Papež v Afriki. Parolin: Katoličani bi morali biti protagonisti sprememb

Massimiliano Menichetti

Alžirija, Kamerun, Angola in Ekvatorialna Gvineja čakajo na prihod Leona XIV., ki bo v Afriki od 13. do 23. aprila. Med prvim delom potovanja bo sveti oče obiskal tudi Annabo, starodavno mesto Hipon. »Pri tem ne gre zgolj za spominsko gesto,« je poudaril državni tajnik kardinal Pietro Parolin, »ampak dejanje globoke identitetne in predvsem duhovne skladnosti. V štirih državah potekajo zadnje priprave, medtem ko je pričakovanje papeževih besed veliko. Kot je direktor vatikanskega tiskovnega urada Matteo Bruni poudaril na srečanju z novinarji, na katerem je predstavil tretje apostolsko potovanje Leona XIV., se bodo ta med drugim osredotočila na teme miru, dialoga, skrbi za stvarstvo, migracij in družine. Glede na plenilsko logiko, ki pogosto pesti afriško celino in spodbuja revščino, korupcijo in nasilje, kardinal Parolin upa, da bodo katoličani graditelji pravičnosti, miru in solidarnost.

Kardinal Parolin, sveti oče bo od 13. do 23. aprila v Afriki, kjer bo krepil katoliške skupnosti v njihovi veri. Obiskal bo štiri države z zelo natrpanim programom, vključno s srečanji z institucijami, lokalnimi skupnostmi in bogoslužji. Kaj je skupna nit, ki združuje tako raznoliko pot? 
Skupna nit tega apostolskega potovanja je v odločitvi svetega očeta, da prinese prisotnost Cerkve tja, kjer je človeško trpljenje najbolj pereče. Štiri države z različnimi zgodovinami, družbenimi konteksti in političnimi izzivi, ki jih združuje temeljna resničnost, zaznamovana s svetlobo in senco: živahne in globoko zakoreninjene katoliške skupnosti, pa tudi revščina, krhkost, neenakost in nerešene napetosti. Papež Leon XIV. potuje v Afriko, da bi bil blizu tistim, ki živijo na eksistencialnih obrobjih.

Prva država je Alžirija. Leon XIV. bo obiskal tudi Veliko mošejo v Alžiru, v Annabi, starodavnem mestu Hipon, pa bo daroval sveto mašo. Kakšen pomen ima ta vrnitev v kraje Svetnika iz Hipona za papeža, ki je sin svetega Avguština, in kako lahko to vpliva na muslimansko-krščanski dialog v državi z muslimansko večino? 
Kot duhovni sin svetega Avguština in prvi papež, ki pripada avguštinskemu redu, potovanje v Annabo ni zgolj spominska gesta, temveč dejanje globoke identitetne in predvsem duhovne skladnosti. Papež Leon dobro pozna to deželo, saj jo je že večkrat obiskal kot generalni prior reda. V tem kontekstu sveti Avguštin predstavlja element dialoga: predstavlja naravno stičišče med krščansko tradicijo in islamskim svetom. Obisk Velike mošeje v Alžiru se popolnoma ujema s to perspektivo, kot naravno nadaljevanje poti medverskega dialoga, ki se je že začel v Turčiji in Libanonu; dialoga, ki ga sveti oče namerava nadaljevati s potrpežljivostjo in odločnostjo.

V Kamerunu bo sveti oče obiskal tri mesta: Yaoundé, Bamendo in Doualo, s pomembnimi trenutki, kot sta srečanje za mir v Bamendi in obisk sirotišnice. Glede na napetosti, ki so prisotne v nekaterih regijah države, kakšno vlogo lahko ima ta obisk pri spodbujanju sprave in miru med skupnostmi? 
Že več let divja kriza v angleško govorečih regijah Kameruna, kar je povzročilo številne žrtve. Prebivalci Bamende ravno doživljajo to izkušnjo. Zato v kontekstu slabšanja varnostnih in humanitarnih razmer obisk Petrovega naslednika kaže na pozornost in skrb, ki jo vesoljni pastir Cerkve izkazuje svoji čredi, saj si prizadeva iz prve roke razumeti njihove težave in hoditi ob njih. Njegov obisk Bamende je obisk pastirja, ki se poistoveti s svojo čredo. Na splošno pa sveti oče obiskuje državo kot nosilec upanja, zlasti za mlade, sprave in miru. Njegovo sporočilo je povabilo k dialogu in medsebojnemu spoštovanju.

Tretja postaja je Angola, kjer bo papež poleg prestolnice Luande obiskal še simbolična mesta, kot sta Muxima in Saurimo, ter se srečal s cerkvenimi in lokalnimi skupnostmi. Kakšno sporočilo namerava sveti oče prinesti državi, ki jo zaznamujejo ogromni viri, a tudi hude socialne neenakosti? 
Trije kraji, ki jih bo sveti oče obiskal v Angoli, v nekem smislu simbolizirajo izzive in upanja, s katerimi se država trenutno sooča. Luanda in Saurimo predstavljata bogastvo države. Prestolnica je zdaj oaza blaginje, ki privablja tuje naložbe in priseljevanje s podeželja. Saurimo je središče, znano po rudarskih dejavnostih, zlasti diamantih. Čeprav je izkoriščanje naravnih virov prineslo blaginjo, ne gre spregledati nekaterih negativnih posledic, kot so izkoriščanje delavcev, poslabšanje socialno-ekonomskih razlik in vpliv na okolje. Nazadnje obisk Marijinega svetišča Muxima predstavlja vitalnost vere, ki je angolskemu ljudstvu pomagala premagati različne žalostne dogodke v zgodovini. Rad bi dodal, da sem tudi sam izkusil vitalnost lokalne Cerkve, ko sem se udeležil škofovskega posvečenja monsinjorja Germana Penemoteja, prvega apostolskega nuncija angolskega rodu.

Zadnja država bo Ekvatorialna Gvineja, ki bo zaključila pot skozi Malabo, Mongomo in Bato, s srečanji z mladimi, družinami, svetom kulture in celo z zaporniki. Kakšen pomen ima ta posebna pozornost do mladih in družin v državi, kjer je Cerkev globoko zakoreninjena v družbi? 
Ekvatorialna Gvineja je med najbolj katoliškimi državami v Afriki, saj 80% prebivalstva pripada katoliški veri. Po stopinjah svetega Janeza Pavla II., ki je državo obiskal leta 1982, ta obisk obeležuje 170. obletnico začetka evangelizacije države (1855–2025) z geslom »Kristus, luč Ekvatorialne Gvineje, na poti k prihodnosti upanja«. Z apostolskim potovanjem se ljudstvo Ekvatorialne Gvineje z zaupanjem spominja preteklosti na poti vere in upanja v prihodnost. Papežev obisk in njegova srečanja, zlasti z mladimi in družinami, ponovno vnemajo plamen njihove vere in jih spodbujajo k gojenju in vztrajanju v krščanskih vrednotah. Gre za ljubeče in očetovsko povabilo k spravi, pravičnosti in vztrajnosti v veri, pa tudi k upanju za pozitiven vpliv na družbo.

Vaša eminenca, kako pomembno je to potovanje v Afriko tudi na diplomatski ravni? 
Vsako apostolsko potovanje ima tudi diplomatski pomen, saj predstavlja priložnost za utrjevanje dvostranskih odnosov med Svetim sedežem in državami, ki jih obišče papež. To mu daje priložnost, da se sreča z oblastmi in razpravlja o vprašanjih skupnega interesa, nacionalnih, regionalnih in mednarodnih. V Afriki to dobi poseben pomen, saj celino zaznamujejo ogromen potencial, a tudi veliki izzivi. Kot je dobro znano, ima papeška diplomacija jasne cilje: varovanje temeljnih svoboščin, zlasti verske svobode, spodbujanje miru, spodbujanje dialoga, vključno z medverskim dialogom, obrambo dostojanstva vsakega človeka in spodbujanje celostnega razvoja prebivalstva. S tega vidika vsaka faza prihajajočega apostolskega potovanja, ki zajema Magreb in podsaharsko Afriko, postaja priložnost za ponovno potrditev prizadevanja Cerkve, skupaj s civilnimi in verskimi institucijami, za mirno sobivanje med različnimi verami in etničnimi skupinami, za socialno pravičnost, boj proti revščini in varstvo človekovega dostojanstva. Nenazadnje pa za podporo bolj pravični, mirni in solidarni Afriki.

Afrika je pogosto izpostavljena plenilskim praksam in jo pogosto zaznamujejo revščina, korupcija in nasilje. Kako lahko prekinemo te cikle in kako pomembna je vloga katoličanov v teh procesih? 
Afrika je celina, bogata s človeškimi, kulturnimi in naravnimi viri, a prepogosto podvržena dinamikam, ki ovirajo njen razvoj: revščini, korupciji, nasilju in vzorcem izkoriščanja, od katerih nekateri prihajajo od zunaj in osiromašijo že tako ranljivo prebivalstvo. Za prekinitev teh mehanizmov je potrebno prizadevanje in vztrajnost. Katoliška Cerkev je v Afriki prisotna prek šol, bolnišnic, sprejemnih centrov in karitativnih ustanov, ki pogosto ponujajo konkreten odgovor na osnovne potrebe ljudi. Vendar odgovor Cerkve ni omejen le na karitativno delo: vključuje oblikovanje vesti in vzgojo mladih v vrednotah dostojanstva, pravičnosti in solidarnosti. Tukaj so katoliški verniki poklicani, da odigrajo odločilno vlogo, ne le kot prejemniki sporočila, temveč kot aktivni akterji sprememb v svojem življenju, v svojih različnih skupnostih in v svojih institucijah.

Kakšna so vaša pričakovanja glede tega apostolskega obiska v področja, ki ga imate tudi sami zelo radi? 
Moje upanje je, da bo to apostolsko potovanje pustilo globok pečat na treh tesno povezanih razsežnostih: miru, dialogu in rasti lokalne Cerkve. Miru predvsem v državah, ki še vedno nosijo brazgotine konfliktov in razdeljenosti, in kjer lahko prisotnost svetega očeta spodbudi občutek sprave. Dialogu, kjer srečanja s civilnimi oblastmi in predstavniki drugih verskih tradicij lahko odprejo nove prostore za medsebojno razumevanje. Nenazadnje rasti lokalnih Cerkva, pogosto majhnih, včasih izoliranih, a vedno velikodušnih. Afrika je mlada celina, bogata z vero in vitalnostjo, in obisk svetega očeta je dejanje zaupanja v njeno prihodnost, prihodnost, ki jo Cerkev namerava še naprej spremljati z predanostjo in upanjem.