimi oblastmi, civilno družbo in diplomatskim zborom
Kongresni center Djamaa el Djazair, Alžir
13. april 2026
Gospod predsednik,
spoštovani predstavniki oblasti in člani diplomatskega zbora,
gospe in gospodje,
globoko sem vam hvaležen za povabilo na obisk Alžirije, ki je prišlo na samem začetku moje petrinske službe, in se vam zahvaljujem za vaš topel sprejem! Veste, da sem kot duhovni sin svetega Avguština že dvakrat obiskal Anabo: leta 2001 in 2013. Hvaležen sem za skupnosti načrt božje breiodnosti, ki je zame uredila, da se sem vračam kot Petrov naslednik.
Med vas prihajam kot romar miru, z željo, da bi srečal plemenito alžirsko ljudstvo. Smo bratje in sestre, saj imamo istega Očeta v nebesih. Globoki verski čut alžirskega ljudstva goji kulturo srečanja in sprave, znamenje katere želi biti tudi ta moj obisk. V svetu, polnem konfliktov in nesporazumov, se srečujmo in si prizadevajmo za medsebojno razumevanje ter se prepoznajmo kot ena družina! Preprostost tega zavedanja je danes ključ do odpiranja mnogih zaprtih vrat.
Dragi bratje in sestre, k vam prav tako prihajam kot priča miru in upanja, ki si ju svet goreče želi in ju je vaš narod vedno iskal. Preizkušnje niso nikoli porazile vašega ljudstva, ker je prežeto z duhom solidarnosti, gostoljubnosti in skupnosti, ki je vtkan v vsakdanje življenje milijonov ponižnih in poštenih ljudi. To so močni ljudje, ki jim pripada prihodnost: tisti, ki ne dopustijo, da bi jih zaslepila moč bogastva, in tisti, ki zavračajo žrtvovanje dostojanstva svojih sodržavljanov zaradi osebnega ali kolektivnega dobička. O tem sem od mnogih slišal, kako alžirsko ljudstvo izkazuje veliko velikodušnost tako do svojih sodržavljanov kot tujcev. Ta naravnanost odraža gostoljubnost, ki je globoko zakoreninjena v arabskih in berberskih skupnostih, sveto dolžnost, za katero upamo, da jo bomo našli vsepovsod kot temeljno družbeno vrednoto. Podobno je tudi miloščina (sadaka) običajna in naravna praksa med vami, tudi pri tistih z omejenimi sredstvi. Beseda sadaka pomeni tudi pravičnost v smislu, da stvari ne obdržimo zase, ampak delimo, kar imamo, kot stvar pravičnosti. Kdor kopiči bogastvo in ostaja brezbrižen do drugih, je nepravičen. Ta pogled na pravičnost je preprost in radikalen, saj v drugih prepoznava podobo Boga. Verstvo brez usmiljenja in družba brez solidarnosti sta dejansko škandal v Božjih očeh. Pa vendar se mnoge družbe, ki se smatrajo za napredne, vse bolj pogrezajo v neenakost in izključevanje. Afrika predobro ve, da narodi in organizacije, ki prevladujejo nad drugimi, uničujejo svet, ki ga je Najvišji ustvaril, da bi lahko živeli skupaj.
Težke izkušnje, s katerimi ste se soočali skozi zgodovino, dajejo vaši domovini posebej pomemben pogled na svetovno ravnovesje moči. Če boste sposobni vzpostaviti dialog o skrbi za vse in pokazati solidarnost s trpljenjem v mnogih državah blizu in daleč, boste lahko prispevali k snovanju in uresničevanju večje pravičnosti med ljudstvi. S spoštovanjem dostojanstva vseh ljudi in ganjenostjo ob bolečini drugih, namesto množenja nerazumevanja in konfliktov, boste zagotovo postali protagonisti novega poglavja v zgodovini. Danes, ko se soočamo z nenehnim kršenjem mednarodnega prava in neokolonialnimi tendencami, je to nujno bolj kot kadarkoli prej.
Moja predhodnika sta že jasno zaznala epohalni pomen tega izziva. Benedikt XIV. je zatrdil, da »primerno načrtovani in vodeni procesi globalizacije so priložnost za veliko prerazporeditev bogastva na planetarni ravni, kakršne doslej še ni bilo; slabo vodeni pa lahko povečajo revščino in neenakost ter celo povzročijo globalno krizo« (Okrožnica Caritas in Veritate, 42). Papež Frančišek pa je črpal iz svojih bogatih izkušenj z napetostmi, prisotnimi na južni polobli ter poudaril pomen tega, kar je mogoče razumeti le na obrobju velikih središč moči in odločanja. Zapisal je: »Potrebno bi bilo misliti, kako zastaviti takšno socialno, politično in ekonomsko soudeležbo, ki bi vključevala ljudska gibanja in okrepila krajevne, narodne in mednarodne oblasti s tokovi moralne energije, ki izvirajo iz pritegnitve odrinjenih k oblikovanju naše skupne usode« (Okrožnica Vsi smo bratje, 169).
Zato vas, ki v tej državi zasedate pomembne položaje oblasti, pozivam, da se ne bojite tega pogleda, ampak spodbujate živahno, dinamično in svobodno civilno družbo, v kateri bodo zlasti mladi prepoznani kot sposobni pomagati pri širjenju obzorja upanja za vse. Resnična moč naroda je v sodelovanju vseh ljudi pri prizadevanju za skupno dobro. Oblasti niso poklicane, da dominirajo, ampak da služijo ljudstvu in vlagajo v njegov razvoj. Politično delovanje tako najde svoje vodilno merilo za pravičnost, brez katere ne more biti pristnega miru, in se izraža v spodbujanju pravičnih in dostojanstvenih razmer za vse. Tudi katoliška Cerkev želi s svojimi skupnostmi in pobudami prispevati k skupnemu dobremu Alžirije ter krepiti njeno posebno identiteto kot most med severom in jugom, med vzhodom in zahodom.
Sredozemlje na eni strani in Sahara na drugi predstavljata geografsko in duhovno križišče neizmernega pomena. Če se poglobimo v njuno zgodovino, osvobojeni poenostavitev ali ideologij, odkrijemo neizmerno bogastvo človeštva, ki se tam skriva. Morje in puščava sta že tisočletja kraja medsebojnega bogatenja med ljudstvi in kulturami. Gorje nam, če ju bomo spremenili v pokopališča, kjer umira tudi upanje! Te ogromne rezervoarje zgodovine in prihodnosti osvobodimo zla! Pomnožimo oaze miru; obsodimo in odstranimo vzroke obupa; zoperstavimo se tistim, ki se okoriščajo z nesrečo drugih! Dobički tistih, ki izkoriščajo človeško življenje, katerega dostojanstvo je nedotakljivo, so nezakoniti. Zato združimo svoje moči, duhovno energijo, inteligenco in vire, da bosta zemlja in morje postala kraja življenja, srečanja in čudenja. Naj se njuna veličastna lepota dotakne naših src; naj nas njuna brezmejna prostranost spodbudi k razmisleku o presežnosti. Sredozemlje, Sahara in prostrano nebo nad njima nam šepetajo, da nas resničnost presega na vseh straneh, da je Bog resnično velik in da vse živi v njegovi skrivnostni navzočnosti.
Ta uvid ima velike posledice za naše razumevanje realnosti, pa vendar danes mnogi podcenjujejo njegovo pomembnost. Če natančneje pogledamo, tudi alžirska družba pozna napetosti med versko občutljivostjo in sodobnim življenjem. Tukaj, tako kot po svetu, se kažeta nasprotujoči dinamiki fundamentalizma in sekularizma, zaradi česar mnogi izgubijo pristen čut za Boga in dostojanstvo vseh njegovih stvaritev. Posledično lahko verski simboli in besede postanejo po eni strani bogokletni jezik nasilja in zatiranja, ali pa po drugi strani prazni znaki sredi neizmerne tržnice potrošnje, ki nas ne zadovolji.
Vendar pa nam te absurdne polarizacije ne smejo vzeti poguma. Zoperstaviti se jim je treba z razumnostjo. So znamenja, da živimo v izrednem času velike prenove, v katerem lahko tisti, ki ohranjajo svoja srca svobodna in vest budno, iz velikih duhovnih in verskih tradicij črpajo nove načine gledanja na svet in neomajni smisel življenja. Ljudi moramo vzgajati za kritično razmišljanje in svobodo, za poslušanje in dialog ter za zaupanje, ki nam bo pomagalo v ljudeh, ki so drugačni, prepoznati sopotnike in ne groženj. Delovati moramo za ozdravitev spomina in spravo med nekdanjimi nasprotniki. To je dar, ki ga želim za vas, za Alžirijo in za vse njene prebivalce, nad katere kličem obilnega blagoslova Najvišjega.
