Papež sinodu Kaldejske Cerkve: Vaše poslanstvo je oznanjati vstalega Kristusa tudi v okoljih smrti

Govor svetega očeta Leona XIV. 
Sinodu Kaldejske Cerkve v Bagdadu 
10. april 2026

Ekscelence, dragi bratje škofje, mir z vami!
Lepo vas je srečati tukaj, v Rimu, ko obhajate svoj Sinod, katerega cilj je izvršiti temeljno dejanje za življenje Kaldejske Cerkve v Bagdadu: izvolitev novega patriarha. Vesel sem, da se z vami srečam v tem času dragocenega cerkvenega razločevanja. Po vas prisrčno pozdravljam duhovnike, redovnike in redovnice, bogoslovce in vse drage vernike Kaldejske Cerkve, tako na njihovem ozemlju kot v številčni diaspori, razpršeni po svetu. Vem, da so mnogi v duhu združeni s tem trenutkom in intenzivno sodelujejo z molitvijo.

Vaša Cerkev ima svoje korenine v prvotni apostolski Cerkvi in predstavlja zelo staro in rodovitno izročilo. Notranje je povezana z izvirnimi kraji odrešenja in je znala ponesti evangelij preko meja rimskega imperija; razvila je krščanstvo, bogato po veri, kulturi in misijonarskem duhu vse do Indije in Kitajske. Ste varuhi živega in plemenitega spomina, vere, ki se je s pogumom in zvestobo prenašala skozi stoletja. Vaša zgodovina je slavna, vendar zaznamovana tudi z zelo težkimi preizkušnjami: vojnami, preganjanji, stiskami, ki so prizadele vašo skupnost in razkropile veliko vernikov po svetu. Prav v teh ranah žari svetlo pričevanje vere, kajti če vaša Cerkev nosi vtisnjene brazgotine zgodovine, nam ravno vstali Gospod kaže, kako lahko najbolj boleče rane v Njem postanejo znamenja upanja in novega življenja. Z vami lahko besede sv. Efrema sprejmem za svoje in rečem Kristusu: »Slava tebi, ki si iz svojega križa naredil most preko smrti. […] Slava tebi, ki si oblekel telo umrljivega človeka in ga spremenil v vir življenja za vse smrtnike« (Govor o Gospodu, 9).

Dragi bratje, v velikonočnem upanju, ki nas vabi, naj se ne bojimo soočiti z novimi in nepričakovanimi izzivi, ne da bi izgubili pogum, vaš Sinod predstavlja čas milosti in močne odgovornosti. V občutljivi in zapleteni, včasih celo protislovni fazi, ste poklicani, da izvolite patriarha. Vabim vas, da se pustite voditi Svetemu Duhu, da v njem najdete slogo in ne iščete tega, kar se zdi koristno v očeh sveta, ampak tisto, kar je najbolj v skladu s Kristusovim srcem.

Novi patriarh naj bo predvsem oče v veri in znamenje občestva za vse in med vsemi. Morda se zdi, da je življenje po evangeliju, se pravi v krotkosti in potrpežljivem iskanju edinosti, proti toku in včasih celo škodljivo, v resnici pa se izkaže za najbolj modro pot, saj je ljubezen edina moč, ki premaga zlo in porazi smrt. Prevlada in se nikoli ne konča tista ljubezen, o kateri govori apostol Pavel: potrpežljiva, vztrajna, vse prenese in vse oprosti, nikdar ji ne zmanjka spoštovanja do vseh (prim. 1 Kor 13,4-8).

Njegova blaženost naj bo mož blagrov: ni poklican k izrednim dejanjem in k dviganju hrupa, ampak k vsakodnevni svetosti, sestavljeni iz poštenosti, usmiljenja in čistosti srca. Naj bo pastir, ki je sposoben poslušati in spremljati, saj je oblast v Cerkvi vedno služenje in nikdar hegemonija. In če vas svet ali okoliščine vodijo k temu, se ne pustite prevarati, ampak se vedno vračajte k rodovitni in preroški preprostosti evangelija. Patriarh naj bo pristen vodnik in blizu ljudem, ne vpadljiv in odmaknjen človek. Naj bo človek, ki je zakoreninjen v molitvi, sposoben breme težav nositi z realizmom in upanjem, učitelj pastorale, ki skupaj z brati škofi ugotavlja konkretne poti v dobro Božjega ljudstva, v tistem duhu sloge, ki mora biti značilen za patriarhalno Cerkev, katere avtoriteto predstavlja Sinod škofov, ki mu predseduje patriarh, pospeševalec edinosti v ljubezni, v polni povezanosti z naslednikom apostola Petra.

V luči dogodkov, ki so v zadnjih letih zaznamovali vašo Cerkev, s posebno močjo čutim odgovornost trenutka, ki ga živite. In rad bi vam rekel: z vami sem. Preizkušnje, ki jih doživljate, vas pozivajo, da ponudite odgovor, razsvetljen z vero in zaznamovan z občestvom tudi v zvezi s kristjani, ki pripadajo drugim veroizpovedim, s pravimi brati in sestrami v veri, s katerimi je dobro vzpostavljati odnose pristne podelitve. Tako boste velik zgled in spodbuda tudi za vaše drago in občudovanja vredno ljudstvo, ki ga nosim v srcu in za katerega molim.

Ko hvaležno priznavam številne prispevke, ki so jih različni patriarhi podarili Kaldejski Cerkvi– mislim tudi na pomembne prispevke njegove blaženosti kardinala Luisa Raphaëla Sakoja in na njegove velike napore – čutim, da je to čas duhovne prenove, prenove, zveste vašim dragocenim in posebnim izročilom, ki jih je treba ohraniti. Mislim na bogastvo vaše liturgične in duhovne dediščine, in s tem v zvezi želim dati odmev na koncilsko izjavo: »Vsi naj vedo, da je spoznavanje, cenjenje, ohranjevanje in gojitev prebogate liturgične in duhovne dediščine Vzhoda največjega pomena za zvesto ohranitev polnosti krščanskega izročila« (Unitatis redintegratio, 15).

Dovolite mi še nekaj bratskih in očetovskih opominov hkrati. Priporočam vam, da ste pozorni in pregledni v upravljanju dobrin, trezni, premišljeni in odgovorni v uporabi množičnih občil, preudarni v javnih izjavah, da bo vsaka beseda in ravnanje prispevalo k izgradnji – in ne bo prizadelo – cerkvenega občestva in pričevanju Cerkve. Pri srcu naj vam bo vzgoja duhovnikov, vaših prvih sodelavcev v službi: podpirajte jih z bližino, z njimi in zanje gradite konkretno in oprijemljivo bratstvo. Predvsem z zgledom pomagajte posvečenim osebam, da bodo ohranile neizrekljive darove pokorščine in čistosti. Spremljajte verne laike, zagotovite jim pastoralno oskrbo, da se bodo kljub vsem preizkušnjam čutili opogumljeni za trdnost v veri, ki so jo prejeli od očetov, in da bodo ostali na svojih ozemljih. To je pomembno za vso Cerkev, kajti področja, na katerih je zasijala luč vere – orientale lumen – ne morejo ostati brez verujočih v Jezusa, brez kristjanov, ki so na Bližnjem Vzhodu kot zvezde na nebu. Naj se razredčijo oblaki, ki zastirajo to luč; naj bodo kristjani na celotnem Bližnjem Vzhodu spoštovani ne samo v besedah; naj uživajo resnično versko svobodo in polno državljanstvo, ne da bi jih obravnavali kot goste ali ko drugorazredne državljane!

Bratje, vi ste znamenja upanja v svetu, ki ga zaznamuje nesmiselno in nečloveško nasilje, ki se v tem času, ki ga poganjata pohlep in sovraštvo, silovito širi po ozemljih, ki so videla vzhod odrešenja, po svetih krajih krščanskega Vzhoda, oskrunjenih od bogokletja vojne in brutalnosti poslovanja, brez ozira na življenje ljudi, ki ga imajo kvečjemu za stranski učinek lastnih koristi. Vendar nobena korist ne more biti vredna življenja najšibkejših, otrok, družin; noben razlog ne more opravičiti prelite nedolžne krvi. Vi, ki ste poklicani biti neutrudni delavci za mir v Jezusovem imenu, nam pomagajte jasno razglašati svetu, da Bog ne blagoslavlja nobenega spora; kričati svetu, da tisti, ki je učenec Kristusa, kneza miru, ni nikoli na strani tistega, ki je včeraj prijel za meč in danes meče bombe; opominjati, da vojaške akcije ne bodo ustvarili prostorov svobode ali časa miru, ampak samo potrpežljivo spodbujanje sožitja in dialoga med ljudstvi.

Vaše poslanstvo je veliko: oznanjati vstalega Kristusa tudi v okoljih smrti, biti živa prisotnost vere in ljubezni, ohranjati živo upanje tam, kjer se zdi, da ugaša. Ne bodite malodušni: Gospod hodi z vami. Zahvaljujem se vam za to, kar delate, in vas spremljam predvsem preko Dikasterija za vzhodne Cerkve. Ta Sinod in izvolitev novega patriarha izročam priprošnji Blažene Device Marije, sv. apostola Tomaža in njegovih učencev Addaia in Marija, avtorjev sijajne anafore, ki je še vedno vaš ponos. Sveti Duh naj vas razsvetli in vodi vaše odločitve. Na vas in na vse vernike Kaldejske Cerkve iz srca kličem Gospodov blagoslov.